Prebudili smo se v jasno , a ne prehladno jutro. Ker vsako zimo , največkrat februarja obiščeva naš grad, ki na desni strani reke Pakestoji mogočno na gričku. Lep je tale naš očak... Ko obiščeš mesto Velenje, ali pa se pelje samo skozi je viden od povsod. ,
Jaz ga vidim čez mesto,
iz dnevne sobe , res je lep, v vseh časih dneva ali letnega časa.... Pa naj bo ponoči , je kot svetilnik, ki bedi nad mestom,
ali zgodaj zjutraj ko ga sonce osvetli, pa seveda čez dan , privablja poglede
. Ali pa zvečer ko mu sončni žarki pošljejo zadnji poljub tam iz nad Mozirskih planin, ali pa Uršlje gore, odvisno pač kateri letni čas je...
..Zelo veliko lepih spominov imava na grad, na razne proslave ob prvem maju, potem ob tretjem juliju prazniku rudarjev , ter še ob veliko drugih priložnostih. Ne nisem Jugonostalgik, a če malo bolj pomislim , obračam, kakor že hočem, včasih smo se znali veseliti. Kam je uzginila vsa tista prešernost, sproščenost, odkriitos med ljudmi??? Saj vem, marsikateri poreče sedaj je stanje (vladajo in nam narekujejo vsak dan virusi) , a ne mislim samo teh zadnjih dveh let---
Ta zategnjenost ,nestrpnost, sovržnost, ter , potrošništvo materializem , to se že nabira dalj časa..Ali je res svet postal sedaj toliko hitrejši, da ni časa prisluhniti znancu sosedu, da se zapiramo sami vase . Z naših lic in src vedno bolj izginja tisti odkriti prisrčen nasmeh, smo kot avtomati, vse bolj postajamo depresivni , ter se zapiramo sami vase... Nastopi osamljenost ,ki vodi v različna stanja brezizhodnosti...
Oh spet sem izgubila rdečo nit današnjega dne , Prevzeli so me tisti lepi občutk spomini let , povezanosti, ki smo jih skupaj z otroci prijatelji, sosedi znanci preživeli na raznih krajih, eden izmed teh je bil tudi Velenjski grad ...
Ker ga že kar nekaj časa nisva obiskala, enostavno ni časa.Sedaj pa da ne greva samo po hribih oziroma po ozkih stezivcah, ki so veliko kje še ledene, sva se na hitro odločila greva na grad... Ko pa je še toliko krajev kamor naju vleče. Sva se danes odločila da ga obiščeva ter greva po 233 stopnicah v zgodovino Velenjskega gradu. Sicer nisva bila notri, odprejo ga šele ob deseti uri. Sva paže kar nekajkrat obiskala tudi njegovo notranjost. Tako da veva kako mogočen in trden je. Dobiš tisti občutek trdnosti in mogočnosti zgradbe.--Danes pa sva si vzela čas, ter se sprehodila skozi njegovo zgodovino ob branju zapisov na panojih ob stopnicah.
Zelo zanimivo branje in poglabljanje v preteklost gradu daleč že 752 let nazaj. kakor koli vzela sva si čas prebrala vse, ter nekaj panojev sem tudi poslikala, na vrhu sva se sprehodila na severno stran da sem lahko posnela mesto pod seboj. Nato sva s evrnila po stopnicah nazaj , kajti zahodna steza proti Staremu Velenjuje bila poledenela. Dovolj imava ledu za enkrat. Letos sva s ega kar naužila dovolj.
Stopnic je bilo res karnekaj, gor in dol , ter če prištejem še stopnice na podhodu sva jih prehodila 527 ...
Dan se je pričel z jasnim modrim nebom, a ko sva se vračala se je pooblačilo , postalo je veliko hladneje. Ja vreme se spreminja, a ostaja dober občutek in dobra volja , ki jo je v veliki meri prispeval sprehod skozi esto na Velenjski grad
Nekaj utrinkov od današnjega jutra... Po Jenkovi kjer grede čakajo na pomlad
Ni komentarjev:
Objavite komentar