Spomini starega gojzarja- Od sončnega jutra..........

 ..........pa preko nostalgije . do modrine neba 

Začetek tega vikenda se je pričel zelo lepo, sonce je zažarelo skozi

drevesne krošnje v sončnem parku, kjer sva se ravno vračala z jutranjega sprehoda. Krasen je bil pogled proti Paškemu Kozjaku, imel si vtis kot da gori drevje nad strehami hiš... 

Kljub napovedi, da bo dež, se je zahodu jasnilo..  Šaleška  dolina je bila še v senci.. 

  Sorodnik naju je povabil  na obisk, prvo je vprašal, če imava čas, če nisva kje na poti .Seveda ,sva dejala imava čas vsega sveta, kajti važni so trenutki, ki jih lahko preživimo s sorodniki, posebno še če smo že v visoki starosti. Saj nikoli ne vemo , kdaj se zadnjič vidimo... Tako torej je bil načrt danes bomo uživali tudi če ne bova kje v naravi. No pa saj sva zjutraj bila na sprehodu... 

Tako sva se kar hitro odpeljala iz hladne doline. 

Mimo oziroma pod Šaleškim gradom,, ki ga še niso dosegli sončni žarki,

skozi Mislinje,ter čudovite cerkvice svetega Ahaca v Šentilju ,

 

ter po Mislinjski dolini uživala v čudovitem pogledu na zasneženo Uršljo goro na levi strani in na desni 

 na Pohorje brezb snega, no vsaj Kremžarjev vrh

s te strani..

rada se vozim skozi Mislinjsko dolino, res je sicer, da je velikokrat v megli , a kadar  ni, zasije v vsej svoji lepoti...

Čudovita je v poznih večernih urah ko jo obsije  večerno sonce, ki zahaja na drugi starni za Uršljo goro, ali Peco, pač odvisno od letnega časa.

Se pa spreminja ta dolina, jaz se je še spomnim ko tod ni bilo nasadov hmelja ko je po dolini valovila še samo pšenica in ostala žitna polja. A kod povsod se je tudi tukaj veliko spremenilo.

Torej sva se peljala mimo polj ,ki so čakala spomladne setve, ter se za hip v mislih ustavila ob čudoviti kapelici v Slovenj Gradcu

ki stoji ob cesti , je še ostanek pokopališča Slovenj Gradec, preden so vse preselili na pokopališče Stari trg.. No pa tudi drugače sva se ustavila ob semaforju he he..

Slovenj  Gradec mi je zelo všeč ,, že včasih mi je bilo,

 je bilo le domače mesto usidrano med Uršljo goro in Pohorjem. .. V njemu je bilo vedno čutiti dih domačnosti, pristnosti skratka mesto , ki te je vedno znova razveselilo... Seveda je k temu pripomogla tudi prijaznost , odkritost prebivalcev tega mesta  --

A tokrat sva se peljala ob obrobju proti Stareu trgu, kjer je naju s hriba pozdravljal grad oziroma cerkev Sv. Jožefa na gradu. 

Že kar nekaj časaa imava v načrtu njegov obisk

Tudi naselje pod njim se je spremenilo, od par hiš iz spomina mojega otroštva je nastalo pravo naselje ... A sedaj se le vozimo mimo, včasih v času mojega otroštva je bila peš pot  mimo gostilne in cerkve pod gradom  , ko smo prhajali , ali odhajali domov iz Slovenjgradca po opravkih...

Nato pa preko hriba navzdol in mimo šole, kjer sem prvič prestopila šolski prag. Ja tudi šola se je spremenila v vseh teh desetletjih 

Dolina se je razširila mimo kapelice, ki se pa ni nič spremenila v času od mojih otroških let, Ter mimo cerkvice sv. Miklavža,

ki pa žalostno propada, menda ni denarja, za popravilo. Pa še več je takih stavb, ne samo cerkva, ki propadajo. A je že tako, bolj ko vse napreduje,  potrošništvo in materializem prevladujeta, a za obnove  starih cerkva, kulturnih stavb , ni denarja... stavb ,.. 

 

Naju pa je pot že vodila navzgor mimo kažipotov belih brez, ter vrb

 (ja vedno me prevzame ta elegantna lepota ) --

Tu smo hodili v šolo,ter  še potem z družino na obiske  domov... Ja lepi spomini, čudoviti kraji so še lepši, če so v njih vtkani prijetni, prisrčn dogodki minulih let... Ja ni kaj , opažam, da bolj , ko tečej leta bolj se rada spominjam lepote mnulih let ... Bo kdo dejal ja staraš se, hm najbrž res,telo se seveda stara postajamo tudi vedno bolj realni , a kljub temu  se ne prepustimo povsem samo  nostalgiji in preteklosti, ampak uživamo v vsakdanjih dnevih, ki so nam še na razpolago... 

-Pogled tja čez na Pohorje na Kremžarjev vrh in Lamretovo sečo, kjer vsako, pomlad  poletje, obiščeva in uživava na njem. Pa seveda Črni vrh in Velika Kopa, ja Pohorje kraj prekrasnih poti in še lepših spominov..

Nato pa mimo cerkvice Sv. Roka na Selah ter mimo breze in kapelice na hribčku, kjer je tolikokrat sedel ,bral  revir, ali ustvarjal pisatelj Franc Ksaver Meško... Ja hvaležna sem , da sem imela srečo, da sem ga poznala. V nas malih otrocih je vzbudil zanimanje za slovensko besedo, ter ljubezen do branja... Ja kar nekaj nas mladih je sledilo temu da smo vzljubili branje, ter seveda ljubezen do slovenskega jezika... 

Ter mimo župnišča , ki sedaj sameva. Ja kar dolgo že ni stalnega župnika tu gor. Hodijo iz starega Trga  maševat 

Midva pa sva se že dvigala mimo kmečkega turizma in travnika imenovana .......Amerika. baje zaradi tega, ker je njen prvotni lastnik bil v Ameriki in ob povratku, kupil ta res veliki travnik ,Sedaj ga nisem posnela, se nisem spomnila na to... ter seveda nekaj gozda.. Čez njega  sva videla Uršljo goro, tokrat res spet iz druge strani. ma lepa je od koder jo že vidiš

Ter mimo spomenika žrtvam druge svetovne vojne... Ja naj bo v spomin in opomin , da nikoli več ne bi bilo takega gorja...

Pa mimo velike njive, kjer  je v mojih otroškoh letih plapolala pšenica, kjer so želi še na roke po deset , ali še več žanjic.... Še vedno imam pred očmi prizor, ko je prvo kosil  s koso, ki je imela veho tako so dejali, zaslonki nakosišču, ki je imela to nalogo, da žito lepo pade na tla v plasti, kjer so ga žanjice s srpom zajele v snop ter ga dale na pripravljen pas, katerega so navadno otroci delali pred njimi. Vroči poletni dnevi, razigrane žanjice ,duh po žitu, vročini,  proti večeru je bilo v zraku čutiti že tudi rahel pridih  opojnosti , morda celo strasti med fanti in dekleti. Slišalo se je vriskanje petje ,ja lepi spomini. Se mi  zdi da ne rečem nič napačnega ali narobe, če trdm da je bilo lepše, kot sedaj, ko kombanjist sam samvcat žanje čez širno polje... No na tej njivi ne raste več žito, ampak je samo travnik 

Spet se dvigamo vedno več snega je , a Uršlja gora je še vedno na vidiku...

Pa mimo globeli, ter spet mimo zelo velike njive , ter lipe ob njej, kjer je bila pred desetltji ograja , jaz pa kot zelo živahen 6 leten  otrok sem splezala nanjo in padla dol ... No končalo se je z zlomom zapestja, 

Ja prispela sva in dna preživela v družbi  , ki nama je  draga,  polepšali smo dan eden drugemu, ter seveda obujali spomine,  ki smo jih skupaj doživeli, se spomnli vseh , ki so nam prekrižali poti, ter delali načte za letošnje leto i naslednja leta. Ja bolje je delati načrte, pa četudi ne bodo vsi izpolnjeni, kot biti brez načrtov in samo čakati na Matildo, ki kosi naokoi, ona najbrž brez vehe... Tako da  dodam malo črnega humorja  ... Potem smo igrali še karte se krohotali ob gotovih stvareh, ja kdo pravi, da je starost žalostna. No res je sedaj situacija po svetu zelo neprijetna zaradi virusa, zaradi vseh teh ukrepov, kjudje se odtujujejo, nestronost raste, a mi se ne damo . Kajti še  vedno lako najdemo način , koga, ali kaj dasedanjost   lahko obarvamo in dodamo ščepec energije v taki, ali taki obliki , ki nas požene, ali pa vsaj premakne na prej. Kjer je volja, je tudi pot. Pa še tako je nekateri samo jamrajo, a s tem se nič ne izboljša, treba je iti v akcijo na tak , ali drugačen način. Kako pač vsak ajde kaj, nekateri v naravi, nekateri v družbi prijateljev in sorodnikov, nekateri v delu , nekateri v ustvarjanju. Pač vsakemu kakor mu je drago. Samo treba ke biti aktven na tak ali drugačen način..Midva sva včeraj našla veselje ob obisku sorodnika, v igranju kart, v gazenju po snegu , v obujanju spoominov ja bo dejal kdo to ni nič. A nama je polepšalo dan.

p.p.