SPOMINI STAREGA GOJZARJA -ČEMŠENIŠKA PLANINA- ZIMSKI POHOD

 Včerajšnji topel zimski dan sva izkoristila za najin zimski pohod na Čemšeniško planino,

kamor  že nekaj let hodiva tudi pozimi.

Bila sva kar zgodnja,  ko sva odhajala iz Šaleške doline dim iz Teš se je obarval v rdečo barvo. ...A midva sva se raje ozrla tja na desno stran, kjer se je  pred nama pokazala Uršlja gora v vsej svoji lepoti.Njo bova najbrž obiskala naslednji mesec, da bo tudi on kondicijsko dovolj pripravljen za tako dolgo pot. Kajti najbrž bova krenila iz Ciganije, no če bova pa iz Naravskih bo pač bliže... Bomovideli , kaj še boprinesel čas

a midva sva želela čim prej da prideva tudi midva do sonca. Ko sva se pripeljala malo pred Braslovčami je sonce ravnokar pokukalo izza obzorja

Sence so se umikale soncu a cerkev  Marije Vnebovzete v Braslovčah je še bila v senci

Tam daleč je bil najin cilj, a sva uživala ob pogledu na Braslovče , jaz vedno pravim da so tako fotogenične, da jih moraš škljocniti, ha ha

Tale kapelica , tik za Braslovčami mi je zelovšeč ,mimogrede sem jo ujela v objektiv 

..Pot pa sva nadaljevala mimo Vranskega in skozi predor Zide navzgor do Šengotarda, kjr je meni zelo všeč..

Lep kraj , ko sva prispela je bila cerkev Sv. Gotarda,ki ima čudovito pročelje  še v senci, a z vzhodne strani jo je že obsijalo sonce...Poleti je lepo tukaj ko pridejo do izraza obe lipi ob cerkvi...

Še pogled nazaj , ko sva se že dvignila proti Prvinam...Kjer sva ob domu parkirala.....

Tu je sonce ravno toliko posijalo, da sva dobila vtis, da o danes še res en krasen , topel dan. Res je bil, potem pa sva kmalu prišla po  zaledeneli cesti do osojne strani in travnika, kjer je drugače smučišče , a sedaj je tam premalo snega, pa mislim da tudi korona narekuje kako in kajse splača in kaj ne.So pa poti zelo prehojene, vsaj do koče. Na vrh Črnega vrha, pa veliko manj, do razgledne točke na Savinjski strani pa so bile samo ene stopinje. A ker sva že tukaj in na tej razgledni točki še nisva bila (za njo nama je včeraj povedal pohodniški par, ki naju je srečal pod Črnim vrhom. Res nama ni bilo žal da sva šla tja)

 ter potem prvo uživala v razgledu čez travnik na Peco in Raduho 

Ti pogledi te vedno razveselijo...

Obožujem gozdove, smreke, bukve , ter vseh vrst prav za prav. Nekako ti dajo občutek miru, energije , potem pa da lahko zadihaš iz dna pljuč , kar čutiš, kako se telo prečiščuje... No obožujem pa tudi plaote, da ne bo pomote, ..Skratka vsakega nekaj vsak kraj oblika ti da svoj delež le gledati in  videti, doživeti občutiti je to treba. Domov se vrneš povsem drug človek, boljši bolj dojemljiv za vse. Ja narava nadgrajuje in doda človeku tisto kar mu moderna tehnologija nikakor ne more. Tehnologija nam olajša življenje, a tisto najvažnejše , kot je dojemanje ,razumeti in upoštevati soljudi , ter  sočutje, dobrota, prijaznost, veselje, zdravje tega ti mašinarije ne more dati.Lahko olepša, olajša, a to je tudi vse... No tako je moje mišljenje, 

Na poti na Čemšeniko planino je zelo veliko takih abstraktnih podob, ki jih je narava naredila tekom let

Drevesni škrat je naju opazoval, tudi na osojnii strani bo kmalu posijalo  sonce, a ne do tal, kajti pot je bila ledena še nazaj grede....

Pot je bila zelo zanimiva nekaj časa navzgor. prav ledena, nato po sončni strani kopna,

Proti vrhu nekaj telohov ob poti

Modrina neba pa taka da si imel vtis, kot , da je nebo čisto blizu...
. 

tale vrh s kmetijo ima obliko štiriperesne deteljice. Tam najbrž živijo zelo srečni ljudje...Malo daljši počitek in malico, sva si vzela na klopci na razgledni točki na Zasavski strani, kjer je prekrasen razgled, Tu sva se ustavila gor grede in nazaj grede.. in tako toplo je bilo da sva kar nekaj časa uživala, po najinem motu:

 "Pot je tudi cilj."

Pogled na panoramo pod nama Čemšenik , ter ostali kraji

Klopca , ki kar vabi, ja včeraj je namanudila kar nekaj časa ugodja ...

Tu se vedno ustaviva in slikava. Ja se je treba, kaj pa če ne bova več zmogla teh poti, pa bo ostal spomin v  zamrznjenem trenutku posnetka na neki čas, ki je bil takooooo lep a žal bo nabrž, kot vsem tudi nama minil.Nič ni samopo sebi umevno vse ima svoj čas , svoj čar pa tudi svojo bolečino in slovo.. Kdaj in kako pa bomo seveda videli, vedeli, če bomo še nekaj časa  hodili po teh krasnih poteh v naravi..

Trenutno nikogar ni, le avto, kije naju prehitel je tam zadaj bova šla pogedat, če je kaj tekočega za dobit, ja res sva imela srečo, kajti pripeljala sta zaloge za soboto. A sva dobila kar sva želela , onadva pa sta se ospeljalanazaj..

Zabavno je bilo ,Kar nekaj časa sva si tudi  vzela pri pri koči, kajti bilo je tako toplo,da sva se lahko odžejala, si lahko privoščila tudi sončenje, kepanje ,ja tudi kepala sva se ha ha

Pot naprej proti Črnemu vrhu je zelo idilična. Grebeska pot nekaj časa in ja spomini , ko sva nekaj let nazaj še z našo psičko  Mery, šla iz Prvin preko Čemšeiške planine do Zajčeve koče in nazaj. Naporna , a lepa pot , kibi jo rada še enkrat ponovila, seveda, če bo zdravje in ne po snegu, ampak poleti, najlepše pa je jeseni...

 in sončila 

nato pa sva odšla še na Črni vrh, ta pot je res prijetna tako polna svetlobe sonca ...

Na Črnem vrhu----

potem pa krožno mimo razgledne točke kjer se nama nudil čudovit pogled na goro Oljko Savinjsko dolino, Julijske Alpe Kamniške Alpe Peca  Raduho Olševa itd..

. vse je bilo kot na dlani pred nama.

. Tu pa je  pričelo pihati, zato sva kar hitro krenila krožno, po razmočeni., zjutraj še poledeneli cesti

Tu sva krenila kar po celcu

Nato pa po razmočeni cesti, je šlo veliko hitreje kot prej po ledu na drugi strani

Še sva se nastavljala soncu., je le nad tisoč metri..

.. do  razgledne točke,in klopce  na Zasavski strani, kjer se je nama nudil čaroben  pogled, sicer kljub zamegljenosti, na Čemšenik Zasavsko sveto goro, Kum in daleč tja na vso pokrajino proti Primorski...

nato pa spetnekaj časa po cesti naokoli

Nato pa je naju vase posesala senčna stran Čemšeniške planine...

Spet sva zaključila pot po lesketajoči se cesti, ki je bila zjutraj v senci

 Skratka, nato sva se odpeljala proti domu

POd goro Oljko, kjer sva bila prejšnji petek je luna ravnokar lezla navzgor proti vrhu obzorja...Luna ki je zame vir veselja in adrenalina , saj bo kmalu dosegla svoj največji obseg...

Mimo Lukovuce, kjer je na levi strani naju pozdravil dimni škrat iz Teš in nama javil, da naju doma čaka topel dom...

Nato pa zavila levo mimo klasirnice , kjer je Kunigunda ravno zajahala metlo in se pripravila da odleti v čudovit januarski večer.... Midva pa sva vsa srečna zadovoljna in vesela enoglasno ugotovila ,  da sva preživela čudovit sončen dan, daleč od ponorelega sveta..

p-p-