Navadno greva na Goro Oljko konec meseca januarja,a ker je sedaj tako lepo sončn vreme, (sicer kar mrzlo) a s tem se tudi okrepiš, je treba ta čas izkoristiti... Prejšnji petek sva sicer prvo nameravala iti na Rudarske Škode, k jezeru, ki je skrito med drevjem, .A potem je padlo še nekaj predlogov, no on je predlagal Goro oljko..... Pa še tako je, da sva si prav zaželela malo više, zaradi razgleda.Če je jasno vidiš res daleč, posebno še s poti, če greš na Brezovec, kamor pa midva tokrat nisva šla
Kakor koli že Tokrat sva se pripeljala do lepo urejenega parkirnega prostora,
ter nekaj časa krenila po cesti naokoli.
Gora Oljka je hrib, ki se vidi res z vseh hribov in dolin v bližini.Sicer ni visok hrib, 733 metrov, a kot marsikje mere ,višina ni najvažnejša.... Še nikoli nisva bila razočarana gor- Tu gor smo v prejšnjem stoletju vsako poletje hodili bosi iz Pesja pri Velenju. Sedem km poti, po asfaltu, makadamu , gozdnih poteh, ja včasih je bilo res zanimivo in pestro. Bilo je veliko smeha in dobre volje... Ja tudi naša družina je rada obiskovala ta vrh...Res lepi spomini
Bilo je res hladno, a sva se kmalu ogrela s hojo ...Pa tudi ves čas sva šla proti soncu.Celo šalila sva se na ta račun, da vedno hodiva proti soncu, da morava nekaj te sončne svetlobe, in veselja predvsem pa D vitamina obdržati tudi v sebi...Pa sva kot realista dejala, da sedaj je zima , da bova morala že sama poskrbeti za veselje in ostalo.::Moj se je šalil, da najbrž se me je nekaj že prijelo, ker sem postala rdečih lic...
S ceste se je lepo videl Šentandraž nad POlzelo, a ker nisem imela starega fotoaparata s seboj sem ga ujela bolj od daleč
Lepa označba za poi
Ko sva prispela do kmetije pod Goro Oljko, se nama je pridružil mali kužek, kije naju potem spremljal do ovinka , a ko sva se vračala je spet bil na svojem mestu ob hiši...Kar postavil se je poleg njega in nato stekel naprej , kot bi naju vodil
.Ja lani se je še naša Mery družila z njim..
Kar nekaj pohodnikov naju je srečalo, oziroma dohitelo, pa čeprav je bil delavniik. Ja gora Oljka je res prijeten cilj za skok v naravo in sveži zrak...
in krenila naokoli po cesti. Kajti zadnje čase imava srečo da sva redno naletela na ledene poti. Tako pa greš lahko malo hitreje in seveda lažje opazuješ okolico. Za naju je to še osebno važno, kajti poti so postale tudi cilj
Tako sva nekaj časa šla po cesti zadnji del, pa je že klasika, da greva vedno na levo mimo kapelice , Tu pa .se vedno rada ustaviva ob tej kapelici v gozdunato nadaljujeva navzgor, vedno uživava ko zagledava cerkev pred nama na koncu poti iz gozda
Mogočna je cerkev Sv. Križa , spodnji del cerkve tokrat ni bil odprt
obožujem sproščanje na soncu v miru
Portal cerkve je že bolj "bogi"
Uživala sva v pogledu čez streho koče, na Kamniške Alpe, ki so se dvigale tam v daljavi
Včasih, če je pdprta greva v spodnji del cerkve, kjer sta dva oltarjain zelo lep strop...
Nazaj grede Zelo nama je všeč tu gor, lagala bi če bi dejala da samo zaradi poti. Lepo je tu gor mogočna cekev svetega Križa krasi vrh, tudi planinski dom ob njej s prijazno postrežbo
sva šla kar od koče po cesti naokoli
Lepa je ta pot polna mahovnitih parobkov, nazaj pa sva večji del šla že po senci
Ja kar nekaj časa sva uživala na soncu, nato pa mimo leskovih grmov, ki so že nakazovali, da je blizu , no sicer ne takoj jutri, ampak da vseeno počasi gremo proti daljšim dnevom ter pomladi in toplotipomladnih dni...Lep dan sva spet preživela ... Dan, ko lahko izklopiš vse slabe misli, ter te stanje, ki ga sedaj povzroča ta virus se te ne dotakne več tako močno, kot pa se te v dolini, kjer vsak trenutek poslušaš samo to, kako smo utesnjeni ovire na vseh krajih in koncih. Ja narava pa pomeni svobodo....
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar