Ob naših jezerih in dolini!
Ja tudi sprehodi, pohodi , niso nekaj samoumevnega. Tako, kot ni nič na tem svetu No ko si mlajši gre vse spontano . Se odločiš, pa greš. a s časom pstane to drugače se spremeni...... Če enkrat ne greš, naslednji dan in dan zatem rečeš, saj bom, in najdeš sto tehtnih vzrokov zakaj ne greš kam dalje.Postaneš apatičen .. A ko pričneš razčlejevati te (vzroke), kmalu uvidiš, da so vsi brez pomena nepomebni, da si se polenil, da postajaš apatičen in ja če grdo rečem, ugotoviš , da si len , da se staraš..In kdo se lepo vas prosim želi starati že tam na sredine sedemdeset let ??? In to je potem tehten vzrok, da te vzpodbode, da kar poskočiš,kot bi te nekdo dregnil s šilom med rebra: Joj, ali smo že tam...Potem se ozrem malo okoli sebe. V naši soseski imamo, kar nekaj osemdesetletnikov , dva ali celo trije so že devetdesetletniki , ter čez,....pa se še vedno trudijo, da gredo na sprehod , sicer počasi a z dobro voljo in humorjem; so aktivni, potem pa me postane ob tej misli sram... jaz pa še lahko kar hitro hodim, pa ne bi šla. Tudi vidim da je gibanje zakon oziroma zdravje. Več sva od zunaj, manj hodiva okoli dohtarjev...
pa ne bi šla... Sneg je hitro skopnel, le tu in tam v osojnih grapah še lahko vidiš krpe snega, No drugače je z ledom , ta je letos kljub konemu in soncu, kar trdovraten na senčnih poteh..A se izboljšuje, občutek imam kljub mrzlemu vremenu in teperaturam tamod minus devet, do minus pet stopinj, da je v zraku že čutiti , tisti oddaljeni dih prihajajoče pomladi.Dan je že daljši ,že več kot za en petelinov skok ,na spletu že lahko zaslediš objave kukajočih popkov zvončkov in teloha , ja vse diši že po pomladi...
T
Tudi midva sva prejšnjo nedeljo prinesla domov šopek teloha,
ki še sedaj krasi mizico... No letos se pozna da nisva bila tako, aktivna konec meseca, kt prejšnja leta... Nekako ti pade tisti elan, , kondicija ne, to vem, a vseeno l sva mirne duše, brez slabe vesti krenila okoli Škalskega jezera , ali Poseke, namesto morda kam dalj, ali više...
Torej sva premagala lenobo ter se po dveh treh obiskih Škalskega jezera in Sončnega parka le napotila (prvo na Goro OLjko, a o tem naslednjič ) ...Proti Šoštanju, sva nameravala , kajti nameravala sva iti po krožni poti okoli vseh treh jezer, (navadno to pot opraviva dvakrat na leto, novembra, ali pa aprila ,lani novembra je nisva pa, sva dejala greva sedaj malo za kondicijo, 16 km , je tudi nekaj)...a je ob Velenjskem jezeru, tako strupeno bril severni veter, da sva enoglasno sklenila,: Ne je prehladno in komu na čast bi sedaj zmrzovala, ko pa bodo še topli dnevi , greva drugič! Ob kopališču Velenjsko jezero, sva se obrnila in mimo
stolpa Vista namesto krožno greva nazaj pa okoli Škalskega jezera, kajti postajaloje vedno topleje. No zjutraj je bilo minus 9 stopinj. Mojega pa tako rado zebe,in ker ni imel s seboj grelnikov za rokavice sva se napotila nazaj proti soncu....
Poslikala sem modrino Velenjskega jezera , kime vedno prevzame. A kljub temu mi nekje tam v zavesti pronica misel, na neki drugi prizor pred več, kot petdesetimi leti, ko je tukaj kjer je sedaj valujoča modrina Velenjskega jezera, še valovilo žito..., Ter malo naprej bila Družmirska vas...
No ne smemo se preveč predati nostalgiji, ampakuživati v lepoti, ki ga je napredek naše doline prinesel s seboj... Veliko se je spremenilo, ter se še spominja. Ni vse , samo dobro, a je že tako vsaka stvar ima dve medalji.Moramo biti pač objektivni...
Bilo je karhladno, da se še labodom ni preveč ljubilo pasti...
Pomol je bil zaprt zaradi poledenelosti,
Tam sredi vode se je gugalo Božično drevo, ali novoletna jelka, pač vsak si lahko tolmači kaj mu je ljubše.....
Ko sva krenila pod vikendaškim naseljem
Kinta Kunte ----
Ter si obenem ogledovala tekaškoprogo z navdušenim tekačem na smučeh
Ter se mimo matodontov, ki so bolj abstraktni, kot tista dva ki sta pred tem krasila travnik ob restavraciji Jezero , sva kaj kmalu ugotovila, da postaja topleje, kajti pot je naju vodila proti soncu... po poti ob jezeroma, kjer sva kmalu ugotovila, da se tudi tu je velko spremenilo. Ni več otočka kjer so včasih gnezdili labodi, kajti voda je sedaj se dvignila na tem mestu. Pa tudi poti na tej strani , tik ob jezeru ni več , no mostička čez potoček, ki teče iz Škalskega v Velenjsko jezero pa tako ali tako že doooolgo ni več...Tako, da potem z leti ugotoviš, da nastajajo spremembeže spremenjenih sprememb...
Pod prostorom oziroma igriščem za golf je bilo na poti še ledeno...
Počasi sva obkroževala
desni breg Velenjskega jezera, kjer je ptičji raj-- 
Nato pa sva ob prihodu na Škalsko jezero imela priliko videti Velensjko jezero iz povsem druge perspektive...Paški Kozjak v ozadju...
Škalsko jezero je spet malo poledeenelo...Pogled na hrib Radojč
Pot ob novih ograjah, ter prekrasnih drevesih ob Škalskem jezeru je zeloprijena posebno če je sončno vreme.. A tudi v dežju megli je prijetno...Lepo je tukaj...
Pogled na Čez grad Turn na Skalni vrh in Vodemljo, kjer sva bila sredi decembra...
Kormorani , so kot okraski na božičnem drevesu čepeli na koncu vej , ter si sušili perje in se nastavljali toplim sončnim žarkom....zadnji pogled proti Uršlji gori čez Škalsko jezero
Domov sva se vrnila kar utrujena, a zelo zadvoljna, kajti obema je bilojasno, da je najslabše odlagati in da je začeti vedno najtežje...
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar