SPOMINI STAREGA GOJZARJA Spet naprej.. ........

 

Kar nekaj časa mi ni bilo mogoče, da bi napisala , kako vrstico kajti ob izgubi naše Mery se je nekaj spremenilo.Večkrat sem pričela a sem vedno odnehala...Težko se sprijazniš, da kar nenadoma ni več poleg tebe bitja, ki te je spremljalo dolgih deset let.... na sprehod sicer hodiva  vsak dan tako kot smo prej, le čas odhoda od doma  se je spremenil, prej sva že zaradi Mery  morala iti zgodaj na sprehod, tudi če so povsem šepotem šla sama   kam drugam, še sedaj ko  prideva iz hiše obstaneva.... bila sv navajena, da sva  navadno vedno šla, oziroma zavila  v to smer kamor je Mery hotela  iti. Posebno še zadnji čas, ko ni  zmogla več  takih dolgih poti. Sedaj hodiva po poteh ki smo jih obiskovali skupaj. Zelo veliko jih je polno spominov je že tako da tudi ko štirinožni prijatelj odide ostane spomin, globok dotik spomin za njim pa čeprav nekateri pravijo:Saj je samo žival, ampak je bila del najinega vsakdana. Bila je del družine , ki je nama lepšala jesenske dni življenja...

Po njenem odhodu tja za mavrico, sva sicer se primorala, da sva   še naprej hodila v naravo. Kajti to je postal najin način življenja, že kar dolgo let...

 A nekako ko si starejši si pač navajen da se vse odvija po nekem rutinsko odvijajočem se življenju. Zjutraj sva navadno navajena , da vsajava kar zgodaj, kajti jutra so nekaj najlepšega, ko lahko prisluhnišin začutiš, tisti prvi utrip prebujajočega še dneva. Tudi zrak je bolj svež , brez tiste primesi raznih snovi, ki jih pač dodaja vsakdanji ritem vedno hitrejšega  življenja...

Seveda je sedaj vse isto, isto se pebuja dan, isto sneži,dežuje sonce vzhaja in zahaja, a je v začetku leta precej izgubilo na svojem blišču , tudi toploti.

 A kot je že klasika ljudje smo pač toživa bitja , realno gledamo naprej z zavestjo, ter optimizmor , kar ne moreš spremeniti ,je treba slabo pozabiti lepe in dobre stvari pa je  treba  shraniti tja, kjer so tisti spomini, ki so se globoko dotaknili srca, ki  ti  polepšajo sive dneve ---

 Leto se je obrnilo naokrog, letos sva obiskala prvo  PaškiKozjak na katerega greva vsako leto prvo... ..Pohode  začneva tu gor v Novem letu, končava pa jih vsako leto  za zaključek na Uršlji gori, letos žal zaradi bolezni Mery nisva zaključila z obiskom najine gore... Sva šla pa okoli Škalskega jezera

Tudi letos sva  ga obiskala,

tu je bilo zelo ledeno, pomrznjeno, ja kar paziti je bilo treba da nisi padel

lepa obnovljena cerkvica Sv. jošta na Paškem Kozjaku

Bil je prekrasen dan s čudovitimi razgledi in modrim nebom. Tu na tej sliki se vidi v Avstrijo na Koralpe

Ko se sone zatakne za veje  drevesa ob koči

Ko sva lani bila tukajtak čas, je bilo tugor kar precej snega, Letos na sončni strani vse kopno...

Tu na tej strani je bilo kar hladno, a k srečina vrhu ni pihalo

Komaj čakam pomladi, tu gor meseca aprila cvetijo petelinčki

Šola na Paškem Kozjaku že kar nekaj časa ni več v uporabi... Sedaj je pato dom krajanov, vsaj mislim, da je tako 

Na drugi stran pa pogled na Pohorje

Pa še pogled v Šaleško dolino 

Ja lepa je naša dolina...