Skozi meglena temna brezpotja iščem pot, a tokrat brez tvoje bližine..
.
Izgubljeno se oprijemam rosnih kapljic, a mi spolzijo med dlanmi, izpuhtijo, kot ob dotiku s toplo kožo...
Se pomešajo s solzami in s strtim srcem polnim bolečine hrepenenja.
Pobiram koščke skupnih spominov s poti , jih zlagam v koš sedanjosti, ki je prepreden s pajčevino preteklosti, da se mi koščki tvoje bližine izgubljajo, pod koprenasto lepljivo mehkobo, ki me hoče počasi potegniti na dno zavedanja minljivosti.... . Izgubljeno brskam med uvelimi krhkimi listi spomina, z željo, da se te še enkrat dotaknem z utvaro da morda najdem sled, ki se ji je mogoče uspelo izmuzniti neizprosnemu toku časa. Zgubljajo se koščki , kot odsevi v razburkani vodi, ter se vedno znova in znova sestavljajo v spreminjajočo, a razbito podobo trajnega spomina.
Nežno zbiram koščke, teh dragocenih podob, ter jih dodam med spomine, z zavestjo, da kljub temu, da vse mine teh spominom mi ne more nihče vzeti. S to zavestjo mi postane toplo pri duši....
vdano pomirjena sama s seboj, zavedajoč se realnosti tega trenutka brez iluzij , molče nadaljujem začrtano pot....
P. P.
....................
Ni komentarjev:
Objavite komentar