Spomini sTarega gojzarja- GRAD VOGRIŽ

Že večkrat sva nameravala obiskati grad Vodriž na Podgorjem v Mislinjski dolini.  A vedno ko kaj načrtuješ rado pride kaj vmes in ne greš. Tokrat sva se vračala iz Sel pri Slovenjgradcu Pa sva zavila na levo in parkirala ob cestiter se ob dobro označeni poti odpravila naprej v ozko dolinico, zelo lepo urejeno

Veliko cvetja ob gredicah ob hišah, sledila sva potočku, katerega je psička Mery izkoristila za ohladitev. Bil je zelo vroč pozno pomladanski dan.

 Tudi tukaj so zelo lepo urejene kapelice

 

Nato pa ko sva prišla do oznake Grad Vogriž sva se povzpela po zelo strmi poti na vrh hriba, kjer je naju očaral pogled na zelo mogočne ruševine gradu

Povzpela sva se na vrg prav do njega, kjer sva se usedla na klopco, da pomalicava. Ob enem pa sva občudovala veliiiiko bukebv z močnimi vejami in tako bujno tako debelo, ja jaz še nisem videla tako debele bukve

Uživala sva v senci ter strmela navzgor in se spraševala, koli ko le je stara... Za tako veličastno debelino kar rabiš nekaj časa.

 Malo sva se tudi nasmejala in zresnila ob enem  ob raznih so pazkah, kako so hodili graščaki tu gor, koliko tlačanov je umrlo, ko so zidali grad. Koliko tlake so pobirali ... Pa kako so hodili snubci na grad in tako dalje... Ja snovi več kot dovolj za pomenek... Pa kako so propadli itd.

 Ura je bila že krepko čez poldan ko sva se odpravila po krožni poti okoli gradu.  Ter še tam šrebrala na tablah kar je pisalo...

Potem pa je bil res čas da se spustiva nazaj v dolino, .

 

 Tudi tukaj je bilo kar nekaj cvetja .Je pač pomlad , a je bilo pod gradom vse razrizo od divjih prašičev...

 

lepo objasnjeno več pa na linku -https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Vodri%C5%BE

 

Kar hitro sva se  spustila navzdol po ozki lepo označeni stezici, . On je Mery nesel zadnji del poti, kajti njena hrbtenica ne prenese poti navzdol.

Po dolini smo kmalu prišli do avta in se nato odpeljali čez Graško goro domov. Naj slike govore fotozapis poti

 

 V Šmiklavžu sva se ustavila ob obeh cerkvah Sv. Miklavža in Sv Helene, cerkev je meni še posebno všeč, res je krasna

 

 Nato pa so se mimo spomenika iz druge svetovne vojne, nošenje ranjenca in mimo Škalskih Cirkovc spustila v dolino in domov. Krrasen pomladni dan sva preživela

nebo je bilo tako abstraktno poslikano z oblaki, ja zvečer pa je deževalo

 Še ni dolgo no 7. 5 sva š naredila pohod iz Velenja na Graško goro, takrat so bili nageljni v vencu sveži sedaj pa so že oveneli

Ja mlaji so še stali, najbrž bodo sedaj ttudi jih odstranili. Je pa lep pogled

 V Škalskih Cirkovcah pa mimo cerkve Sv. Ožbolta

Na drugi strani pa se je bleščal hrib Lubela

 Pa mimo mogočnih bujnih lip

domov... Lp
 p.p.