Contributors

torek, 14. februar 2017

Statistika- Tudi to je življenje- Sedaj in nekoč -


Poslušam poročila, , ravnokar govori o statistiki in o ugotovitvi NIJZ o debelosti,


oz o prekomerni debelosti otrok in  mladostnikov. Pa koliko je posledično bolezni zaradi tega. Pa , kot  vedno se tudi sedaj ugotavlja, da so najbolj na udaru tisti iz najnižjih socialnih slojev.  Kako grdo mi je odzvanjala ta beseda v ušesih. Ker včasih ni bilo te razlike, ali pa je bila v obrnjenem vrstnem redu 10 % višji bogatejši sloj in ) % srednji sloj. Niji je bil le kak procent. Iz najnižjih , ja pa saj lepo vas prosim, če bo šlo tako naprej bo 99 % pristalo  v tem območju. Dobra hrana je draga, sadje zelenjava in kvalitetno meso.  Pa treba je kuhati , a se starši pehajo za zaslužek zjutraj  do poznega popoldneva. Vse drvi naprej , vsi mislijo da v boljše čase, da bodo prišli na zeleno vejo, a si sam kopljejo jamo. Kako si naj tista družina, ki pride na mesec  z dohodkom okoli jurja . Eden od staršev je na borzi  Imata tri šolo obvezne otroke.  Vse stane zvezki pa razni izleti šola v naravi. Pa obleke, kajti tistih 10 % otrok iz višjih slojev že tako gledajo zviška na ostalo večino. Kakor koli Pa položnice, ki so vsak mesec dražje . Pa bolezni zaradi pomanjkanja vitaminov itd. Pa hitra hrana, ki jo nam mediji na vse načine vsiljujejo. Po radiu, po tv po  reklamah ki jih pismonoše, kar v ducatih polnijo v poštne nabiralnike. Pa saj skoraj ne dobiš več obvestila da obenem ni na zadnji strani reklama.  Vse za potrošnike.  In navali narode Vse je skoraj zastonj. Hm!
 Ja kam je zaplula Slovenija .Obljubljena  je bilo da bo to druga Švica pa mislim da bomo kmalu še od Albanije  slabši, če že nismo. Pa kako smo si želeli da se osamosvojimo. A se včasih sprašujem, (čeprav sem zelo ponosna Slovenka, kje smo skrenili s poti, ali nas je res politika tako zavedla???)
To je ena stran medalje, druga pa je to, da se otroci premalo gibljejo. Sedaj jih šolski kombi, ali avtobus pripelje do šole iin jih spet odpelje domov.  Sedaj so večji del dneva kadar so prosti za računalnikom.  Delati jim ni treba, kje pa saj imajo otroci saj večji del, samo pravice, dolžnosti nobenih. Gledajo tv. telovadbe nimajo preveč radi, če se le da se ji izognejo z opravičilom.  Dodatno še hitra hrana, sadje in zelenjave malo kateri obožuje  in uspeh debelosti je zagotovljen.
Kako je bilo včasih.  Nismo poznali šolskih prevozov, V šolo je bilo dobrih pet-šest km, doma smo morali delati . Telovadili smo vsi. Le  ena punčka, ki je imela otroško paralizo in je nosila opornico je bila oproščena teka.  Veliko smo bili na svežem zraku družili smo se z vrstniki, imeli smo rdeča lička in bili veseli zdravi troci , ne pa tako, kot sedaj ko že mali imajo svoje psihične težave in da celo mislijo na samomor. , Včasih smo se ure in ure lepo pogovarjali , zapeli brali, ne  kot sedaj , ko si pošiljajo SMS pa čeprav so v istem prostoru.  Opažam da se tudi ne znajo več tako bogato izražati, pogovarjati, normalno, ampak v nekih okrajšavah.  Pa nekih angleških spakedrankah Že tako je slovenščina  zapostavljena  s takim dopisovanjem in govorjenjem bo kmalu izgubila svoj status. Pa tako lepo zveni naš jezik .
No malo sem zašla od statistike, da nadaljuje. Hodili smo, se gibali jedli domačo hrano, Nikjer ni nobeden razglašal, da je sladkor škodljiv, pa maščoba , pa meso, pa vrag si ga vedi, kaj še. Sedaj je vse škodljivo . Včasih smo vse kar smo pojedli , tudi porabili z gibanjem , Prvič meso smo jedli samo  po nedeljah , praznikih in če je imel kdo osebni praznik.  Takrat ga je bilo na pretek. Pa morda enkrat čez teden, a to je bilo bolj izjema , kot pravilo. Sadje, zelenjave in domače jedi so bile na jedilniku.  Skratka, jaz sploh nisem bila bolna , nikoli. Niti se ne spomnim , da bi v naši družini bil kdo bolan. Zunaj smo bili pozimi in poleti.
Ne pa tako kot sedaj. S katerim govoriš, pravi, da so vsi bolni da so dobili  neki virus, da so smrkavi, da imajo gripo , angino in kaj vem kaj še vse. Sicer ne vem ali je odpornost tako padla, ali pa nas bo ves ta napredek  počasi ugonobil.  (Nič nimam proti napredku, prav nasprotno, seveda če je dober napredek) Treba je ohraniti zmernost . Ali je ozračje že tako okuženo  in onesnaženo z vsem tem smogom in bencinskimi hlapi da bomo morali počasi nositi tudi pri nas maske, kot na Kitajskem.
 Kakor koli ko človek začne razpredati o tem in onem moraš imeti kar močan karakter, da ne obupaš , kajti nič dobrega se nam ne piše. Tako, da imam vedno manj volje, da b človek sploh vključil kak medij , kajti nič dobrega se ne sliši več. Če pa je že kaj dobrega, ta tako na hitro  objavijo in potem to utone v pozabo.  Če pa še prištejem zadnje  krvave dogodke,  ki so  se zgodili v  naši deželici, se pa sprašujem, ali je to sploh mogoče,da so ljudje postali take zverine. In zakaj je tako, kje smo skrenili s poti, posledica , česa je tako.Ali so ljudje pozabili na sočutje usmiljenje in ljubezen .  Vsega pa res ne more biti kriva polna luna. Tu ne pomaga nobena statistika, kajti dejstvo je na dlani brez tega, da drvimo  v svet brezvladja anarhije.
p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- FEBRUARSKI UTRINKI

KOTIČKI  NAŠE LEPE ŠALEŠKE DOLINE

Četrtega februarja sva kljub megli in nizki oblačnosti krenila proti Šmartnem in Konovem, kjer  sva krenila na levo proti  gradu Turnu . kjer sva na križišču občudovala v skrivnostno meglico odeto dolino. Prvo je nama padel v oči zanimiv kozolec, sicer malo drugačen  bolj mini, a vendarle zanimiv.
malo naprej sva občudovala prelep nov kozolec , ki  je naju očaral . Lep je in  kar čutiš, da je narejen z ljubeznijo in ponosom. seveda sem ga slikala iz vseh strani .Res je nama bil všeč.








zelo lep je ta kraj, poln je zanimivosti, spominkov na minula leta ko še niso vse delali stroji, kot sedaj, ampak je bilo treba pridnih delovnih ročic.


 Po asfaltni cesti sva prispela  na vrh  prevala se nama je odprl pogled  dolino  z drevesnico in kmetijsko zadrugo ob gradu Turn, ki je še samo senca svoje mogočnosti pred davnimi leti. počasi sva hodila in si ogledovala okolico  Tu sva videla zanimiv kozolček z glasbenim triom
 Ko sva prišla izven gozda na vrh skozi veje  bleščečih belih brez (kako se še le bleščijo, ko sije sonce) grad Turn. Ki je kar klavna podoba , žal ni interesa, a najbrž je še večji problem denar za obnovo delčka  naše preteklosti 
 Nato sva šla pa med drevesnicami in si iz zgornje strani ogledala Škalsko jezero To narediva malo kdaj, kajti pot naju običajno vodi okoli jezera , ali pa po drugi strani proti Škalam.
. Ter mimo kozolca, ki stoji ob jezeru. Bila sta dva povsem enaka pa ju je pred kakim letom požgal piroman.  Na spodnji sliki sta oba skupaj  posnela sem ju 22.10.2012-ob sončnem zahodu.Tako lepo sta se "pasala" v ta del doline in lepo je bilo opazovati njuna odseva v Škalskem jezeru
Kakor koli nadaljevala sva pot in ugotovila, ob ustju Škalskega jezera , da se led počasi umika na sredino A ko sva obkrožila jezero, sva videla da se blešči led in samo lahko pričakujemo, da bo vodna površina kmalu brez ledu. A pot je še vedno bila ledena tu in tam, da je bilo treba malo več previdnosti. A midva sva navajena takih poti in dobra obutev tudi pripomore, da je varnejši korak. 
 Nekaj utrinkov s poti okoli jezera

 
 Tale hrast ob ograji je vedno tako lep, da pritegne pogled
 Ja tudi jahači izkoristijo soboto in jezdijo svoje ljubljence okoli jezera
 Je  pa zanimivo s te strani je bila barva jezera čisto druge nianse
 Pa še pogled nazaj na pot, ki sva jo prehodila. V ozadju je Vodemlja in Skalni vrh ,, ki vabita, da ju obiščeva, skrajno desno pa Stropnica, ki sva jo obiskala pred par dnevi.
Vsa vesela , da je nama uspel ta trim, kot predpriprava na naslednji pohod na Šenbric in Skalni vrh, ki ga imava v načrtu naslednje dni.
p.p.


ponedeljek, 13. februar 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Ko se prikrade sivina, in brezupje

Kar nekaj časa nisem nič napisala.
Mesec Februar se je pričel s sivino, no roko na srce to je podaril mesec januar za dobrodošlico novemu mesecu. Kakor vreme je tudi osebno povsod zavladala neka sivina neka brezizhodnost, ko enostavno ne veš kako naprej.  Moram zapisati, da povem, kako je včasih  dobro, da se človek ne sekira vnaprej, kajti  so stvari na katere nimamo nobenega vpliva in se zgodijo tako, ali tako. A ker smo pač samo ljudje, se je včasih prav hudo upreti mislim katere ga vlečejo nekam  v temo.Človek se počuti tako, kot da bi ga neko brezupje posesalo vase , gledaš nekam proti nebu, da bi ugledal morda vsaj kako svetlo točko tam nekje. Pa nič gledaš levo desno , čakaš in  seveda  UPAŠ. 
In potem se le nekaj premakne naprej. Po vseh mučnih preiskavah in še vmes ob menjavi sester , ki so založile oz. izgubile papirje , in le po intervenciji in telefoniranju se je končno vse premaknilo naprej. potem je šlo naglo naprej ,napotena sva bila v Ljubljano , da izve, koliko se je bolezen že razbohotila. Ne morem popisati dneva pred tem. Mož je hodil gor in dol, gor in dol iz sobe v sobo. Poskušala sem ga nekako razvedriti mu dati poguma, a je včasih to tako prekleto težko, ko se ob tem  sam soočaš z neko doslej nepoznano stisko in bi sam potreboval kako tolažilno besedo topel objem predvsem pa zagotovilo, da ne bo nič hudega , da se bo vse dobro izteklo. Po skoraj neprespani noči , sva že pred sedmo uro bila pred onkološkim inštitutom v Ljubljani. 

In v taki megli človek se izgubi v turobnih mislih



 Že kar nekaj časa je od takrat , ko sva sploh hodila po Ljubljani , čeprav sva imela v načrtu, da se spet podava na Ljubljanski grad in se sprehodiva po mestu. A nekako so vedno imele prednost pred našim prelepim glavnim mestom planine in gore. 
 Tako pa sva tu, sva si dejala. Čakala na izid preiskav.  Že prijaznost osebja in seveda zdravnice je vlivala upanje oz pogum.  Že takoj njena izjava to se da pozdraviti, je nama vzdignila del samozavesti in upanja tako nekako  do kolen, kajti pred tem  je bilo vse pod nivojem, po domače rečeno na "podnu." Kljub vsemu, da sem jaz optimist, a tudi  žal realist in ob misli da bi izgubila tako nenadoma  svojega sopotnika , ki že čez ena in pet deset let  hodiva z ramo ob rami skozi življenje je bila nepredstavljiva. Čeprav vem, da bo enkrat v prihodnosti prišel ta čas, ko bo eden ob naju ostal sam.To je realnost, vsi smo na tej poti vsem nam je to usojeno,  a nekako se ne morem še s tem sprijazniti.Če si enkrat z človekom tako dolgo skupaj, da se mi zdi , da  se je življenje pričelo šele takrat, odkar sva skupaj, 
 Potem je spet sledilo čakanje   na tel. klic kajti bilo je vprašanje, ali kemoterapija, ali  obsevanje. In voila zazvonil je telefon . in prijeten glas na drugi strani je pojasnil. Ni vam treba priti v ponedeljek na kemoterapijo, ker se bo pred operacijo samo obsevalo. Ker ni potrebe ker je šele začetek .
Joj kako olajšanje je zavladalo v našem domu, čeprav veva , da bo moral še skozi nekaj kar zelo neprijetnih stvari , a upam, da bo ob svoji dobri kondiciji in zdravemu življenju zmogel. . 
In kot da bi to hotela potrditi tudi narava je po več dnevih sivine, mraza megle in celo dežja posijalo sonce . tako toplo, tako lepo jot je sedaj se mi še nikoli ni zdelo.  Tako sedaj vmes nadaljujeva najine pohode v naravo, seveda bolj po nižini in manjših holmih, kajti narava ni le lepa ampak doda človeku tisto moč in upanje, da bo še vse dobro.
p,p,





SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...