Spomini starega gojzarja- Nikjer nikogar ni

Ostal je le spomin 

 Tiste zgodbe z dotikom... 

Včasih v pogovoru nanese , da se nehote dotaknemo preteklosti, nismo ne vem kaki nostalgiki, ker se pač zavedamo, da se vse spreminja , tudi mi, a primerjava pač nastane , najbrž zaradi sedanjih časov, pa seveda zaradi vseh sprememb, odredb, pravil itd. ki se tako hitro menjavajo, navado na slabše...  Pa se je lepo malo spominjati si popestriti dan, se nasmejati, prigodam, primerom iz preteklosti Smo  se menili, kako je sedaj na kmetih težko dobiti  koga da bi pomagal pri kmečkem delu. Na primer spomladi, ko je treba travnike trebiti, grabiti listje . Kako je lepo bilo, ko smo grabili listje, ter  našli mavrahe pod njim, ali če je bila  večja skupina, je včasih kak, fant mimogrede povaljal dekle v listju, smeha je bilo na pretek  in  dobre volje. Ali sušenje sena.. Topli poletni dnevi polno  veselja druženja veselih mladih razigranh fantov in deklet, ki so zvečer ubrano zapeli. Neprecenljivi spomini. 

 Sedaj nikogar  ne dobiš, tudi proti plačilo ne. Včasih pač ni bilo problema  za delovno silo. Res pa je , da takrat ni bilo socialne podpore, kot je sedaj..Ljudje so bili veseli, ce so ineli priliko zaslužiti, kak dinar, alu pa dobiti za deli plačilo v  hrani . Čeprav bi  sedaj marsikomu prav prišel še morda kak dodaten evro , zaslužek  ali pa plačilo v naturalijah...  . 

Tako pač pridejo sorodniki na pomoč, seveda če  so pripravljeni pomagati. . Marsikje pa ostanejo na kmetijah samo ostareli starši , mladino pa je posesalo vase delo in mestni živelj.  No seveda ni povsod tako, a je žal  veliko kje! Kjer čutijo  ljubezen do narave, dela  ,do zemlje , tam vsekakor ni problem da je delo opravljeno...

 No pa smo se menili kako je bilo v naših mladih letih. Prav za prav sploh ni bilo problem za delavce, dninarje. K nam so radi prihajali, kajti plačilo je bilo pošteno, pa seveda hrana odlična. Mama je se rada dodala nekaterim popotnico za domov. . Takrat je bila marsikje revščina.... (no pravijo , da je tudi sedaj!!! )  . Bile so družine s številnimi  otroki, on je  delal v tovarni, doma pa so se trudili da  na krpici zemlje  čim več iztisnejo iz nje.. Dekleta in fantje so bili  marljivi in so z delom po dninah , prispevali k družinskemu proračunu.Pa spet drugje, majhni revni kajžarji, kjer je poleg vsega še bil prisoten alkohol v družini. A lačna otroškaa usta so zahtevala svoj vsakdanji obrok! 

Živo se še spomnim  nekega jesenskega dne, ko smo ves dan pobirali  sadje za mošt. Že ves dan je  dninar, ki je veliko krat  bil pri nas, prosil mamo za veliko purico, naj mu jo da za plačilo za delo ki ga je že opravil in ga še bo, samo da jo dobi. No nerada se ga je usmilila, pozno zvečer se je odpravil domov.. V naročju je nesel purico.                               V nahrbtniku pa pletenko starega mošta se ve, da je treba hrano tudi zaliti.. Naslednjič  je pa pripovedoval kako je bilo, ko je okoli pol enajste ure zvečer prišel končno domov. Dejal je: 

Ko sem stopil skozi vrata sem zaklical" Pepa vstani! Prinesel sem veliko puro, daj vodo gor,bomo jedli  ".Medtem ko je ona segrevala vodo, je on zaklal puro in ja vmes so potem še ob  napornem pripravljanju večerje se odžejali z moštom, ko je bila purica kuhana so prebudili še otroke in ja praznovali so   zahvalni dan pozno v   jutranje ure, ko so se siti malo  v rožcah hvaležno prepustili spanju jesenskega jutra.. Se večkrat se je spomnil tega, rad je pripovedoval, kako čudovito večerjo so imeli. 

Drugod pa se je navadno vrnilo z delom. Ja  soseska pomoč je bila  vedno zapisana z veliko začetnico.... Ja in ugotovitev: Ja veliko se je spremenilo ne samo  obdelava polj, sedaj  veliko kje  , sploh ni več drugega žita, kot pa koruza, za krmo, redko kje še valovi pšenica ječmen, ali oves... Ja sedaj se vsi ukvarjajo bolj z živinorejo, kot pa s poljedelstvom. No pa saj ni čudno, se niti ne splača, ko pa so cene tako nizke, mi pa uvažamo pridelke iz tujine. Pri nas nas se bodo zarasla polja, vedno bolj bomo odvisni od drugih in astronomskih cen, ki jih bodo navili, po motu... Se ve povpraševanje in ponudba... Bomo postalu odvisni od drugih.. Naša  polja pa bo preraslo grmovje . Enkrat bomo plačali visoko ceno za to politiko? 

.Sicer se sedaj veliko, skoraj večji del dela naredi strojno, za kar je bilo treba  včasih vse na roke opraviti,.... A smo enoglasno ugotovili, da se je izgubil tisti čar druženja, ob raznih delih , petje ob koncu žetve, na primer, ali pa ob sušenju sena.  Pa vroči pogledi, iskre  ki so švigale na skrivaj sem in tja ... Vrisk, petje in smeh ob koncu dneva, neprecenljivo... Ko gledam sedaj včasih po Tv, ko kje prirejajo razne kmečke praznike , košnjo, spravilo sena  , žetev , ja lepo je to videti, a žal tisti, ki smo to doživeli v živo se nekako zdi vse bolj, kot ne narejeno....  Je pa seveda lepo, da se vsaj zanamcem to ohranja v spominu....

p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- Utrinki iz najinih poti

 Kje so tiste stezice?  Galop! Malo nostalgije

Ko urejam slike po albumih, ki se jih je kar nabralo zajeten kup, oziroma ko jih skeniran, ter jih pretvarjam v digitalno obliko, se mi večkrat ob njih osvežijo davni spomini na najina potepanja po tej naši čudoviti deželici .

 Koliko spominov, koliko smeha,  veselja sva doživela ,, ki je nama še dodatno popestril  poti.... Gledam sliko hriba, planjave  kjer je bila včasih steza, po kateri se je redno hodilo počez. Ob tem se mi je obudil spomin, ki je še kljub oddaljenosti tako živo v spominu ...

 Nekega junijskega dne sva se pozno zvečer  vračala  s pohoda,  , ker sva bila pozna sva se  oglasila še pri sorodnikih z namenom , da prespiva pri njih.  Hitela sva na vso moč , kajti počasi se je mrak že spuščal na zemljo. V zraku je bil močan močan duh po poletju  , topel zrak  je bil  prav opojno  prežet duhom  materine dušice...   Ko sva po strmem bregu, končno prispela na ravnino   čez travnik na cesto, je naju oba prestrašil ropot, ki je bil tako močan, kot bi divja jaga dirjala preko planote , ropot , ki se je vedno bolj bližal , Takrat je mimo naju zdirjal belo lisast  konj  , s sedlom, a brez jezdeca .Vsa prestrašena sva se stisnila ob rob , ter  samo gledala. Obstala sva in ugibala ,  zakaj ni bilo jezdeca na konju. Kaj  je konja prestrašilo? 

 Potem sva nadaljevala pot ter čez nekaj časa slišala  korake in mrmranje, prav za prav bolj bentenje. Nato pa sva srečala možakarja, kar precej vinjenega , tako okoli petdeset let, ali pa še morda kako leto čez, ki je hitel proti nama. Obstal je ob naju  ,ter naju vprašal  , ali sva videla lisastega konja, ki bi dirjal navzdol , . Potrdila sva mu , rekel je da se je konj prestrašil, ko ga je jezdil navzdol. Ter ga vrgel iz sedla, samo trenutek nepazljivosti in sem se znašel pod robom . Najbolj pa je bilo zanimivo to, da je imel samo en čevelj na nogi, drugega je dejal da mu ga je  presneti  k.... konj  snel. Pa da ne ve kje, da ga bo moral naslednji dan iti iskati.. Sedaj je vrag, sam od od galopiral naprej, jaz pa brez čevlja za njim.... Pa ni bilo prvič, da je tako naredil je še dodal ter odhitel po poti navzdol. 

 Ko sva prišla k sorodnikom sva seveda povedala , kdo naju je srečal, so dejali, o  potem pa je že šel k svoji ljubici na obisk, ki ji je vedno nesel kak liter vina, pa še kako domačo klobaso...Ob omembe klobase smo se vsi hahljali... .Pa da  je že velikokrat bilo ,da je konj brez njega šel domov. Kako smo se smejali češ, da k ljubici v vas je prijahal  ,nazaj pa je moral iti peš...::: No samo da je na eno stran jahal ,pa da je klobaso in vino prinesel k ljubici , to je važno je dejal stric ter se hudomušno smejal...Mi pa seveda z njim vred...

Ja dolgo je že od tega, sedaj ne živita več ne ona ne on, pa tudi stric je že nekaj desetletij pokojni , pa tudi stezic ni več preko tega travnika, tam je sedaj njiva , kjer na njej navadno valovi žito , ali šumi koruza, a spomin na tisti junijski večer, je še kako živ  , večkrat rečem da je morda ravno zaradi materine dušice, še spomin tako živ,, saj pravijo da duh najdlje ostane v spominu... pa čeprav je od tega večera, že več kot petdeset let.....

p.p.  

Spomini starega Gojzarja_ Kljub vsemu tudi nekaj dobrega..

 

Sedaj v teh prvih pomladanskih dnevih, ko smo že vsi upali,  da bomo vsaj malček laže zadihali, ter z veseljem se podali pomladi poletju nasproti  pa nam grozi , da se bo  življenjski utrip spet upočasnil, kje povsem zamrl...

 Je pa ob vseh teh kriznih časih, saj mislim da je prav , da jih tako imenujem, ko smo dobesedno padli v do sedaj še nikoli doživeto stanje izolacije. No morda tisti z malo  višjim, oziroma zelo visokim EMŠOM bodo rekli, da se je to že dogajalo v letih Španske gripe, ter seveda druge svetovne vojne, ko si bil kaznovan z zaporom, če ne še s čim hujšim, če si ponoči, hodil izven policijske ure zunaj.Pa še drugod.... A tistih je sedaj že tako malo, ker pač  življenje mineva se izteče in briše spomine, ter ljudi, nadomesti jih z novimi doživetji in ljudje pač vedo potem samo še iz pisnih virov, ter pripovedovanja staršev , oziroma prastaršev tako v megli vedo, da je pač nekoč že bilo nekaj podobnega..... 

Ko se zgodovina  rada ponavlja, seveda vedno v novih niansah a bistva ostanejo vedno enaka. Prepoved je prepoved, pa naj bo v bilo katerem času miru, ali vojne.

 A je sedaj ta omejitev gibanja prvo izven občin, nato regij prinesla tudi nekaj dobrega. Kot sem  že dejala , sedaj je prišel čas, ko se lahko odklopiš od vsega hitenja, vrveža, ter se posvetiš sebi svojim dragim , stkejo se nove vezi med družinskimi člani. Seveda je to treba želeti , hoteti da se obnovijo vezi čustvom pobrisati rutino s površja, da zasijejo spet v tisti prvobitnosti ljubezni želje za bližino in poglabljanja  v bit drugega. Ja sedaj je pravi čas da spet komu zlezeš pod kožo,❤️ ali on tebi 😀

Druženje tesni stiki so postali nekaj dragocenega, prej je bilo to samoumevno, druženje ob kavici, je za nekatere bil pravi šok, ko so se morali odreči jutranjemu druženju s prijatelji, sovrstniki.

 Pa seveda ob sedanjem stanju je več časa tudi za razne konjičke, kot je branje... Ja z sem vsekakor , prav za prav oba lahko trdim, izkoristila to, toliko knjig ki sem jih letos prebrala od novega leta jih že nisem res precej let nazaj... 

 Sedaj v teh hladnih časih , ko še zunaj zima opleta z  repom z zadnjimi vzdihljaji, (vsaj upam), ni kaj lepšega kot se v toplem  prostoru udobno namesti in se predati lepote čarobne pisane besede... Ja tako d,a ni vse samo črno in belo, ampak so vmes tudi mavrični odtenki....

Ko se bo to obsedno stanje končalo bom se  poleg vsega kar je bilo slabo(a tisto se sčasoma izbriše, kot vse slabo, drugače bi se nam zrolalo od udarcev, včasih krute usode)  z veseljem spominjala teh zimsko, spomladanskih dni...

 No vsaj jaz tako doživljam ta čas, poleg jutranjih potepanja , so postali ti dnevi tudi nekaj lepega, včasih res potrebujemo odklop. Seveda bi bilo bolje, če bi v  to  ne bili prisiljeni, ampak bi to naredili spontano.. A ker vse jemljemo za samoumevno, tudi naše odnose, ni nikoli časa ne volje za to. . No ja po drugi strani pa vsaka stvar ima dve medalji. Odvisno kdo jo ima v roki, ter kak  je njegov status. Je razlika med zaposlenimi in upokojenci, pa seveda tudi o tem , ali so optimisti, pesimisti, zdravi, bolni  ali so samski, poročeni, in kašen je njihov odnos do bližnjih , ter okolice... Skratka preizkušnja, ki jo je treba izkoristiti v maksimumu.

P.P.

Spomini starega gojzarja- Skalni vrh in Vodemlja-

Po jutranji osvežilni kavici, ki je še kako prijala v to sveže jutro, sva se odločila, da greva enkrat za spremembo malo više. T a jutra doslej z redkimi izjemami so bila namenjena našim jezerom, a o tem drugič. 

Mimo obnovljene cerkve sv. Martina, kjer sva se pred dobrimi  55  leti poročila , sedaj je bila cerkev na hribčku v kontrastu z oblaki ki so jadrali tam za njo, ter odkrivali in pokrivali sonce, ki se  je  trenutno ustalilo nad Radojčem v ozadju...-Midva pa sva nadaljevala najin  zapozneli izlet na Skalni vrh, ki  sicer ni visok, je pa zelo razgleden. Z njega se vidi  del Pohorja, v Avstrijo KOralpe, Mrzlica potem proti Savinjski dolini vrhovi nad njo... ki ga navadno opraviva že februarja meseca. A kot je letos vse bolj na izzi ha ha , bi dejala. Peljala sva se do območja Šenbric, , ker sva hotela se malo izogniti asfaltu . Kajti opažava, da se z leti nekako povečuje odpor do asfaltne površine. A že nad Konovim se je pred nam razprostrl najin cilj 

Navadno greva od doma tu gor tudi tokrat bi šla,  kljub temu od doma, če bi šla krožno pot, bi naredila 12-13 km od tega skoraj osem po asfaltu. Sva rekla tokrat greva samo gor in po spodnji poti nazaj pa bo,.... Navadno greva krožno pot a tokrat , sva namesto krožne poti vzela s seboj psičko, ki je vsa navdušena, da gre lahko z nama skakala po stanovanju okoli naju , kot nora, ter metala v zrak njenega najljubšega medvedka...

Kljub temu se seveda ni bilo mogoče  povsem izogniti trdi površini  asfalta ... Mery je bila na začetku  zelo navdušena nad vonjavami ki jih je nudil nov teren...

Ko smo prispeli iz gozda, kjer se je nama  razprostrla panorama Skalnega vrha, s čistino  kjer poteka daljnovod.

Še par ovinkov, pa sva dospela do razpotja, kjer gre ena pot na Stropnice, druga na Skalni vrh Vodemljo, tretja pa naprej na Škaslke Cirkovce...

 

pa sva krenila po makadamski cesti, ki je bila obrobljena še s snežno odejo

tu in tam smo počivali, prvič zato, ker sva se hotela naužiti sonca, ki je tu na prisojni strani prijetno grelo... Tako da smo se kar razkomotili, vsaj jaz.

Nekaj časa po snegu, nekaj časa , pa po listnati poti, odvisno pač od dostopa sonca..

Po listnati poti ki se je vedno bolj vzpenjala 

po gozdni makadamski, kje tudi bolj slabi cesti  navzgor

med drevjem, navzgor, skozi krošnje pa se je tam nad Paškim Kozjakom vis a vis že videl prvi oblak, ki pa je trenutno še ostal v primerni razdalji in velikosti

A nad nama je bilo še vse tako, kot mora biti! Modro nebo, lepe svetlikajoče bukve, 8čeprav z leti ugotavljava oba, da postaja tudi tukaj gozd vedno redkejši. Ja vetrolomi ledolomi pač niso prizanesljivi do gozdov širom po Sloveniji.

Jutranja svežina , ki je bila obogatena z tako modrim nebom nad nama , da si imel občutek, kot da lahko pomočiš prst v to modrino neba...Vedno bolj smo se bližali vrhu

Mery še vedno v vodstvu, a kot bi vedela, da jo bova nazaj nesla si je privoščila, na prvem vrhu , raziskovanje gozdnih dišav prebivalcev in narave...

Meni je tu gor zelo všeč, od vseh strani sva že prišla gor in dol, razen iz Škalskih Cirkovc, a to bova najbrž spomladi nadoknadila.

Poleti je tu gor prelepo, tičje petje vse zeleno naokoli, pa seveda sveži zrak in gozdni mir... Neprecenljivo- 

Slikala sva se se naslonila na robu na drevo z napisom, in pazila da ne zdrsneva navzdol. Smeha je bilo na ta račun res kar nekaj
..

Tako kratek čas, kot sva tokrat bila na Skalnem vrhu , še nisva bila, a je res tako pihalo, obljubila sva si da bova zato  na Vodemlji si vela čas za sonce in uživanje...

Odkrila sva novo stezico navzdol, navadno sva šla ob robu, a ker je zadnje čase vetrolom naredil svoje je bilo tukaj veliko lažji prehod

Cvetje 

Ko sva prispela na Vodemljo, je na

ju prvo pozdravilo modro nebo, 

ter prekrasni razgledi , Na Graško goro, na Kremžarjev vrh nad Slovenj Gradcem, na Koralpe v Avstriji, na Mrzlico, na.....

Pogled na še s soncem osvetljeno Graško goro , ter  Pohorje v ozadju

Takoj sva se spravila na hlod sredi jase, ter se razgledovala po hribih, najina želja je bila samo to naj traja in traja še nekaj časa...

Pogled na Pohorje na Črni vrh

Pogled navzdol na Velenje in Velenjski grad nad njim 

Pogled čez Velenje na Jakob nad Velenjem , ter  Goro Oljko v ozadju

Panoramski pogled

Pogled na Kardeljevo ploščad in na Konovo malo bliže

Pogled čez Graško goro v Avstrijo, Golica

Kremžarjev vrh, Lampretova seča je še pod snegom

Kar nekaj časa sva uživala tukaj. Bilo je tako prijetno, v zavetju in soncu sva se predala spominom in nabiranju , sedaj tako dragocenega vitamina D.. Nato pa jaz nehote pogledam proti Pohorju in vidim, da je pričelo snežiti, na južni strani pa se je tudi od nikoder pojavil velik oblak , ki je vedno bolj temnel tudi nebo se je tam obarvalo sivo, tako da sva kljub želji, da še ostaneva tu , počasi odšla  med cvetjem trobentic navzgor, nato pa navzdol , kjer je Mery že prosjačila za prenos. Najbrž je že občutila vremenske spremembe v naslednjih urah in dnevih..

           .

Sprva sem jo jaz malo nesla, nato pa on po vsej strmini navzdol. Ker je že vajena nošnje je brezskrbno zaspala ...

Kot otroka sva se vzradostila ob številnih velikih šopkih trobentic, ja pomlad je kljub mrazu in snežnim ploham na pohodu...

Na južni strani veliki šopki cvetlic, na severni pa sneg-. Tukaj pa sva zaokrožila en del poti. Tu sva prej krenila na deno navzgor  sedaj pa sva se vrnila po spodnji poti nazaj

Ko sva se vrnila do križišča se je govedo predalo popoldanski siesti, nekaj pa jih je mulilo še travo naprej...

Pod Šenbricem pa sva že videla, kako se oblaki gostijo in zvečer je tudi v dolini sprva rahlo naletaval sneg potem pa dež. A pobelilo je vrhove okoli doline.

Še enkrat pogled nazaj, na pravkar obiskan vrh, ter  cvetoče trate trobentic v Šenbricu
 To je bil res lep izlet sicer malo krajši, z manj kilometri, zato pa vsebinsko veliko bogatejši... Ja včasih je manj več...Sicer blizu a je popestril dan...

p.p.