Čemšeniška planina, in Črni vrh nad njo..1206 mTu skozi Savinjsko dolino sva bila zelo vesela da se je končno naredil lep sončen dan
mimo čudovite cerkve v Braslovčah
Nato pa mimo slikovitih kozolcev
naprej pod oziroma ob obokih avto ceste
do odcepa za
Kar milo se človeku stori, ko si zamisliš da smo postali v "navednicah spet svobodni od prehajanja regij in občinskih mej. Pa nisem cmerikave sorte, nasprotno solze so že davno se posušile ob vseh vetrovnih nevihtnih časih že davno minulih dni...A lepo se je brez bojazni peljati tja , kjer ti srce zaigra od veselja in sreče, da sploh lahko dokler še moreš. Ja ta pandemija je nam poleg vsega drugega odščipnila kar nekaj nepopravljive škode, nekaj časa, ki ga nam starejšim , ne more vrniti ne oblast ne spodaj in ne zgoraj.... Kakor koli že se je vijugala ovinkasta cesta proti Šengotardu s krasno cerkvijo in gostiščem z zanimivim imenom. Enkrat se morava ustaviti tu!
nato pa sva kar kmalu nadaljevala pot, navadno pustiva avto na Prvinah, a tokrat sva dejal peljiva se do parkirnega prostora do hotela...
Ter se nato napotila po že znani položni poti proti domu na Čemšeniški planini. Mimo lepe kapelice na drevesu
Nekaj časa po lepi gozdni poti, no nekajkrat sva prečkala blatno cesto, kjer so ravno spravljali les
Ter navzgor po senčni poti, kjer je bilo še kje zaslediti sled ledu...
Ob zanimivih motivih
ob poti sva kmalu prispela na razgledno točko s pogledom na Čemšenik pod nami, a ker je v teh dneh slaba vidljivost, se kam dalj ni prida videlo.
Prišla sva na sonce in vsa vesela se hitro spravila na klopco
Kar precej teloha je bilo ob poti, midva pa sva pohitela do klopce ter se nastavila sončnim žarkom, ter občudovala skrivnostno pokrajino pod seboj, ki je prav misteriozno pokrivala dolino od Zasavske svete gore do Kuma..
Nato sva se ovekovečila še ob znaku Dobrodošli na Čemšeniški planini.. Ja tudi tu se vedno počutiva dobro. Pa naj bo samo pot do koče, ali na Črni vrh nad njo, ali pa naprej do Zajčeve koče...Rada hodiva po teh planinah, tako svojevrstne so
Nato pa sva hitela naprej,
a za ta dva šopka teloha sem morala kar krepko pod pot... ter se ob koči ki je sicer bila zaprta, a ker so bile počitnice si vseeno lahko dobil kaj mokrega za grlo.... Seveda ob 0. 0,0 ha ha, pa sva kljub temu vesela nazdravila , saj najuno navdušenje nikoli ni odvisno od alkohola
Tale palček se kljub koroni še vedno drži na smeh, prav ima!
Toliko je nad 1000, da ni več greha, pa saj ga tudi pod 1000 nimamo ha ha ha
Prešerno razigran
Samopostrežba
Klopi pa zavezane, koča pa se je bleščala v soncu, kar precej ljudi je bilo tu gor predvsem družine z malimi otroci, a drugače smo vsi kot se spodobi bili v varnostni razdalji
Po krajšem počitku sva odhitela naprej na Črni vrh, kjer so naju ob poti zabavali številni motivi , delo matere narave. Vsako grešno misel ob tem je povsem naključna ha ha ha
Krasna drevesa, ki imajo tako umetelno premešane veje, korenine in debla ja da če ti domišljija dela sto na uro, lahko kar ugotoviš in razvozlaš marsikaj ...Odklop, ja hvaležna sem za te trenutke
Postalo nama je pošteno vroče..: Na ogromnem štoru sva si privoščila res dolgi počitek. Bila sva sama samo vetrič visoko v krošnjah je pel svojo večno ljubezensko pesem pomladi in življenju
Tudi tu sva nazdravila a iz hotela nahrbtnik
Kar nekaj časa sem satal pred to podobo, ki jo je nudil kup na vrhu Črnega vrha-Lahko bi bil a kača z ogromnimi očmi, a ji je manjkal trup, pa še marsikaj sem se domislila, a nazadnje sem sklenila da je pač gozdni škrat, ki opazuje pohodnike, ki hodijo tu mimo in pazi da ne odvržejo smeti na ta lep košček narave...
Z vrha sva videla skozi debla proti severu še celo sneg med drevjem
Tako mirno , tako toplo, tako spokojno je bilo tukaj, ja čista energija, le dojeti jo moraš...
Nato pa sva seveda čez doooolgo časa se morala vrniti, kajti že vnaprej sva vedela , da se bova odpočila še kar na nekaj mestih
Malo nad kočo sva opazila klop kjer je ena pot iz doline gor... Pa sva si še tukaj vzela čas, ja prav potrebovala sva De vitamin, no saj ga nama ne primanjkuje, a če ga dobiš zastonj in naravnega je več vreden , kot na recept
Čas je tekel, in odpravila sva se.
spet nazaj po isti poti, 
to cesto sva samo prečkala
Tako sva spet preživela čudovit dan, v soncu, modrini in brezvetrju...

Nato pa mimo slikovitih kozolcev
Kar milo se človeku stori, ko si zamisliš da smo postali v "navednicah spet svobodni od prehajanja regij in občinskih mej. Pa nisem cmerikave sorte, nasprotno solze so že davno se posušile ob vseh vetrovnih nevihtnih časih že davno minulih dni...A lepo se je brez bojazni peljati tja , kjer ti srce zaigra od veselja in sreče, da sploh lahko dokler še moreš. Ja ta pandemija je nam poleg vsega drugega odščipnila kar nekaj nepopravljive škode, nekaj časa, ki ga nam starejšim , ne more vrniti ne oblast ne spodaj in ne zgoraj.... Kakor koli že se je vijugala ovinkasta cesta proti Šengotardu s krasno cerkvijo in gostiščem z zanimivim imenom. Enkrat se morava ustaviti tu!
Ter se nato napotila po že znani položni poti proti domu na Čemšeniški planini. Mimo lepe kapelice na drevesu
ob poti sva kmalu prispela na razgledno točko s pogledom na Čemšenik pod nami, a ker je v teh dneh slaba vidljivost, se kam dalj ni prida videlo.
a za ta dva šopka teloha sem morala kar krepko pod pot...
Ni komentarjev:
Objavite komentar