8.3.2021- Spomini starega gojzarja - Srebotnik

  -SREBOTNIK 700 m

Februar je tako hitro minil, saj sva kar bila aktivna, a večini po naši dolini,  vrhove okoli nas pa sva zadnji čas tolikokrat prehodila, da skoraj že veva, kje je kak grm , ali kamen. No ja pa se vsaj razgibava, a to je vsekakor premalo, če se potem prepustiš užitkom branja na kavču , ali fotelju in ja res sva obiskala tudi nekaj vrhov, a večji del sva ta mesec posvetila aktivnemu branju. Imava kar precej  knjig, pa sva sklenila, da jih prebereva , preden se nama izteče čas...

Navadno v marcu posvetiva svoje pohode tam v širši  okolici Celja, kot So Boletina, pri Ponikvi, potem Svetina nad Šentjurjem Grmadi, pa seveda sedaj že tretje leto zapored Srebotniku in njegovim pobočjem ožarjenim s pomladansko  reso .

Težko je sedaj v teh muhastih časih ujeti pravi trenutek za cvetje v določenih krajih. Na Boletini sva bila 4 3, pa sva skoraj zamudila sicer, kar številne cvetove, a so bili nekateri že kar v klavrnem odcvetanju... Le tu in tam sva ujela še kak lep cvet.

Ker sva pač sklepala , da je tudi že tukaj vse  na višku cvetenja , sva se včeraj odločila za Srebotnik. Malo zaradi tega , da ne bi zamudila lepote rese na strminah Srebotnika  Sedaj nekaj časa nisva hodila po takih strminah, moj je dejal, kakor koli že vzameš povsod je en ljubi klanec- Pa še res je.. Gor sva šla od Pečovja naravnost,  in ja lepa pot ozka strma, a kljub temu nama je bilo zelooo všeč. Moj se sploh ni zadihal, meni pa se kar pozna da, mi je le upadla kondicija. Pa da sem pridobila kak dkg, oziroma kg preveč A je šlo brez težav

Po krasni dolini slikoviti dolini do Pečovja od koder se nama je nudil krasen pogled na vrhove onkraj doline , do vrbe, kjer sva krenila na desno  na Pečevje do zanimivega kozolca , tam zavila na desno, ja prvič sva kar iskala ta odcep, a sedaj sva že tretjič tukaj in sva točno vedela kam naju pelje zadnji del makadamske ceste..

Takoj ko prideš v gozd pa si že na parkirišču.... Nato pa samo naprej nekaj časa po makadamski cesti, na čistino,, kjer ob hiši raste forsitija, ki je lani bila v bujnem cvetenju, letos pa je le tu in tam kak cvet krmežljavo cvetel na golih vejah kjer se ti nudi prvi pogled na Celjski grad, ter nato po gozdnih stezicah , sva pa zato bolj uživala v bleščanju , mladih Jelkinih smrekic v jutranjem soncu..: Potem pa samo navzgor  Postalo je vedno topleje, bila sva malo bolj pozno, kot običajno , srečevala sva že pohodnike, ki so se vračale od Marijine kapelice... ravno tam, kjer se pot križa za navzgor, ali okoli po cesti.

Midva pa sva se tokrat odločila da greva po strmini navzgor, enkrat sva že šla  in nato po Hudičevem grabnu do izhodišča nazaj, , lani pa sva šla gor okoli  , mimo marijine kapelice in nazaj ravno tako. Letos pa sva dejala, dokler še nisva tako stara in še premoreva tako pot greva tu gor...In sva šla po zanimivi poti med redkim cvetjem jetrnika, ki pa je bilo še skupaj, ter tu in tam šopom trobentic, ter zanimivimi motivi raznih podob gozdnega škrata, ali žabe, pač kakor komu drago

Da  si zamrzneš trenutke lepote občutkov teh poti sem res kar nekaj posnetkov naredila 

On je hodil prvi, jaz od zadaj sem slikala te zanimivosti,

 nekaj pa zaradi tega da sem se odpočila, kajti on je neverjetno pospešil korak. A sva kar nekajkrat oba se oddahnila , od parkirišča na vrh sva hodila točno uro in pol. Za najina leta, sva oba bila zadovoljna s časom. A tudi če ne bi bila ,že dolgo se ne obremenjujeva s tem. Je že tako, da ko prideš v leta in opaziš, da pač ne moreš več tekmovati z mladimi, da  včasih čas  , postane zelo relativen pojem, ko kar naenkrat ugotoviš, da sploh ni pomembno, ali greš hitro, ali počasi, ampak kako izrabiš čas na poti. Vidiš lepote, zanimivosti narave, ki si jih včasih spregledal, oziroma sploh niso bile važne. Včasih smo hodili po gorah in planinah, kot gamsi, važno nam je bilo, da smo osvojili, čim več štampiljk, podpisov v knjižicah, da smo prehodili čim več vrhov. Za lepote ob poti smo si navadno vzeli le toliko časa, da smo lahko rekli ja to rase tu in tam, a vsa ta lepota se nas ni dotaknila tako kot sedaj. 

Kje moraš kar dvigniti noge da prideš spet na pot, ali pa se dvigniti na palicah, a zadnje čase opažam da je moči v nogah dovolj v rokah pa ne.... A je to težko uskladiti, ker pač z rokami ne smem delati takih vaj , ki bi obremenjevale preveč hrbtenico, ki je rahlo poškodovana od osteoporoze...

 Tudi volčin trobentice že cveto, oba sva se razveselila, da sedaj bo cvetje rese  najbrž v polnem sijaju. Lani sva bila 11.3 tu gor.

Zelo rada hodim po grebenskih poteh, posebno se še prileže tak greben ko prilezeš gor s strmine

Kar hitro sva se dvigala, in ja bolj proti vrhu se je vzpenjala pot večkrat sva se ustavila ter si malo popestrila strmino... Kot s slikanjem ob podpiranju skal, kar je že tradicija, če le najdeva kako skalo ob poti, no tu gor ni bilo pomanjkanja kamenja in skal. Potem sva prišla na greben pod vrhom, kjer sva se oddahnila. Malo spregovorila s mlado planinko, ki je hitela že navzdol iz vrha...

Ja sonce je prijetno grelo posebno sva bila hvaležna za ravnino grebena, ki je sicer tik pod vrhom nama dal novega adrenalina za zadnji košček poti..

pogled na vse strani- proti Celju, proti Šentjurju, proti Svetini na drugi hrib, kjer sva enkrat že bila in bova še šla enktrat

Vrh Srebotnika nima ne vem kake višine, 700 metrov ima a so njegova posebnost prekrasen razgled na vse strani, Če je dobra vidljivost lahko vidiš kar daleč. Včeraj žal ni bilo tako, a kljub temu sva uživala v razgledu. Celo dim iz dimnika Teša se je bleščal tam v daljavi... Bilo je sončno, tokrat brez vetra , dobro uro sva bila sama na vrhu ..: ja tu te prevzame povsem drugačen občutek kot v dolini. Postajaš vedno bolj lahek, vse nadloge , ter vse skrbi se topijo, nič več ne pomisliš na ves okužen svet, vse prepovedi, vse kupčkanje in koristoljubje nekaterih politikov in tistih, ki so pač pri koritu, da bi zajeli čim več ob tej nadlogi, ki je nas doletela in prizadela vso našo prelepo Slovenijo z njo vred pa ves svet. Postajaš vedno bolj veder,  ter lahak, mimo je prijadral jastreb, ki je z budnim očesom iskal opoldanski obrok ter počasi odjadral tja pro ti Celjski koči ki se je lepo videla

in nato zavil proti Grmadi čez Pečovniško kočo ,kjer ga je posrkala vase difuzna svetloba. Ja če bi imela krila bi lahko poletela... Vedno bolj opažam, kako  svobodo misli biti ,se v meni na novo rodi, da zdi se mi da z vsakim takim doživetjem postajam boljši človek ...Že samo zato, je poplačan ves trud ob vzponu.....

Pozvonila sem za zdravje, za varen korak za srečo, ljubezen, mir, skratka za vse kar potrebujemo v tem življenju , zastava vrh droga nad zvoncem je lahno zatrepetala v nežnem vetričku, kot da mi pritrjuje moje misli... 

Meni pa je pogled zdrsel na Grmado, na križ na njem, ki se drugače seveda ni videl a sem ga približala, žal slika ni lepa

Pa na Vrh Svetine, sva dejal ko bova tam, bova pa sem lahko opazovala ta vrh, kjer sva sedaj.

Pa na Celje 

Cerkev sv Miklavža nad Celjem 

Tej cerkvi pa ne vem , kako se imenuje

Res je lpo tu gor, pravi odklop, vzela sva si res kar nekaj časa, kajti nato sva nameravala ob ugoraj zavarovani poti se spustiti do rastišča rese. Takrat je prišla še ena pohodnica na vrh iz te smeri, pa je nama dejala da sicer vresje že cvete, a da še ni v polnem razcvetu. Pa kaj, sva si dejala, saj midva sva že brez tega bogato poplačana  s tem kratkim bivanjem na vrhu Srebotnika... ter počasi se spustila po strmini do rastišča

Še zadnji pogled na vrh, kar žal nam je bilo da odhajava....A on je bil že krepko pod menoj, pa sem pohitela za njim , ter opazila na skalo obešeno lepo tablo, ki je še lani visela na vrhu, sem jo letos kar pogrešala, taka je od blizu

Ko sva odhajala je pričelo pihati, ja včasih nama tudi narava dela uslugo ha ha ha...

Kjer sva krenila pri odcepu na stezico navzgor k veliki mizi kjer sva kosila, ter si spet med čudovitim ambientom privoščila še hrano za telo in dušo....

Obožujem take prostore, kjer je mir , vse čisto brez smeti, kjer je le ptičje petje zaznati in kjer občutiš naravo z vsem svojimi petimi čuti. Jo vidiš, jo slišiš, jo vonjaš, se je lahko dotakneš, in če je kje kaka užitna rastlina jo lahko okusiš he he he

Res ni bilo tako rdeče pobočje , kot lani, a vseeno je bilo na sončni strani kar zadovoljivo, za nekaj posnetkov. Nato pa sva krenila po cesti naokoli proti  Marijini kapelici , ter se nato vrnila do izhodišča na Pečovje... Ja lep dan sva preživela  ki bo ostal globoko vtisnjen v najinem spominu...

Nato pa navzdol do razcepa, kjer sva prvič namesto na levo zavila na desno in namesto pri  Marijini kapelici ,pristala v Hudičevem grabnu, na povsem drugi strani hriba. Je bila kar tura, a ker vzameva vse z optimizmom in veseljem sva premogla tudi to pot. Namesto blizu nebeških radosti hi hi sva se znašla v hudičevem kotlu ha ha ha

Počivališče pri kapelici



Končala sva pot od kapelice po blatni cesti naokoli. Ja tako je, kot je moj prijatelj enkrat dejal, Če nisi blaten ni toliko pohoda da bi kaj zalegel, ta sigurno je Ha ha nato pa čez čistino ugledala celjski grad

Pomlad se budi in povsod se je pričelo tkanje  večbarvnih preprog različnega cvetja...

P;P;