Sedaj v teh prvih pomladanskih dnevih, ko smo že vsi upali, da bomo vsaj malček laže zadihali, ter z veseljem se podali pomladi poletju nasproti pa nam grozi , da se bo življenjski utrip spet upočasnil, kje povsem zamrl...
Je pa ob vseh teh kriznih časih, saj mislim da je prav , da jih tako imenujem, ko smo dobesedno padli v do sedaj še nikoli doživeto stanje izolacije. No morda tisti z malo višjim, oziroma zelo visokim EMŠOM bodo rekli, da se je to že dogajalo v letih Španske gripe, ter seveda druge svetovne vojne, ko si bil kaznovan z zaporom, če ne še s čim hujšim, če si ponoči, hodil izven policijske ure zunaj.Pa še drugod.... A tistih je sedaj že tako malo, ker pač življenje mineva se izteče in briše spomine, ter ljudi, nadomesti jih z novimi doživetji in ljudje pač vedo potem samo še iz pisnih virov, ter pripovedovanja staršev , oziroma prastaršev tako v megli vedo, da je pač nekoč že bilo nekaj podobnega.....
Ko se zgodovina rada ponavlja, seveda vedno v novih niansah a bistva ostanejo vedno enaka. Prepoved je prepoved, pa naj bo v bilo katerem času miru, ali vojne.
A je sedaj ta omejitev gibanja prvo izven občin, nato regij prinesla tudi nekaj dobrega. Kot sem že dejala , sedaj je prišel čas, ko se lahko odklopiš od vsega hitenja, vrveža, ter se posvetiš sebi svojim dragim , stkejo se nove vezi med družinskimi člani. Seveda je to treba želeti , hoteti da se obnovijo vezi čustvom pobrisati rutino s površja, da zasijejo spet v tisti prvobitnosti ljubezni želje za bližino in poglabljanja v bit drugega. Ja sedaj je pravi čas da spet komu zlezeš pod kožo,❤️ ali on tebi 😀
Druženje tesni stiki so postali nekaj dragocenega, prej je bilo to samoumevno, druženje ob kavici, je za nekatere bil pravi šok, ko so se morali odreči jutranjemu druženju s prijatelji, sovrstniki.
Pa seveda ob sedanjem stanju je več časa tudi za razne konjičke, kot je branje... Ja z sem vsekakor , prav za prav oba lahko trdim, izkoristila to, toliko knjig ki sem jih letos prebrala od novega leta jih že nisem res precej let nazaj...
Sedaj v teh hladnih časih , ko še zunaj zima opleta z repom z zadnjimi vzdihljaji, (vsaj upam), ni kaj lepšega kot se v toplem prostoru udobno namesti in se predati lepote čarobne pisane besede... Ja tako d,a ni vse samo črno in belo, ampak so vmes tudi mavrični odtenki....
Ko se bo to obsedno stanje končalo bom se poleg vsega kar je bilo slabo(a tisto se sčasoma izbriše, kot vse slabo, drugače bi se nam zrolalo od udarcev, včasih krute usode) z veseljem spominjala teh zimsko, spomladanskih dni...
No vsaj jaz tako doživljam ta čas, poleg jutranjih potepanja , so postali ti dnevi tudi nekaj lepega, včasih res potrebujemo odklop. Seveda bi bilo bolje, če bi v to ne bili prisiljeni, ampak bi to naredili spontano.. A ker vse jemljemo za samoumevno, tudi naše odnose, ni nikoli časa ne volje za to. . No ja po drugi strani pa vsaka stvar ima dve medalji. Odvisno kdo jo ima v roki, ter kak je njegov status. Je razlika med zaposlenimi in upokojenci, pa seveda tudi o tem , ali so optimisti, pesimisti, zdravi, bolni ali so samski, poročeni, in kašen je njihov odnos do bližnjih , ter okolice... Skratka preizkušnja, ki jo je treba izkoristiti v maksimumu.
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar