Kje so tiste stezice? Galop! Malo nostalgije
Ko urejam slike po albumih, ki se jih je kar nabralo zajeten kup, oziroma ko jih skeniran, ter jih pretvarjam v digitalno obliko, se mi večkrat ob njih osvežijo davni spomini na najina potepanja po tej naši čudoviti deželici .
Koliko spominov, koliko smeha, veselja sva doživela ,, ki je nama še dodatno popestril poti.... Gledam sliko hriba, planjave kjer je bila včasih steza, po kateri se je redno hodilo počez. Ob tem se mi je obudil spomin, ki je še kljub oddaljenosti tako živo v spominu ...
Nekega junijskega dne sva se pozno zvečer vračala s pohoda, , ker sva bila pozna sva se oglasila še pri sorodnikih z namenom , da prespiva pri njih. Hitela sva na vso moč , kajti počasi se je mrak že spuščal na zemljo. V zraku je bil močan močan duh po poletju , topel zrak je bil prav opojno prežet duhom materine dušice... Ko sva po strmem bregu, končno prispela na ravnino čez travnik na cesto, je naju oba prestrašil ropot, ki je bil tako močan, kot bi divja jaga dirjala preko planote , ropot , ki se je vedno bolj bližal , Takrat je mimo naju zdirjal belo lisast konj , s sedlom, a brez jezdeca .Vsa prestrašena sva se stisnila ob rob , ter samo gledala. Obstala sva in ugibala , zakaj ni bilo jezdeca na konju. Kaj je konja prestrašilo?
Potem sva nadaljevala pot ter čez nekaj časa slišala korake in mrmranje, prav za prav bolj bentenje. Nato pa sva srečala možakarja, kar precej vinjenega , tako okoli petdeset let, ali pa še morda kako leto čez, ki je hitel proti nama. Obstal je ob naju ,ter naju vprašal , ali sva videla lisastega konja, ki bi dirjal navzdol , . Potrdila sva mu , rekel je da se je konj prestrašil, ko ga je jezdil navzdol. Ter ga vrgel iz sedla, samo trenutek nepazljivosti in sem se znašel pod robom . Najbolj pa je bilo zanimivo to, da je imel samo en čevelj na nogi, drugega je dejal da mu ga je presneti k.... konj snel. Pa da ne ve kje, da ga bo moral naslednji dan iti iskati.. Sedaj je vrag, sam od od galopiral naprej, jaz pa brez čevlja za njim.... Pa ni bilo prvič, da je tako naredil je še dodal ter odhitel po poti navzdol.
Ko sva prišla k sorodnikom sva seveda povedala , kdo naju je srečal, so dejali, o potem pa je že šel k svoji ljubici na obisk, ki ji je vedno nesel kak liter vina, pa še kako domačo klobaso...Ob omembe klobase smo se vsi hahljali... .Pa da je že velikokrat bilo ,da je konj brez njega šel domov. Kako smo se smejali češ, da k ljubici v vas je prijahal ,nazaj pa je moral iti peš...::: No samo da je na eno stran jahal ,pa da je klobaso in vino prinesel k ljubici , to je važno je dejal stric ter se hudomušno smejal...Mi pa seveda z njim vred...
Ja dolgo je že od tega, sedaj ne živita več ne ona ne on, pa tudi stric je že nekaj desetletij pokojni , pa tudi stezic ni več preko tega travnika, tam je sedaj njiva , kjer na njej navadno valovi žito , ali šumi koruza, a spomin na tisti junijski večer, je še kako živ , večkrat rečem da je morda ravno zaradi materine dušice, še spomin tako živ,, saj pravijo da duh najdlje ostane v spominu... pa čeprav je od tega večera, že več kot petdeset let.....
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar