Ostal je le spomin
Tiste zgodbe z dotikom...
Včasih v pogovoru nanese , da se nehote dotaknemo preteklosti, nismo ne vem kaki nostalgiki, ker se pač zavedamo, da se vse spreminja , tudi mi, a primerjava pač nastane , najbrž zaradi sedanjih časov, pa seveda zaradi vseh sprememb, odredb, pravil itd. ki se tako hitro menjavajo, navado na slabše... Pa se je lepo malo spominjati si popestriti dan, se nasmejati, prigodam, primerom iz preteklosti Smo se menili, kako je sedaj na kmetih težko dobiti koga da bi pomagal pri kmečkem delu. Na primer spomladi, ko je treba travnike trebiti, grabiti listje . Kako je lepo bilo, ko smo grabili listje, ter našli mavrahe pod njim, ali če je bila večja skupina, je včasih kak, fant mimogrede povaljal dekle v listju, smeha je bilo na pretek in dobre volje. Ali sušenje sena.. Topli poletni dnevi polno veselja druženja veselih mladih razigranh fantov in deklet, ki so zvečer ubrano zapeli. Neprecenljivi spomini.
Sedaj nikogar ne dobiš, tudi proti plačilo ne. Včasih pač ni bilo problema za delovno silo. Res pa je , da takrat ni bilo socialne podpore, kot je sedaj..Ljudje so bili veseli, ce so ineli priliko zaslužiti, kak dinar, alu pa dobiti za deli plačilo v hrani . Čeprav bi sedaj marsikomu prav prišel še morda kak dodaten evro , zaslužek ali pa plačilo v naturalijah... .
Tako pač pridejo sorodniki na pomoč, seveda če so pripravljeni pomagati. . Marsikje pa ostanejo na kmetijah samo ostareli starši , mladino pa je posesalo vase delo in mestni živelj. No seveda ni povsod tako, a je žal veliko kje! Kjer čutijo ljubezen do narave, dela ,do zemlje , tam vsekakor ni problem da je delo opravljeno...
No pa smo se menili kako je bilo v naših mladih letih. Prav za prav sploh ni bilo problem za delavce, dninarje. K nam so radi prihajali, kajti plačilo je bilo pošteno, pa seveda hrana odlična. Mama je se rada dodala nekaterim popotnico za domov. . Takrat je bila marsikje revščina.... (no pravijo , da je tudi sedaj!!! ) . Bile so družine s številnimi otroki, on je delal v tovarni, doma pa so se trudili da na krpici zemlje čim več iztisnejo iz nje.. Dekleta in fantje so bili marljivi in so z delom po dninah , prispevali k družinskemu proračunu.Pa spet drugje, majhni revni kajžarji, kjer je poleg vsega še bil prisoten alkohol v družini. A lačna otroškaa usta so zahtevala svoj vsakdanji obrok!
Živo se še spomnim nekega jesenskega dne, ko smo ves dan pobirali sadje za mošt. Že ves dan je dninar, ki je veliko krat bil pri nas, prosil mamo za veliko purico, naj mu jo da za plačilo za delo ki ga je že opravil in ga še bo, samo da jo dobi. No nerada se ga je usmilila, pozno zvečer se je odpravil domov.. V naročju je nesel purico. V nahrbtniku pa pletenko starega mošta se ve, da je treba hrano tudi zaliti.. Naslednjič je pa pripovedoval kako je bilo, ko je okoli pol enajste ure zvečer prišel končno domov. Dejal je:
Ko sem stopil skozi vrata sem zaklical" Pepa vstani! Prinesel sem veliko puro, daj vodo gor,bomo jedli ".Medtem ko je ona segrevala vodo, je on zaklal puro in ja vmes so potem še ob napornem pripravljanju večerje se odžejali z moštom, ko je bila purica kuhana so prebudili še otroke in ja praznovali so zahvalni dan pozno v jutranje ure, ko so se siti malo v rožcah hvaležno prepustili spanju jesenskega jutra.. Se večkrat se je spomnil tega, rad je pripovedoval, kako čudovito večerjo so imeli.
Drugod pa se je navadno vrnilo z delom. Ja soseska pomoč je bila vedno zapisana z veliko začetnico.... Ja in ugotovitev: Ja veliko se je spremenilo ne samo obdelava polj, sedaj veliko kje , sploh ni več drugega žita, kot pa koruza, za krmo, redko kje še valovi pšenica ječmen, ali oves... Ja sedaj se vsi ukvarjajo bolj z živinorejo, kot pa s poljedelstvom. No pa saj ni čudno, se niti ne splača, ko pa so cene tako nizke, mi pa uvažamo pridelke iz tujine. Pri nas nas se bodo zarasla polja, vedno bolj bomo odvisni od drugih in astronomskih cen, ki jih bodo navili, po motu... Se ve povpraševanje in ponudba... Bomo postalu odvisni od drugih.. Naša polja pa bo preraslo grmovje . Enkrat bomo plačali visoko ceno za to politiko?
.Sicer se sedaj veliko, skoraj večji del dela naredi strojno, za kar je bilo treba včasih vse na roke opraviti,.... A smo enoglasno ugotovili, da se je izgubil tisti čar druženja, ob raznih delih , petje ob koncu žetve, na primer, ali pa ob sušenju sena. Pa vroči pogledi, iskre ki so švigale na skrivaj sem in tja ... Vrisk, petje in smeh ob koncu dneva, neprecenljivo... Ko gledam sedaj včasih po Tv, ko kje prirejajo razne kmečke praznike , košnjo, spravilo sena , žetev , ja lepo je to videti, a žal tisti, ki smo to doživeli v živo se nekako zdi vse bolj, kot ne narejeno.... Je pa seveda lepo, da se vsaj zanamcem to ohranja v spominu....
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar