Je tako, a je tudi veliko kje drugače
,,, to so pač samo moja premišljevanja, ki so jih vzpodbudila besede , ki so bile namenjene meni , češ, da je skoraj neverjetno da sva prišla na vrh, ki ga prav za prav zmore vsak triletni otrok, A ker nisem navajena kritizirati in obsojati ljudi, kajti vzgojena sem bila v motu, pometaj pred svojim pragom...
Zadnje čase premišljujem o sedanjem in preteklem času. Posebno sedaj v teh kriznih časih pride vse še bolj do izraza..
Ko prideš v tista resnejša četa, a kljub temu si še poln življenja dobre volje , adrenalina, novih idej, ter sploh vsega kar človeški obstoj oziroma življenje naredi lepo, lepše, najlepše. Ne glede na starostne razlike, verska prepričanja, politične usmeritve skušaš pač najbolj, kar se da krmariti med čermi življenja. A opažam, da kljub vsemu napredku enaindvajsetemu stoletju, ko odkrivamo vesolje , ko je postalo marsikaj , o čemer si ljudje včasih no še ne tako dolgo nazaj niti v sanjah ne bi upali predstavljati, kaj vse je zmožen človeški um ustvariti , ter iz nemogočega realizirati stvari, ki nam omogočajo lažje življenje. A kljub so še na tem svetu prisotni predsodki med ljudmi .
Prvo starejši:
Starejši obsojajo mladino: Češ kakšna je, kako se obnaša mi smo bili včasih taki in taki, toliko, da si ne nadenejo nimb na glavo in zavijajo z očmi, da imaš vtis kot da gledaš v oči kameleona. Pa so bili ravno taki, le čas je bil drugi, torej so bili tistemu času primerno objestni in radoživi... Sedaj pa tisti, ki se pač niso prilagodili času ostajajo tam nekje kot v kalupu preteklosti. -SEVEDA PA NISO VSI TAKI !!!!! A tudi tu so primeri, ki potrjujejo pravilo.
Pa tisti srednjih let:
Ti pa obsojajo starejše, da so za na luno, da nič ne vedo nekateri gredo tako daleč, da jim enostavno gredo na živce. Imajo neki kalup, kamor hočejo da takoj , ko dobijo njihovi starši vnuke , da so samo zato na tem svetu , da jih bodo čuvali, tudi če imajo starejši svoje načrte, se pač morajo prilagajati njim...Nepotrebno se jim zdi da bi tisti nad šestdesetimi, sedemdesetimi leti lahko uporabljali računalnik , ali splet, bog ne daj družabna omrežja.. Sem pred dvema dnevoma slišala , kako nekaterim ne gre v račun da lahko starejši so na družabnih omrežjih. Pa ne samo to, ampak tudi , da je skoraj nemogoče da greš še v hribe, da saj starejši so tako samo doma pred televizorjem , ter spijo. Tako, da sem res skoraj zardela, kajti počutila sem se krivo, kako da pač ne spadam v to skupino. Sem se vprašala ali res nad sedemdeset preneha naše življenje, ali potem res smo obsojeni , da živimo preko tv, življenje drugih??'
Pa sem se takoj spomnila ene gospe, ki ima multiple sklerozo, velikokrat sem jo videla, ko je hodila skozi park, počasi, a redno. Potem z oporami, potem pa jo je on vozil na vozičku, pa spet sta šla peš počasi skupaj Pa spet sta hodila, počasi a redno. Takrat me je presunilo, sem dejala mojemu.
"Vidiš ona težko hodi , skoraj nemogoče, a se trudi, jaz pa še lahko zakaj ne bi dokler še lahko!!!"
Pa tudi ne verjamem, da starejši samo ležijo, da so njihove poti, samo od postelje, kopalnica, dnevna kavč ?! Da ni tako res , saj vidim na svojih potepanjih toliko starejših ljudi, v parih , ali samih, ki si nabirajo kondicijo, da poskrbijo za svoje zdravje. Jaz sem še vedno mnenja, da je dober sprehod na svežem zraku, vreden več, kot pest tablet...Dokler sem pač še zdrava ter gibljiva... Seveda pa je drugače pri tistih ljudeh, ki do bolni in ne zmorejo hoditi ven.. .... Seveda ne vsi... Tisti kjer se razumejo, kjer vlada ljubezen , tisti so ponosni na svoje starše ...Veliko kje jim še pomagajo pri vsem...
A žal ne vsi ..Sedaj posebno ko se je v zadnjih desetletjih podaljšala življenjska doba, so jim napoti, rabijo prostor za naraščajočo družino, kjer pač stanujejo še skupaj. Ali pa jih spravijo v dom ostarelih...Veliko zgodb veliko tragedij, po drugi strani pa tudi precej dobrega ...Odvisno pač od ljudi gmotnih situacij, služb in tako dalje...Posebno sedaj , ko je zaradi vseh teh prepovedi raznih vrst virusa, ki se množi in širi po vsem svetu. Tako lepo je videti , kjer je še spoštovanje prisotno ljubezen, kjer s skupnimi močmi starejši mlajšim pomagajo, mlajši pa starejšim, ko jim opešajo moči, da lepo dostojanstveno preživijo zadnja leta, ki so jim še dana.
Seveda je sedaj tehnologija, toliko napredovala, in marsikoga ne samo tudi že malo starejšega datuma povsem zasvojila.
Pa najstniki: Ja tam je med danes in nekoč še najbolj občutiti razliko. A mislim , da v bistvu je enako, sedaj kot nekoč. Le da je bilo včasih kljub vsemu šolanje veliko lažje sedaj pa?? Prvo so se učne razmere tako spremenile, da če jim ne sledijo redno, dobesedno jih pokoplje snov ostanejo na cedilu. Seveda so izjeme, a kaj bo s temi , ki ne dohitevajo učne snovi... Žal s tem psihične obremenitve, ki se pokažejo v tej in oni obliki. Ki pusti težke včasih nepopravljive posledice na njih, ki so v najbolj ranljivem obdobju...Veliko bi še lahko pisala o vsem tem, a moj namen je pravzaprav samo ta, da vsako obdobje vsako desetletje, stoletje ima svoje probleme minuse in pluse- Od nas je pač odvisno , kako sprejemamo te časovne razlike, da gremo s časom naprej , da nismo tako ozkogledi, moramo gledati širše, predvsem pa ŽIVETI IN PUSTITI ŽIVETI
p-p-
Ni komentarjev:
Objavite komentar