SPOMINI STAREGA GOJZARJA-GRAŠKA GORA , GORA JURIŠEV

Graška gora, gora

spominov na pretekla leta, kar precej spominov se je nabralo v teh 55 letih, kar, sva prvič bila za prvi maj tu gori, kar  skupno obiskujeva hribe in planine....

Tu gor greva res velikokrat, navadno prvo polovico januarja, potempa obvezno meseca maja.. Veliko se je spremenilo od prvega obiska te gore. Ni več poti po katerih smo včasih hodili. Šli smo preko Lubele ter se v Škalskih Cirkovcah napotili po gozdu navzgor. Sedaj pač greva večji del poti po asfaltni cesti. Tu sva zadnjič ,prejšnji teden končala Sončkovo pot, pa sva dejala greva tokrat od tu naprej. Velikokrat greva kar iz Velenja, a ker sva ta mesec kar precej km naredila po asfaltu, sva dejala bova kar od tu nadaljevala. Parkirala sva ob cesti, ter se mimo mogočne lipe malo pod cerkvijo Sv. Ožbolta  v Škalskih Cirkovcah napotila po kontrastni pestro obarvani pokrajini, pod mogočnimi mlaji, ki vsako leto krasijo ta kraj

Lepo je tu gor.

kuža je spal ob cesti in se niti ni zmenil preveč za naju.

Midva pa sva vesela razigrana nadaljevala pot. Bila sva dobro razpoložena, kajti sonce je sijalo , modro nebo nad nama pa je dalo slutiti, da bova preživela spet en čudovit dan v naravi.

Kar hitro sva prišla do odcepa in  znaka da je konec Škalskih Cirkovc 

 

Cesta pa se je strmo pričela dvigovati, in  malo više položno  zavijati levo in desno v hrib . Ptiči so prepevali glasno, a za čuda , nisva slišala vso pot nobene kukavice.

Po nekaj ovinkih strmine sva prišla na rob travnika, ob sušečem se drevesu ,od koder sva lepo videla na nasproti breg, kjer sva lani šla nazaj v dolino, skozi Sopoto in Škale... Ja lani sva šla prav iz Velenja gor in nazaj sva naredila kar precej km.

Ko sva nadaljevala pot, pa je kar naenkrat pričel pihati  oster veter, tako da sva se kar hitro malo bolj oblekla. Ter nato nadaljevala pot. Ki se je vedno bolj dvigala,. tu sva pred leti nabirala gobe,  a ker sva vedela da naju na vrhu strmine čaka krasen razgled, sploh nisva se ozirala na to. Pa še toplo je nama postajalo od hoje. Sva bila pa kar vesela, ko sva prišla iz gozda ven ter po nekaj valoviti cesti prišla do odcepa, kjer bova potem šla nazaj. Midva sva prišla po zgornji potem greva nazaj po krožni spodnji poti. Videla pa sva da je za promet zaprta. Kar sva bila kar vesela, kajti promet je bil gor kar precej gost. 

-Pred nama se je odprl pogled na Završe Šentvid nad Valdekom , ter

ter Šentrupert ,v ozadju planjave Pohorja. rada hodiva  po obronkih Graške gore. Lepo je ko se ti počasi korak za korakom odstira pogled na Peco Uršljo Goro, ter Plešivško kopo , ki sta se z vsakim korakom jasneje odražali na nebu. Modrino neba pa so rahlo pričeli preplavljati nežni oblaki. Tudi pihalo je močneje Pogled na  Paški Kozjak, na desni strani nazaj , ter Raduho, tudi nekaj KSA se je videlo tam v ozadju .

Pot gor in dol in nekaj ravnine se je kar vijugala pred nama. Ob poti lepo urejene kmetije , ter seveda prvomajski mlaj tudi tu ni manjkal sredi hriba 

Midva pa sva občudovala ob cesti motive, kot so Mini Kozolčki :

Petelina,ter čudovite smrekove storže na vejah, ki so se cedili od dišeče smole.

Končno sva ugledala bor ob cesti, ki je bil za naju znak, da se bližava spomeniku Nošnja ranjenca na Graški gori, iz druge svetovne vojne. kajti tu so potekali srditi boji Štirinajste brigade. Vedno se ustaviva tukaj. Vpisala sem se v aplikacijo Planinc, ter se potem usedla  na klopco malo niže, kjer ni več tako strupeno pihalo 

Predala sva se vsak svojim mislim, ter se predala razgledu, miru, ter šumenju  vetra v krošnjah dreves.. Ter si ogledala, sicer že malo obledelo   tablo z napisom. Karla Destovnika Kajuha "Iz src rasto v srca mostovi":

Nato pa se napotila čez nekaj časa naprej mimo križa in avtobusne 

 

postaje, z dišečim španskim bezgom ,

 

naprej proti prostoru, kjer se odvijajo vsakoletna prvomajska  srečanja treh občin - Šaleške, Mislinjske, ter Slovenjgraške ... Vsako leto, razen lani in letos, ko je ta srečanja praznovanja, kot še vse ostalo preprečila nadloga virus Covid  19. Vsako leto sva se ga udeležila. Upam, da bo naslednje leto spet zaživelo to praznovanje,

ja lepe spomine imava na ta prvomajska srečanja. Pa na ansambel Sredenšek, ki so dolga leta bili stalni godci za prvi maj, no zadnje leto s jih zamenjali godci iz severovzhodne Slovenije...Uživala sva vedno. Preden sva odšla nazaj v dolino sva vedno zaplesala. Zanimivo je bilo to rajanje, v gojzarjih po asfaltu, a se je dalo, kar nekaj skladb sva odplesala, potem pa vsa razgreta odšla nazaj v dolino z lepimi spomini in polna dobre volje in energije.

pa da se bomo končno izvlekli iz te more, korone virusa.

 Lepi spomini na srečanja na prijatelje, s katerimi smo vsako leto se tu gr dobili. Sedaj so že vrsto let pokojni. Ja redčijo se vrste prijateljev sosedov in znancev....

Kar nekaj časa sva si vzela da sva se naužila svežega zraka, sonca,

, tudi veter je prenehal.

 Odpravila sva se nazaj, sicer še po bolj strmi asfaltni cesti

 ,ob pašnikih, kjer so krave ravno uživale popoldansko siesto,

 tokrat po drugi strani ob cvetočih parobkih z orlicami

, ter drugim cvetjem,  dišečim čemažem .Vročem popoldanskem soncu Gobami 

na drevesih.

 šumečim potočkom 

Se potem spet dvignila ob njivah in z druge strani 

Spet sva šla mimo lepe lipe,

ter ob pogledu na Vodemljo obujala obujala spomin na najin obisk tega vrha prejšnji teden... ja kamor pogledaš , se nama nudilo vrhovi, na katere imava prelepe spomine...

 počasi mimo cerkve v Škalskih Cirkovcah zaključila najin pohod na to priljubljeno goro.