Contributors

petek, 29. december 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- 2.Del-Moj najljubši mesec tega leta je OKTOBER

2. Del - mesecu oktobru v slovo


Spet sva nadaljevala z najinimi sprehodi, pohodi  po naravi . Tokrat sva jo mahnila mimo Škalskega jezera in Škal, čez Rudarske Škode, do lepega temnega jezera , ki sicer nima imena, vsaj jaz ne vem zanj, jaz mu pravim, kar temno jezero, ali zeleno jezero. Kajti včasih je tako temno, kot bi bilo črno, včasih pa je smaragdno zelene barve. Odvisno od časa in  vremena.  Zjutraj, ko sv odhajala od doma je bilo sončno, a se je že pri Škalah sonce skrilo. A nama to ni  bilo mar. Hitela sva po poteh, ki so sicer sedaj kar precej omejene , zaradi udorov in pogrezanja zemlje. A še vedno so lepe poti in ceste, na katerih se rekreirajo zdravja željni ljudje.  Kmalu sva prispela čez sanirano travnato ravan, do gozda kjer sva naletetela,ne da bi ga iskala  na prekrasnega jurčka, tako velik je bil tri četrt je bil skrit  v listju , da sva ga imela za dvakrat za kosilo. Potem pa še na tako veliko  mušnico, da ko sem dala aparat gor bi bilo še prostora za mobitel in še za večji aparat, se pa nisem upala, ker sem se bala da se zaradi teže bi zlomila. Še meri je bila majhna zraven nje. . Mušnic je sicer bilo še kr nekaj, a jurček je bil edini.

Slikala sva se ob jezeru ko sva dospela do njega. In občudovala odseve v njem.





Nato pa sva se odpravila nazaj. Ko sva prispela do Škalskega jezera sva ga obkrožila, kajti ob tako lepih barvah in odsevih nisva mogla mimo.

  Nad jezerom sva opazovala žrebička ki se je valjal od veselja po travi. No morda pa se je s tem rešil nadležnih muh, kdo bi vedel.
 Nato pa sva se zadovoljna vrnila mimo  stadiona in vrtov, kjer sem slikala še eno iz med zadnjih čudovitih rumenih vrtnic

Ko pa sva se vrnila domov sva uživala v okusni gobovi juhi ter vsa zadovoljna praznovala čudoviti mesec oktober , ob  sladkem moštu, ki ga je nama podaril svak, ter pečenem kostanju,ki sva ga tudi nabrala grede nazaj-ja lepa je jesen  tudi v tem smislu.


Lepi dnevi pa so se še kar nadaljevali. Tako sva se odločila, da greva na Slovenjgraško Pohorje h koči Planinc 1010 m. n.v.
 Pripeljala sva se do  razpotja , ki vidi ena pot na vrh Kremžarce cesta v Vuzenici in ena vodi do Mačkovega križa od tam je do koče uro, ali morda kako minuto več do koče. Odvisno pač
praproti so zrele, le kdo jih bo žel. Sedaj nobeden več, ko sem bila jaz majhna pa si jo uporabljali za nastilj. Ja lepi so gozdovi tukaj gor


Ko sva  v senci prišla na ravnino je  naju očarala pot z bukovim listjem preprogo.

kako hitro greš. A nama je tako, kot vedno zadnje čase , pot cilj. Po krasni z debelo preprogo posutim listjem

 na poti in nato po gozdni cesti,, kjer sva srečala prijatelja iz mladih otroških let. Ja videli se nismo več , kot 60 let. No, ne bi ga spoznala, a smo se pričeli pogovarjati in kar naenkrat smo ugotovili, da se poznamo. Seveda smo se spremenili, Gospod Emšo je v naše obraze vtisnil , sledi preteklega življenja. A če spregovoriš s kom, beseda, da besedo in kar naenkrat spoznaš, da je svet  zelo majhen. čeprav smo se razšli na vse strani  . Takoj dobiš vtis, da si se pomladil, ko spregovoriš o stvareh dogodkih, ki si bil prepričan, da si jih že davno pozabil... Ja kar nekaj časa smo s epogovarjalo. sva kar hitro napredovala,  tudi tu gor je bilo polno mušnicmed prekrasno razsvetljenimi drevesičeprav sva opazovala  skozi drevje  vrh Kremžarice oziroma Lampretove seče.pa drugi breg tam inkraj, kjer je sonce se igralo skrivalnice z oblaki-Pa cerkev sv. Primoža v Šentprimožu, malo naprej pa sem ujela v objektiv tudi cerkev sv, Antona na Pohorju 


pa Koralpe, ki so imele po pobočjih  še male bele krpe snega Gozd se je vedno bolj redčil

in že sva videla travnik in še malo naprej sva ugledala smerokaz in kočo
Že kar nekajkrat sva bila tukaj. Par krat takrat, ko koča ji bila odprta par krat pa sva imela srečo da sva dobila kar sva želela. Za to kočo je naju navdušila moja najstarejša sestra , ona in svak sta skoraj vsak teden hodila tu gor.Žal sta že oba pokojna, njega smo pokopali lani decembra, njo pa letos julija. Dočakala sta oba krepko čez 85 let. . Sedaj pa midva hodiva v njun spomin sem.in nazdraviva 

Jesen je  na pohodu edini cvet hibiskusa se je žalostno  nastavljal jesenskemu sincu, ki je sicer, kar toplo grelo...




Midva sva se slikalater opazovala čudovito barvno paleto gozda

tako, da veš malo preračunati. kako, kje  in kako dolgo boš hodil.

 Oddahnila, okrepčala sva se na koči. 


Nato pa sva se počasi odpravila nazaj





Eden je prišel iz druge strani iz Vuzenice s kolesom, no dva ta prišla... Ja vsak na svoj način skrbi za zdravje...
Potem sva pa odšla malo vstran in se na travi na soncu prepustila jesenskim sončnim žarkom.Rada imam take počitke, kajti ko imaš občutek, da se ti nikamor več, ne mudi, ko se enostavno ustavi čas. Ja ti je za mene sreča. KO se prepustiš naravi, božanju sončnih žarkov, ko si z osebo, katero ljubiš, ko enostavno pozabiš na vse, na hrup v dolini, (ja mimogrede, kako si želim, če bi lahko, da bi bila te dni v hribih kje. Tu sedaj poka, kot bi bili v Siriji, . In ti ponoči. Tako sedaj pišem ta blog obujam spomine, in tolažim psičko ki se vsa trse od tega pokanja. ). Ja v tem božičnem novoletnem času s vsi ponoreli.Spet sva občudovala praprot in gozd ter uživala na poti navzdol po mehkem listju


ter gozdni cesti, ki je sedaj pa večino časa vodila navzdol.


p.p.







SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...