Contributors

petek, 16. marec 2018

IZ ZBIRKE - TUDI TO JE ŽIVLJENJE Moč in volja duha



Zadnje čase se velikokrat sreča naša generacija na takih in drugačnih srečanjih. Bolj, ko lezemo na višje kline EMŠA raje se jih udeležujemo...Morda zato, ker smo potem veseli, če smo še v polnem številu. Da imamo srečo, da smo še prisotni. A že nastajajo vrzeli. Včasih kdo manjka zaradi bolezni,včasih pa je enostavno odšel na mavrično pot tja za obzorje, brez možnosti povratka.
 Zanimiva so taka srečanja. Pripovedujemo si razne zgodbe, šale . Dogodke ki se dogajajo okoli nas.  Kot je že dobra slovenska navada veliko ljudi raje, kot o sebi , svojih napakah, ali vrlinah govori o sosedih. 
 Res je da je večji del povedanega mišljeno slabo, malo kaj dobrega slišiš. Ne vem, ali smo res tako privoščljivi narod, po reku "Če meni crkne krava, naj sosedu dve"-  Nekateri so žalostni zaradi lastnih udarcev usode, ki jih je zaznamovala.  Ti sedijo , kot sence za mizo, komaj so prisotni . Težko navežeš pogovor. A vseeno slišiš tudi  kaj lepega. Kar ti neko polepša trenutek in se zaveš, da le ni tako slabo vse, kot zgleda na prvi pogled.  Na drugi strani mize je sedela gospa, ki jo poznam že nekaj časa. Vem da ji življenje ni nikoli prizanašalo. Izgubila je moža, sina . A vseeno je v njenem obrazu bilo toliko svetlobe in veselja, zdelo se mi je, kot da sije od nje neka svetloba, ki polepša vse naokoli...vsi okoli nje so se imenitno zabavali-da sem strmela vanjo vsa začudena, kako da to zmore.
 Po koncu srečanja je slučaj nanesel, da smo nekaj časa šli  skupaj. Pa sem jo , kar odkrito vprašala,  kako ji vse to uspe.
 Nekaj časa je bila tiho nato pa je dejala.  Ni bilo lahko Ko sem izgubila moža, sem mislila, da je zamene življenja konec.  Ko sem gledala prijateljice , ki so bile poročene, se mi je ob vsakem srečanju trgalo srce. Pričela sem se jih izogibati , in kar naenkrat sem postala osamljena. sama.  Ko pa mi je  bolezen vzela še sina sem se počutila, kot , da sem edina na vsem svetu, ki to doživlja. Najhuje je bilo, ko sem srečala njegove prijatelje , ki so zdravi zadovoljni šli skozi življenje. Kar nekaj časa sem premlevala vse to- 
Potem pa  sem se nekega dne pogledala v ogledalo. In kaj sem videla-  To nisem bila več jaz Popolnoma tujka me je gledala . Postarana, zanemarjena. Takrat pa sem se vprašala, kaj bi dejal moj mož.Če bi me videl bi najbrž zgubil vso zanimanje za mene. Kljub ljubezni. Pa sin. Vedela sem, da je treba nehati žalovati za njima. , da bo treba veliko spremeniti , delati na sebi . Pričela sem z malimi koraki. Pospravila sem stanovanje Se pričela urejati. Spremenila sem garderobo. Spet sem pričela obiskovati prijatelje in oni mene. Kot že rečeno dolgo je trajalo. Seveda mislim na moža na sina. Pa si želim, da se mi to ne bi nikoli zgodilo . A vse se je postavilo na svoje mesto- A kljub temu nisem prenehala živeti naprej. . Sedaj izkoristim vsako priložnost, da grem na razna srečanja. Potujem in sem veliko med ljudmi. Družba mi zelo dobro dene in ja zadovoljna sem.A zato da sem to dosegla sem potrebovala vso moč volje in duha. Dolgo je trajalo, a uspela sem.  Pa raje imam dobro družbo prijateljev, ki dobro mislijo, kot pa zagrenjene ljudi, ki o sosedih mislijo samo slabo.  Nasmejala se je, vedela sem da misli pogovor   pri mizi ,ki  se je odvijal pri sosednji mizi.
Nasmejala se je ter se poslovila, kajti njena pot je  vodila na drugi konec mesta.
p.p



četrtek, 15. marec 2018

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-3. Del-MOJ NAJLJUBŠI MESEC LANSKEGA LETA JE OKTOBER --

Hah marec je že na polovici, jaz pa še vedno mislim na pretekli mesec oktober, sončen svetal , topel poln energije, ki človeka povzdigne včasih tako, da se mu dozdeva da enostavno lebdi nad tlemi. Da je v okolici vse pozlačeno, ko se nebo včasih zdi tako modre kobaltove barve, da imaš občutek, da če bi lahko stopil v to modrino, da bi te obdržala na površini.  Morda pa je to samo znak, da mi sedaj gre res na bolje.Torej kot sem napisala že v prejšnjih nadaljevanjih ki sem ga zaključila z obiskom Kašne planine, sva v naslednjem obisku odšla malo dlje od doma. Proti središču Slovenije. Toliko sem že slišala o tem kraju, obiskala pa ga še nisva. da sva nekega oktobrskega jutra se odpeljala mimo Letuša ter prelepo obarvano dolino mimo Braslovč v barvito Savinjsko dolino in skozi Izlake zavila v Moravško dolino.Joj kako so lepi ti kraji . Kmalu sva prispela v Vače, Slivno , kjer so me prvo očarale zadnje vrtnice, ter prelepo urejen krajKer je bil delavnik ni bilo nikjer nikogar. Tako sva v miru lahko občudovala ta prekrasen kraj in dolino pod nama ki se je kopala v megli.



 
Kar nekaj časa sva ostala tu. Potem pa sva nad nama opazila cerkev, ki se je bleščala v soncu. Vprašala sva prijaznega prebivalca Slivne, kaj je to za ena cerkev pa je nama pojasnil, da je to cerkev sv. Neže. Odpeljala sva se del poti navzgor nato pa obiskala lično cerkvico na hribu. Prekrasen razgled na hribe in gore se nama je odkril. Ko sva prispela do nje. Zid ter že obrabljene stopnice, oziroma polkrožni kamni na sprednji strani 



 Prekrasna vrata na cerkvi pod zvonikom. So me očarala.


Uživala sem v poznojesenskem pogledu na preobjedo na vrtu ob cerkvi Sv. Neže. Je pač tako, da so moja slabost tudi cvetovi preobjede. Spominjali so me na velike šopke modrih cvetov na pobočju Matajurja, ki sva ga obiskala leta 2015 in 2016. Presenetilo me je , da tu cvetijo še tako pozno. Zelo nama je bilo všeč na tem hribčku. Čeprav nisva veliko hodila, ker je bil to prav za prav bolj razvedrilni , raziskovalni izlet v te neznane kraje , je nama bilo res žal, da sva morala oditi naprej. A sva se odločila, da tu sem se še definitivno vrneva.
 Lep razgled se nam je ponujal uživala sva in  v daljavi se nama je bleščale gore, ter  še cerkev na Limbarski gori- Odločila sva se , da se odpeljeva skozi sanjsko obarvani gozd  proti Moravčam in naprej proti Limbarski gori- Žal so  popravljali cesto tako sva morala narediti  ob ribniku ovinku je bil obvoz, da sva končno prispela na na pobočje Limbarske gore. Posejane z prekrasnimi kapelicami.





Moj prvi vtis   Limbarske gore me je  v tem sončnem vročem oktobrskem opoldnevu  povsem očaral. Tople sončne barve, modro nebo prekrasni objekti mimo katerih sva se vozila in hodila . Prijazni ljudje, le edini manko je bila gostilna pri cerkvi na Limbarski gori, ki je bila ta dan zaprta- To je za naju bil edii minus. A ker imava vedno s seboj hrano in pijačo, nisva niti tega preveč pogrešala. A navada je , da kjer sva prvič greva navadno kaj spit, da nazdraviva nama , ter obisku temu kraju.



Tudi tu sva si vzela čas opazovala gore, ter dolino pod nama z avtocesto. Ter uživala v razkošni jesenski paleti

Limbarska gora  zelo me je presenetila in navdušila lepota cerkve Sv. Valentina na Limbarski gori. Tako da sem jo kar dvakrat obkrožila.












 v takem bleščečem sijaju , pod modrino neba da ti zastane dih, lahko samo obstojiš in uživaš brez besed, ter si želiš, da bi ta trenutek nikoli ne minil




 Žal sva se morala posloviti in mimo ribnika  se vrnila do Moravč, ter nazaj do
  Moravč, kamor se vrneva enkrat naslednjič-

 ter mimo lepih kapelic sva nameravala nazaj skozi Izlake, ko sva zagledala kažipot Zasavska Sveta Gora, sva enoglasno dejala: Greva še gor, kajti tudi tukaj še nisva bila. In sva se zapeljala gor. Ni nama bilo žal- Tako čudovit kraj mogočna cerkev prijazno osebje v

















planinskemu domu na Zasavski sveti gori, je bila tista pika na i, oziroma dodana vrednost nekega dneva, ki nama bo za vedno ostal v spominu. Posebno zato, ker je bilo to tekoče leto tako stresno, tako polno pretresov zaradi njegove bolezni. Ko sva pa v začetku oktobra zvedela, da je premagal zahrbtno bolezen, da lahko z novim upanjem, novim zagonom gre naprej . Se je nama obema odvalil velik kamen od srca.
Spoznala sva , da je vsak trenutek, ki ga lahko uživava v tem življenju druga priložnost , da ne zapraviva dnevov za stvari, ki nimajo nobene , ki nama ne dodajo nobene vrednosti , ne nadgradijo življenja. Je životarjenje in ne življenje na polno- Lanski oktober je bil mesec, ki se ga bova zelo rada spominjala še dolgo, zaradi veliko stvari in dogodkov, a ena iz med njih je vsekakor izlet v središče Slovenije, ter obisk cerkve sv. Neže nad Slivnem in Limbarska gora ter Sveta Zasavska gora ... Ja lanski oktober je bil vsekakor moj, najini najljubši mesec leta-
P.P.






SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...