SPOMINI STAREGA GOJZARJA-3. Del-MOJ NAJLJUBŠI MESEC LANSKEGA LETA JE OKTOBER --

Hah marec je že na polovici, jaz pa še vedno mislim na pretekli mesec oktober, sončen svetal , topel poln energije, ki človeka povzdigne včasih tako, da se mu dozdeva da enostavno lebdi nad tlemi. Da je v okolici vse pozlačeno, ko se nebo včasih zdi tako modre kobaltove barve, da imaš občutek, da če bi lahko stopil v to modrino, da bi te obdržala na površini.  Morda pa je to samo znak, da mi sedaj gre res na bolje.Torej kot sem napisala že v prejšnjih nadaljevanjih ki sem ga zaključila z obiskom Kašne planine, sva v naslednjem obisku odšla malo dlje od doma. Proti središču Slovenije. Toliko sem že slišala o tem kraju, obiskala pa ga še nisva. da sva nekega oktobrskega jutra se odpeljala mimo Letuša ter prelepo obarvano dolino mimo Braslovč v barvito Savinjsko dolino in skozi Izlake zavila v Moravško dolino.Joj kako so lepi ti kraji . Kmalu sva prispela v Vače, Slivno , kjer so me prvo očarale zadnje vrtnice, ter prelepo urejen krajKer je bil delavnik ni bilo nikjer nikogar. Tako sva v miru lahko občudovala ta prekrasen kraj in dolino pod nama ki se je kopala v megli.

 

Kar nekaj časa sva ostala tu. Potem pa sva nad nama opazila cerkev, ki se je bleščala v soncu. Vprašala sva prijaznega prebivalca Slivne, kaj je to za ena cerkev pa je nama pojasnil, da je to cerkev sv. Neže. Odpeljala sva se del poti navzgor nato pa obiskala lično cerkvico na hribu. Prekrasen razgled na hribe in gore se nama je odkril. Ko sva prispela do nje. Zid ter že obrabljene stopnice, oziroma polkrožni kamni na sprednji strani 

 Prekrasna vrata na cerkvi pod zvonikom. So me očarala.

Uživala sem v poznojesenskem pogledu na preobjedo na vrtu ob cerkvi Sv. Neže. Je pač tako, da so moja slabost tudi cvetovi preobjede. Spominjali so me na velike šopke modrih cvetov na pobočju Matajurja, ki sva ga obiskala leta 2015 in 2016. Presenetilo me je , da tu cvetijo še tako pozno. Zelo nama je bilo všeč na tem hribčku. Čeprav nisva veliko hodila, ker je bil to prav za prav bolj razvedrilni , raziskovalni izlet v te neznane kraje , je nama bilo res žal, da sva morala oditi naprej. A sva se odločila, da tu sem se še definitivno vrneva.

 Lep razgled se nam je ponujal uživala sva in  v daljavi se nama je bleščale gore, ter  še cerkev na Limbarski gori- Odločila sva se , da se odpeljeva skozi sanjsko obarvani gozd  proti Moravčam in naprej proti Limbarski gori- Žal so  popravljali cesto tako sva morala narediti  ob ribniku ovinku je bil obvoz, da sva končno prispela na na pobočje Limbarske gore. Posejane z prekrasnimi kapelicami.

Moj prvi vtis   Limbarske gore me je  v tem sončnem vročem oktobrskem opoldnevu  povsem očaral. Tople sončne barve, modro nebo prekrasni objekti mimo katerih sva se vozila in hodila . Prijazni ljudje, le edini manko je bila gostilna pri cerkvi na Limbarski gori, ki je bila ta dan zaprta- To je za naju bil edii minus. A ker imava vedno s seboj hrano in pijačo, nisva niti tega preveč pogrešala. A navada je , da kjer sva prvič greva navadno kaj spit, da nazdraviva nama , ter obisku temu kraju.

Tudi tu sva si vzela čas opazovala gore, ter dolino pod nama z avtocesto. Ter uživala v razkošni jesenski paleti

Limbarska gora  zelo me je presenetila in navdušila lepota cerkve Sv. Valentina na Limbarski gori. Tako da sem jo kar dvakrat obkrožila.

 v takem bleščečem sijaju , pod modrino neba da ti zastane dih, lahko samo obstojiš in uživaš brez besed, ter si želiš, da bi ta trenutek nikoli ne minil

 Žal sva se morala posloviti in mimo ribnika  se vrnila do Moravč, ter nazaj do

  Moravč, kamor se vrneva enkrat naslednjič-

 ter mimo lepih kapelic sva nameravala nazaj skozi Izlake, ko sva zagledala kažipot Zasavska Sveta Gora, sva enoglasno dejala: Greva še gor, kajti tudi tukaj še nisva bila. In sva se zapeljala gor. Ni nama bilo žal- Tako čudovit kraj mogočna cerkev prijazno osebje v

planinskemu domu na Zasavski sveti gori, je bila tista pika na i, oziroma dodana vrednost nekega dneva, ki nama bo za vedno ostal v spominu. Posebno zato, ker je bilo to tekoče leto tako stresno, tako polno pretresov zaradi njegove bolezni. Ko sva pa v začetku oktobra zvedela, da je premagal zahrbtno bolezen, da lahko z novim upanjem, novim zagonom gre naprej . Se je nama obema odvalil velik kamen od srca.
Spoznala sva , da je vsak trenutek, ki ga lahko uživava v tem življenju druga priložnost , da ne zapraviva dnevov za stvari, ki nimajo nobene , ki nama ne dodajo nobene vrednosti , ne nadgradijo življenja. Je životarjenje in ne življenje na polno- Lanski oktober je bil mesec, ki se ga bova zelo rada spominjala še dolgo, zaradi veliko stvari in dogodkov, a ena iz med njih je vsekakor izlet v središče Slovenije, ter obisk cerkve sv. Neže nad Slivnem in Limbarska gora ter Sveta Zasavska gora ... Ja lanski oktober je bil vsekakor moj, najini najljubši mesec leta-
P.P.