Tudi to je življenje :Brezvoljnost življenja-

Ko ti ni več za prav nič na svetu---

Sneg , mraz jekleno sivi pokrov , ki je bil poveznjen čez našo dolino je bil zlovešča napoved za prebivalce doline.Ali pa seje samo meni tako zdelo. Kajti ko sem v začetku  meseca začutila ostro bolečino v prsih , sem vedela, da , kljub moji tako prepričani odpornosti in dobrem imunskem sistemu, ki je bil posledica zdravega življenja, saj nisem bila bolna že  dobrih  petindvajset let.da me je dohitelo vnetje bronhijev. Brez predhodnega opozorila. Samo večerni  sprehod, tek  skozi mrzlo pokrajino  je bil dovolj da se mi maščuje za mojo površnost, ker sem v naglici odšla ven  brez  kape in šala. 

Letošnji marec je bil tako zlovešč že od vsega pričetka . Nekaj je bilo krivo to, da nisva mogla kam v naravo, a nekako mi ni zadoščalo samo sprehajanje okoli naših jezer.  Potem sem obležala. neznana brezvoljnost, ki je nisem še nikoli občutila je zajela moje bistvo. Za prav nič mi ni bilo. Kot avtomat sem pila čaje, inhalirala materino dušico ter razne napoje. Jemala tablete za lažje izkašljevanje. Nič prav nič ni kazalo na izboljšanje.

 Opazila pa sem, da ni bila samo bolezen to, ki mi je jemala energijo , ter voljo, do življenja. pričela sem razglabljati o sebi, o okolici o stvareh vse se mi je nekako zdelo brezzvezno...In kar naenkrat sem izgubila tek, brez vsakega povoda, jedla nisem skoraj en teden nič, razen tekočine nisem zaužila ničesar.  Posijalo je en popoldan sonce, a kaj je to? Nobenega navdušenja , nad toploto sončnih žarkov, samo bleščalo se mi je!

Čutila sem kako vsakodnevno bolj slabim. Pričela sem hujšati tudi dobre  besede, ter dobre želje  prijateljev me  nekako niso dosegle, čeprav sem drugače zelo dojemljiva . 

Ni mi bilo več do ničesar. Ne do jedi, ne do smeha. Moj se je trudil okoli mene, da bi me spravil v smeh, kar mu je prej brez težav vedno uspelo. zjutraj sem se komaj spravila pokonci, a le toliko, da sem naredila najnujnejše. Nisem se niti toliko potrudila, da bi se zjutraj oblekla. A saj ni bilo potrebe, kajti znojila sem se tako, da sem se preoblačila vsaki dve uri. 

Ležim strmim v zrak in se nenadoma domislim pogovora z mojo prijateljico, ki je pred leti zbolela , sicer za malo resnejšo boleznijo, kot sedaj jaz in je postala brezvoljna, prav tako, kot sedaj jaz.  Spomnila, sem, kako smo se vsi  trudili okoli nje. Jo nagovarjali naj užije vsaj nekaj hrane. Naj vstane. Enostavno ni pomagalo nič.  Čez nekaj mesecev je podlegla bolezni. 

Takrat jaz nisem mogla razumeti, kako lahko človek izgubi vso voljo do življenja . Sedaj vem, da je to takrat, ko sonce nima več toplote, ko modrina neba nima več radostnega pomena za tebe. Ko ptice pojo a v njihovi pesmi ne slišiš nič posebnega.  In če se ti zdravje ne okrepi povrne , toneš vedno globlje. Tudi meni se je stanje izboljševalo, le brezvoljnost je še bila vedno prisotna. 

 -Potem sem  se zjutraj  nenadoma prebudila presenečena, kajti v sebi sem začutila nenavadno veselje in moč. .kar čutila sem energijo, ki se mi je pretakala po žilah. Ko se mi je pridružil mož, je ves vesel dejal, joj kako dobro zgledaš in takrat sem se nasmejala prvič ta mesec. Je pa že polovica meseca mimo. Sedaj vem , da to drži- Smeh je pol zdravja.Vem pa tudi , da se človek ne sme prepustiti brezvoljnosti, a kako to doseči, je pa že druga zgodba. 

Včasih zadostuje nasmeh , soproga, prijateljice, prijatelja , , droben stisk roke, ali  dobra beseda. Najbolje je da je vse skupaj . Najvažnejše pa je, vsak ima črne dneve, take, ali take. A vedno se nekje odpre okno z ozkim trakom svetlobe, ki daje vero upanje in moč za lepši danes, jutri.

 Tako marčevske ide so prišle in upam , da tudi prešle. Spet imam voljo do življenja spet sva šla na sprehod in ja veselim se dni, ko se mi bo kondicija spet povrnila, da bova spet lahko šla v naravo , ki mi bo spet povrnila voljo do narave in življenja.... 

p.p.