Grad Vodriž:
Nekaj najinih pohodov je postalo že stalnica, Kot je na primer Graška gora .Ter zadnje čase tudi grad Vodriž.. Rada se vračava na njo. Je že tako, so poti oziroma kraji, ki so povezani s preteklimi dogodki ljudmi enostavno si zaželiš da se na stare poti stezice, pač kolikor jih sploh še obstaja.. Kajti veliko poti je prerasla trava grmovje, ter seveda so poti speljane povsem po drugih vzpetinah in obronkih kot včasih...
Ker še ni dolgo kar sva obiskala Graško goro sva tokrat mimo Plešivca , kjer sva se spomnila najinih dolgoletnih prijateljev, ki sta žal že kar nekaj let pokojna. Sva dejala da ta obisk Graške gore posvetiva njma. Kajti veliko let smo skupaj praznovali prvo majske praznike tu gor... Midva se še sedaj vračava za prvi maj, sedaj sicer dve letini blo zaradi korone. A upam , da bo letos to spet zalaufalo...
Pri spomeniku sva občudovala Peco in Uršljo goro, ki jo je nedavni sneg spet pobelil...
Vedno se ustaviva tudi ob spomeniku nošenje ranjenca , ki je spomin na XIV brigado, ter opomin da se nikoli več ne bi dogajale grozote vojne. Vse preradi pozabljamo to, kot se je sedaj pokazalo v vojni v Ukrajini, kako krhek je lahko trajen mir....Nič ni samoumevno rudi mir ne....
Nato pa sva nadaljevala pot naprej mimo cerkve sv. Helene , ter se za trenurek ustavila ob cerkvici sv. Miklavža v Šmiklavžu nad Podgorjem... Od tam nekje je baje bila doma moja pra pra babica...Torej korenine...hm
Parkirala sva pri mostičku ter se napotila po asfaltni cesti ob tratah ,skozi zelo lepo urejen Vodriž
posejanih s spomladanskim cvetjem
Na drugi strani mostička sta se pasla dva oslička in eden je naju pozdravil z glasnim riganjem
Na levi strani pa je v grapi bil potoček kjer so se kontrastne sence spaljale s sončnimi žarki
Ozka dolinica z vijugastoasfaltno cesto, no samo do odcepa za pot navzgor... 
Dolina je bolj podobna soteski, kjer so stisnjene pod smrekove gozdove, ozke njivice in tu in tam kakšna domačija
Čeprav takrat še travniki niso bili tako ozelenili , kot sedaj je bilo pravo veselje opazovati tevje nad potočkom
Kmalu sva prispela do odcepa ,kjer je pot vodila strmo navzgor
Tudi po lestvi sva se vzpela
Ter se nato po res strmi poti čez nekaj časa približevala vrhu,
Vmes sva tudi počivala
Postajalo je nama vedno bolj vroče, a z vsakim korakom sva bila bolj dobre volje, kot da bi naju sveži zrak in napor napolnjeval z energijo..
Pot je zelo dobro označena
Tudi korenin ni manjkalo .A te imava rada, so kot stopnice
Ko pa sva dospela do ruševin gradu Vodriž, sva se usedla na lepo klopco, ter se zazrla v preteklost zgodovine gradu
Zelo prijeten kraj vreden obiska in truda strmine...
Je tak skrit biser med krošnjami dreves..Tu je mir nedotaknjena narava, zelenje, ptičje petje, ja lepo je tu gor...
Ko sva se oddahnila sva pohitela naprej po stopnicah do gradu,
Ter si ga ogledala od vseh strani
Pri zelo debeli bukvi se usedla na klopco kajti tu ni pihalo pod veliko močno visoko bukev
Grad Vodriž je še neverjetno dobro ohranjen, glede na njegovo starost , zato ima najbrž se zahvaliti odročnosti terena
Čudovita bukev tako debela visoka mogočna
Zidovi so še neverjetno trdni na njih pa rastejo mogočna drevesa
Zelo zanimivo opisano
Tako mogočen je bil bil grad Vodriž nekoč---
Na gradu Vodriž vodi več poti, čudovita zelena gozdna cesta, ki vodi naokoli, midva sva seveda šla po strmi poti navzgor, kot je že klasika sicer pa, dokler lahko ,zakaj pa ne....
Pod njim sva ga obkrožila nato usedla na stopnice po brežini proti gradu
Ter nekaj časa sva prebila tu gor, bilo je prijetno toplo, pa tudi v zavetju ni pihalo.Opisi gradu, ter legend o njemu
Navzdol je šlo zelo hotro ha ha ha
Postalo je tako toplo in vroče, da sta se sivčka lepo zleknila na tla in se predala martinčkanju...
Ko sva bila prejšnjič tukaj gor, je bila psička Mery z nama. Bilo je vroče, hladila se je v potoku nazaj grede, in pustila sledi mokrih nog na asfaltu. Ostal je spomin
po asfaltu sva se vrnila do izhodišča, ter se napotila nazaj proti Šmiklavžu in blesti 
cekvi sv. Helene Graški gori, le da sva se ustavila še na hribu, kjer nisva bila že 43 let---
Na začetku Graške gore stoji lepa kapelica terlesena utica...
Cvezovi trobentic so kar žareli v senci...
Še zasdnji hribček
Tu sva se se slikala tako da ne pozabiva , da sva obiskala tudi ta vrh...
Zelo je pihalo tu gor, a razgled je bil zelo lep---
Nato pa sva se vrnila mimo prostora, kjer je prvomajsko praznovanje.
ter se mimo Škalskih Cirkovc vrnila nazaj domov...
p-p-
posejanih s spomladanskim cvetjem
Dolina je bolj podobna soteski, kjer so stisnjene pod smrekove gozdove, ozke njivice in tu in tam kakšna domačija
cekvi sv. Helene Graški gori, le da sva se ustavila še na hribu, kjer nisva bila že 43 let---
