Spomini starega gojzarja-STENICA-

STENICA1091 m-

nad Vitanjem

Končno sva si toliko opomogla od vseh težav ki so naju pestile zadnji čas  da sva spet lahko načrtovala sicer malo krajša  a kljub temu za naju zmogljive vrhove .

Sredi novembra sva se odpravila na že kar dolgo načrtovan vrh  Stenica 1091 m .kjer sva bila leta 2014 , nad Vitanjem, Všeč nama je bila takrat pot na njega, ki sva  jo opravila  takrat   krožno -šla sva od  gradu Lindek po desni strani gor in nato po grebenu  do vrha in se vrnila potem navzdol ( po nasvetu pohodnikov iz Slovenskih Konjic ) do Lindeka in po cesi do izhodišča..  Tokrat sva se odpravila iz Frankolovega .. parkirala pod hruško z zanimivo prežo v njeni krošnji..

Nebo je bilo skoraj povsem pokrito z oblaki ko sva parkirala na odcepu za Kislico, Špičasti vrh, kjer sva leetos že bila, a midva sva se odpravila na desno , takrat pa je , kot nama v pozdrav se nebo razprlo in osvetlilo čudovito pokrajno , ki so mi dajali vtis sklenjenih dlani napolnjenih s svetlobo..kot upanje da bova imela prekrasen sončen dan...

Slikala sva se v tej jesenski idili. Saj ne moreš drugače enostavno moraš ohraniti ta občutek te lepote za poznejši čas

za nama se je bočila Stenica, najin cilj pod njo pa tako čudovit šopek obarvanih dreves, da sva prav obstaja vas to lepoto tega krajana robu sva se zabavala , da naju je kar razganjalo od smeha navdušenja in ja besedah, da se bo treba sleči  ob pripombah  kako toplo je še za ta čas... Všeč nama je ta kraj velikokrat sva že bila tukaj sicer navadno se povzpela na Špičasti vrh na  Kislico, a kljub temu imavakar veliko spominov nate obiske od tega ko sva šla na Špičasti vrh prvič zgrešila pot ter namesto, da bi šla naokoli šla naravnost navzgor in to 8  marca ja zanimive prigode..

Pohitela sva naprej z nama pa sta  hiteli najini senci

Kar kmalu sva prispela v krasen kontrasten jesensko obarvan gozd, kjer sol opazila nove oznake nasploh je zelo lepo označena pot

Nekaj časa po ravni nato položni in vztrajno se dvigajoči poti,  ki se je kar naenkrat postavila pokonci 

Tako sedaj pa navzgor...Pot je zelo lepo označena 

Jaz sem začuda brez težav se vzpenjala po strmini, prav tako on. In to prvič do sedaj po nekajmesečnem počitku sva oba začutila da se je nama kondicija končno vrnila nazaj..A kljub temu sva si privoščila par počitkov na podrtih drevesih, ter uživala v toplih božajočih žarkih sonca.

Čez nekaj časa sva prispela do skal, kjer sva leta 2014 šla kar naravnost, a tokrat sva sledila smerokazom na desno- Sicer malo bolj strmo, a ker je bilo na novo sva oba uživala ...

Mehka stezica ki je tu in tam se vzpenjala naravnost navzgor, kje pa je v cik cakastih ovinkih vodila na greben

Sva pa bila oba zelo navdušena in celo presenečena, kajti nobenemu strmina ni delala kakih težav, sva oba dejala, ja se ne dava niti coroni, pa naj bo Corona 19,Delta ali Omikron pač kakršne koli vrste že... 

Ko sva prispela na vrh grebena , sva nekaj časa še hodila ob sončnih žarkih

Kar naenkrat sva bila na vrhu, ki pa se je od najinega zadnjega obiska kar polepšal, Novi napisi ter stolp, ki ga še takrat ni bilo. Miza pa je že bila, tokrat so imeli pajki dan oplojevanja.. Ja vse je bilo v parih in zanimivih položajih-morda pa so so imeli uro joge ,kdo bi vedel...- ...Ja sonce in lep  jasen dan... ...vspodbudili tudi pri teh več mnogonožcih strast in veselje ha ha ha..Mogoče pa so imeli dvoboje, kdo bi vedel..

Seveda sva se ovekovečila je že tako lepo je pozneje pogledati posnetke in osvežiti občutke zamrznjene v sliki...

Kar nekaj časa sva uživala na vrhu- Bila sva sama in ves vrh je bil namenjen nama, Uživala sva v šumenju vetra v krošnjah soncu in seveda v veselju da sva uspela osvojiti vrh. Ni visok, a po vseh teh pripetjah za naju pravi uspeh.Navadila sva se da ne gledava na višino, koliko je visok, ampak vse ocenjujeva s tem koliko uživava na poti. Kot že omenjeno pot je za naju tudi cilj.... In velikokrat je pot veliko  lepša kot cilj, nikoli nisva razočarana.

 Nekaj časa je sijalo sonce potem pa se je nad sonce spravil velik oblak , ki je vrh Stenice ovil v malo bolj depresivno svetlobo...

Odpravila sva se počasi nazaj po grebenu in se vrnila navzdol 

Uživanje ob šumečem listju 

navzdol je šlo veliko hitreje kot navzgor

med skalami in po mehkem listju, ki je šumelo pod nogami

Hitela sva navzdol kot bi imela  pol let manj,kmalu se je skozi drevje pričelo svetliti.. 

Ves čas sva bila brez sonca , a nama to sploh ni bilo mar, kajti toliko sonca , ter dobre energije sva nosila v sebi  .:Še zadnja ravnina 

In že se je pred nama odprl pogled na ravno cesto, ter nad njo Špičasti vrh, Kislica, ki pa sta bila brez sonca... 

Pohitela sva navzdol in si tik pred izhodiščem čestitala rekoč

 Veni Vidi Vici...

p-p-

 

Spomini starega gojzarja-Zadnjim mesecem leta 2022 v slovo

 Ko zaustaviš čas-

Še me čaka kar nekaj zapisov od  zadnjih pohodih minulega leta, kot se pač spodobi za spomine Starega gojzarja , a tokrat  samo kratek pogled za nazaj in širok pogled z novim upanjem v  novo porajajoče leto polno želja in načrtov....Pa predvsem nekaj novih malo drugačnih obljub osebne narave...  

 V tem dneh , ko je že bilo in je še  naokoli  izrečeno na tisoče dobrih želja,predvsem za zdravje mir in srečo tega sveta  neizmerno število poljubov, objemov, je bilo podeljenih v reali in virtuali ,  je čas da se zaustavim za trenutek čas  , se poglobim  vase pogledam nazaj , v te minule dneve leta   2022-

Dobra dva meseca sem vijugala med obiski vrhov , druženja take in take vrste , pripravljanju na božične novoletne praznike, ki so  sovpadali  z obletnico poroke in  najinega skupnega življenja..Ja kar veliko se jih je nanizalo, 57 po številu, a ker navadno pri meni šteje vsebina, je bilo treba kar nekaj poglabljanja in osveževanja spominov ki so se nabrali tekom teh let... Slabe puščamo nekako vnemar, saj se ve , kar ne moreš spremeniti je bolje pozabiti, dobre pa nam vedno bolj nadgrajujejo  najin vsak dan.

Pa seveda obujanje spominov na najine prijatelje, ki jih žal vedno manj  Bili so najini spremljevalci , nudili oporo v dobrih in slabih časih,skupaj smo se smejali skupaj jokali , res se jih rada spominjava oba..  

Ja kaj naj rečem,samo to je moja ugotovitev, da tako kot so minili ti zadnji meseci v letu 2022-Še nikoli doslej- Ne vem ali je temu kriv moj  EMŠO,(veliko prijateljev me prepričuje o tem, a jaz se samo široko nasmejim in si mislim, 

"So wat",

in se še bolj potrudim da uspem   enostavno izpolniti vsak dan  do maksimuma, ja če se pošalim, sem imela občutek da sem samo hodila  spat in sem vstajala, dnevi pa so brzeli mimo  s svetlobno hitrostjo...A sem vsak večer se srečna zadovoljna poglobila v trden spanec. Ja baje je tudi to sreča!?

Veliko je pa k temu pripomoglo tudi dejstvo da po poškodbi hrbtenice konec avgusta in potem rehalibitaciji skoraj dobrih dveh mesecev  in potem  še dodatno kot   pika na i, obolenje z korona virusom , sicer v malo lažji obliki, a kljub temu nama je še dodatno pobralo  vso kondicijo in moči...sva enostavno hotela nadoknaditi vse zamujeno- Kljub temu je ostalo, kar precej načrtov neizpolnjenih,, tudi nekaj grenkih pilul, prilagajanja je bilo dodanih, ko se moraš sprijazniti, da kar si doslej lahko naredil en dva tri, da pač to ni več mogoče  a če si optimist in malo trmast včasih , ker se zavedaš da vsak dan, ki mine, se ne vrne prav nikoli nazaj,pač stisneš zobe, če je treba vzameš tableto proti bolečinam, ja in nato ugotoviš da si vsak dan močnejši  telo te spet uboga,no v mejah ha ha .. In takrat začutiš toliko hvaležnosti sreče ,ob vseh besedah prijateljev ki te podprejo ,  da te enostavno dvigne  ta energija visoko pod nebo. Pozabiš vse negotove korake, počitke po nekaj metrov poti, posebno pa še tisti brezup , ko si enostavno obupal ,ali   še boš sploh kdaj lahko hodil po tem našem ljubem svetu---

Spet se ti lahko na obraz nariše širok nasmeh, predvsem pa zadovoljstvo, da nikoli , a res prav nikoli človek ne sme obupati, ni umetnost pasti,to se lahko mimogrede zgodi vsakemu. A da se dvigneš in se pobereš, to pa potrebuje kar nekaj moči predvsem pa optimizma. Kajti če se vdaš kar hitro se ti lahko zgodi da boš obsedel doma na kovču z daljincem  v roki ,ter na Tv spremljal življenje drugih , se naslajal ob njihovih podvigih ,tvoje življenje pa neizpolnjeno gre naprej, ti pa boš nevede se še bolj  sam pomiloval in čakal na teto Matildo v beli , ali črni obleki ,( toliko je bilo že zapisano o njeni opravi, da sem že čisto zmedena od tega- no v bistvu je vseeno kakšne barve ima ali je oblečena ali ne, ampak da te žal vzame s sabo) da ti morda, da vozovnico in te povabi na pot v eno smer brez povratka.

 Naj  se mi oprosti, a ko enkrat prideš v ta leta je že skoraj normalno, ko vsi okoli tebe jamrajo, kako smo stari ,da je Emšo že višji, kot si morda želiš, da ne zmoreš tega in onega ne , da so leta tu, da postaneš ob tem malodušen, ja in ,če se potem še poglobiš v vsakdanje pesimistične objave v medijh,(bog ne daj v politiko) nestrpnost med nami, pa če si še tako naiven, da verjameš vse ,ja potem si prepričan ) kako je hudo,da bo še slabše...Torej bog ne daj da bi crknil televizor....

Pa kaj potem ? Veliko slabega smo preživeli , nikoli obupali , čeprav je včasih bilo vse samo v črnobelih odtenkih,smo se potrudili, da smo si obarvali , vsak dan iz  dneva v dan, sprva sicer počasi, a smo    vendarle  dojeli , da je najdragocenejši danes , jutri , ki je nam še na razpolago. 

 Vse preveč se zanašamo na to , da je vse samoumevno, pa ni !Ne bom izumila tople vode , če trdim,_Prav za vse se je treba potruditi, da znamo ceniti,  življenje, ali naj parafraziram, brez dežja ni mavrice, ali brez teme  svetlobe..Pa da je vsak svoje sreče kovač.

 Ja na današnji dan, ko je narava vsa osvetljena od neverjetne svetlobe,smo polni evforije veselja .A temperature, ki so bolj podobne pomladnim , je prispodoba, da bo najbrž prišel še hladnejši val , na spomlad, ki bo nam najbrž povzročil skrbi, a bomo tudi to premagali, kot vse doslej ,vse je enako  kot v življenju-

 Naj zaključim z mislijo, kar  se dobrega zgodi moramo shraniti za tiste slabe čase, da nam pomagajo prebroditi slabe dni,ter iti z optimizmom naprej smelim korakom in širokim nasmehom v  leto  2023.

p.p.