Ko zaustaviš čas-
Še me čaka kar nekaj zapisov od zadnjih pohodih minulega leta, kot se pač spodobi za spomine Starega gojzarja , a tokrat samo kratek pogled za nazaj in širok pogled z novim upanjem v novo porajajoče leto polno želja in načrtov....Pa predvsem nekaj novih malo drugačnih obljub osebne narave...
V tem dneh , ko je že bilo in je še naokoli izrečeno na tisoče dobrih želja,predvsem za zdravje mir in srečo tega sveta neizmerno število poljubov, objemov, je bilo podeljenih v reali in virtuali , je čas da se zaustavim za trenutek čas , se poglobim vase pogledam nazaj , v te minule dneve leta 2022-
Dobra dva meseca sem vijugala med obiski vrhov , druženja take in take vrste , pripravljanju na božične novoletne praznike, ki so sovpadali z obletnico poroke in najinega skupnega življenja..Ja kar veliko se jih je nanizalo, 57 po številu, a ker navadno pri meni šteje vsebina, je bilo treba kar nekaj poglabljanja in osveževanja spominov ki so se nabrali tekom teh let... Slabe puščamo nekako vnemar, saj se ve , kar ne moreš spremeniti je bolje pozabiti, dobre pa nam vedno bolj nadgrajujejo najin vsak dan.
Pa seveda obujanje spominov na najine prijatelje, ki jih žal vedno manj Bili so najini spremljevalci , nudili oporo v dobrih in slabih časih,skupaj smo se smejali skupaj jokali , res se jih rada spominjava oba..
Ja kaj naj rečem,samo to je moja ugotovitev, da tako kot so minili ti zadnji meseci v letu 2022-Še nikoli doslej- Ne vem ali je temu kriv moj EMŠO,(veliko prijateljev me prepričuje o tem, a jaz se samo široko nasmejim in si mislim,
"So wat",
in se še bolj potrudim da uspem enostavno izpolniti vsak dan do maksimuma, ja če se pošalim, sem imela občutek da sem samo hodila spat in sem vstajala, dnevi pa so brzeli mimo s svetlobno hitrostjo...A sem vsak večer se srečna zadovoljna poglobila v trden spanec. Ja baje je tudi to sreča!?
Veliko je pa k temu pripomoglo tudi dejstvo da po poškodbi hrbtenice konec avgusta in potem rehalibitaciji skoraj dobrih dveh mesecev in potem še dodatno kot pika na i, obolenje z korona virusom , sicer v malo lažji obliki, a kljub temu nama je še dodatno pobralo vso kondicijo in moči...sva enostavno hotela nadoknaditi vse zamujeno- Kljub temu je ostalo, kar precej načrtov neizpolnjenih,, tudi nekaj grenkih pilul, prilagajanja je bilo dodanih, ko se moraš sprijazniti, da kar si doslej lahko naredil en dva tri, da pač to ni več mogoče a če si optimist in malo trmast včasih , ker se zavedaš da vsak dan, ki mine, se ne vrne prav nikoli nazaj,pač stisneš zobe, če je treba vzameš tableto proti bolečinam, ja in nato ugotoviš da si vsak dan močnejši telo te spet uboga,no v mejah ha ha .. In takrat začutiš toliko hvaležnosti sreče ,ob vseh besedah prijateljev ki te podprejo , da te enostavno dvigne ta energija visoko pod nebo. Pozabiš vse negotove korake, počitke po nekaj metrov poti, posebno pa še tisti brezup , ko si enostavno obupal ,ali še boš sploh kdaj lahko hodil po tem našem ljubem svetu---
Spet se ti lahko na obraz nariše širok nasmeh, predvsem pa zadovoljstvo, da nikoli , a res prav nikoli človek ne sme obupati, ni umetnost pasti,to se lahko mimogrede zgodi vsakemu. A da se dvigneš in se pobereš, to pa potrebuje kar nekaj moči predvsem pa optimizma. Kajti če se vdaš kar hitro se ti lahko zgodi da boš obsedel doma na kovču z daljincem v roki ,ter na Tv spremljal življenje drugih , se naslajal ob njihovih podvigih ,tvoje življenje pa neizpolnjeno gre naprej, ti pa boš nevede se še bolj sam pomiloval in čakal na teto Matildo v beli , ali črni obleki ,( toliko je bilo že zapisano o njeni opravi, da sem že čisto zmedena od tega- no v bistvu je vseeno kakšne barve ima ali je oblečena ali ne, ampak da te žal vzame s sabo) da ti morda, da vozovnico in te povabi na pot v eno smer brez povratka.
Naj se mi oprosti, a ko enkrat prideš v ta leta je že skoraj normalno, ko vsi okoli tebe jamrajo, kako smo stari ,da je Emšo že višji, kot si morda želiš, da ne zmoreš tega in onega ne , da so leta tu, da postaneš ob tem malodušen, ja in ,če se potem še poglobiš v vsakdanje pesimistične objave v medijh,(bog ne daj v politiko) nestrpnost med nami, pa če si še tako naiven, da verjameš vse ,ja potem si prepričan ) kako je hudo,da bo še slabše...Torej bog ne daj da bi crknil televizor....
Pa kaj potem ? Veliko slabega smo preživeli , nikoli obupali , čeprav je včasih bilo vse samo v črnobelih odtenkih,smo se potrudili, da smo si obarvali , vsak dan iz dneva v dan, sprva sicer počasi, a smo vendarle dojeli , da je najdragocenejši danes , jutri , ki je nam še na razpolago.
Vse preveč se zanašamo na to , da je vse samoumevno, pa ni !Ne bom izumila tople vode , če trdim,_Prav za vse se je treba potruditi, da znamo ceniti, življenje, ali naj parafraziram, brez dežja ni mavrice, ali brez teme svetlobe..Pa da je vsak svoje sreče kovač.
Ja na današnji dan, ko je narava vsa osvetljena od neverjetne svetlobe,smo polni evforije veselja .A temperature, ki so bolj podobne pomladnim , je prispodoba, da bo najbrž prišel še hladnejši val , na spomlad, ki bo nam najbrž povzročil skrbi, a bomo tudi to premagali, kot vse doslej ,vse je enako kot v življenju-
Naj zaključim z mislijo, kar se dobrega zgodi moramo shraniti za tiste slabe čase, da nam pomagajo prebroditi slabe dni,ter iti z optimizmom naprej smelim korakom in širokim nasmehom v leto 2023.
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar