Spomini starega gojzarja- Veliki Rogatec 1557-Slovo

Pride čas, ko je treba reči zbogom!

Malo pred sončnim vzhodom sva parkirala pod cerkvijo Sv Lenarta nad Gornjim gradom, tam sem jaz zavila na desno , da poslikam to čudovito kapelico nad cesto, ki je v jutranjem pol mraku žarela sredi jesenskih trav.

 Nato pa sva skoraj tekla, no vsaj jaz da ujamem osvetljeno cerkev, ter , če bom imela srečo, ko bo sonce posijalo skozi lino zvonika.

 On je bil pred mano in mi je dejal, če boš hotela ujeti sonce                     boš morala res pohiteti- Pa sem pohitela mimo razžarjene ograje ob potočku, kar navzgor po strmini med koprivami,

Sonce se je ravnokar pokazalo tam na obzorju, ko sem prišla na sredi strmine , ter ga ujela še ravno pravočasno

Ko se je osvetlila lina z zvonom. Veličasten trenutek....Malo sem še počakala, bila sem vsa zadihana, kajti odvadila sem se teka po strmini navzgor. Med tem je tudi on prišel okoli po poti do mene , Malo sva še občudovala to pravljično jutro , potem pa  nekaj časa hodila po razsvetljeni cesti in barvah ki jih pač naredijo prvi žarki sonca

 Nato pa sva zavila za prvi ovinek, kjer naju je objela jutranja tišina in senca









 Nekaj časa po ravnini, nato pa sva preko potočka zavila v breg
 Nato pa po kar konkretni strmi cesti navzgor

Do Zgornjega Špeha, kjer so travniki posejani z jesenskim cvetjemkjer so se na travniku pasle krave, ki so naju radovedno opazovale...
 
 Ko sva prišla do kapelice nad cesto, ki je bila vsa posejana s kravjeki sva se malo razgledala potem pa nadaljevala pot proti najinemu cilju.

 Ob poti prekrasne praproti, ciklame, ter svečniki

 Midva pa sva nadaljevala navzgor mimo velike skale, kjer sva se oba oddahnila.

 Ter po lepo očiščenih poteh, kjer sva še kako leto nazaj "puzala"plezala pod in nad debli podrtih dreves...Sedaj pa je res lažje hoditi tukaj.

proti gozdni cesti, ki sva jo prečila

In naprej prečila  strmino

 med ozkimi prehodi

 Z žametno oblečenimi skalami

T

  Proti malemu počivališču, kjer je pa toliko mravelj, da se nisva predolgo zadržala, že tako me je uščipnila ena , ali dve mravlji, ki sta mislili bolje velik zalogaj, kot pa male drobtinice he he...

 Hiteli Hitela sva naprej, no jaz mislim da skoraj prehitro, vsaj za mojega

 Res sva veliko počivala, posebno v strmini , a sva dejala počasi bova prišča na vrh , res sva

 Nekaj zaradi pogostega počitka, nekaj pa zaradi detajlov ob poteh. Ma saj ne moreš mimo, ko pa je narava , tako čudovita. Pa tudi mudilo se nama ni nikamor. Kajti se ne dokazujeva ne z časom, ne z doseženimi cilji, pač pa uživava , vsa vesela da še lahko premagujeva take strmine...Ta čtertič je tokrat .

 Zanimiva smreka, ki ima za oporo dve korenini.

 Spet sva na gozdni cesti, ki pa sva jo kmalu zapustila

 ter se nato po koreninasti poti, počasi približala jasi, ali kot sva midva spodaj dejala pri Zgornjem Špehu do travnika, a je vsako leto bolj zaraščen-

Od koder sva gledala na Lepenatko, kajti imela sva namen, da po krožmi poti zaključiva današnji obisk teh koncev

 Tam na sredini, sva se ozrla na dolino

Na  kapelico pri Zg. Špehu in pot, kjer sva malo prej hodila,

 Pa še dalje tja po dolini... Malo višje sva opazila podrto drevo, no del, ki se je bleščal v soncu, kot svetilnik. Drevo je bilo debelo, a vseeno se je podrlo, kaj je bil vzrok ne vem, najbrž vetrolom... Je pa dajal vtis kot da  spomenik  minljivost, kajti še tako  zdrav videz je lahko varljiv... Vsi smo na poti minljivosti, le da si nekateri zatiskajo oči, ker mislijo da bodo živeli večno... Ob takih stvareh se vedno znova zaveva, kako pomemben je ta trenutek sedanjost, kajti ne vemo, kaj nam ponuja prihodnost. Carpe Diem...

Potem pa je bilo treba malo preizkusiti spretnost hoje po skalah

Ter se nato po cikcakasti poti

Ki pa se je kmalu prevesila v strmino

Proti vrhu je res kar strmo, ali pa sem samo jaz imela tak vtis, da je letos veliko bolj pokonci vse postavljeno. No meni ni delalo težav pot navzgor, ampak pot nazaj, kajti bilo je mokro in spolzko, tako da je bila potrebna res velika previdnost.

Ko sva enkrat zagledala modrino neba med drevjem, sva z velikim veseljem

pohitela do ovinka, kjer sem mojega spustila naprej

 Da je šel prvi, kajti že takrat sva se odločila da je to najin zadnji vzpon na Rogača, kakor mu moj ljubeznivo pravi. Štirikrat sva bila tu gor, Tudi  sestopila sva trikrat tukaj enkrat pa po strmi plezalni, kot pravijo, čeprav skoraj nikjer ni klinov proti Lepenatki. Sta  včeraj na vrhu prišla dva iz Lepenatke, sta dejala, ko sta se menila, da pot je za gor kar, a za dol ni. No midva sva šla pa dol...

"Hura "pa sva  uspela je ves vesel, dvignil roke v zrak ko se je vrgel v travo....

Nato pa se je usedel na klopco ter užival v miru soncu, se je zaščitil, še preveč živ je bil spomin od prejšnjega tedna, ko sva vandrala po  Menini planini, pa je bil brez klobuka in srajce samo pol ure pred kočo na Menini, pa ga je sonce opeklo, da je bil , kot rdeč paradižnik

Pustila sem ga naj uživa v svojem navdušenju. Sama sem se sezula, ter slikala okolico , Kašno planino, kamor greva sigurno v jeseni ko bo listje na bukvah zažarelo v svoji najlepši opravi.gore, od katerih sva se že poslovila v preteklosti. A mi ni nič hudo, da ne bova hodila , plezala po njihovih vrhovih, kajti izkoristila sva najin čas mladih in srednjih let, ter prevandrala Kamniške, Julijce, tako  , da sva zadovoljna, hvaležna, da sva imela to srečo da nama je bilo dano uživati v kraljestvu gora...
 Ja je že tako , vsemu se počasi izteka čas, a namesto tega nastopijo druge, aktivnosti, druge poti drugo zadovoljstvo....

Nazdravila sva vsa vesela, se objela, kajti tudi od tega vrha  se je treba posloviti z ljubeznijo s srečoin zadovojstvom.

Gledala sva tja preko na Lepenatko in takrat sem predlagala , da ne greva tja, ampak se lepo izjemoma  vrneva na izhodiščno točko , po isti poti nazaj... Vse je enkrat prvič. Pa še tako je od sedaj naprej bova obiskovala samo po eden vrh naenkrat.  Razen na Pohorju, ali Koralpah v Avstriji Svinški planini, pač tam kjer ni toliko strmini in skalovja.

Tudi vpisala sem se. Se spodobi za slovo...

Potem pa sva čez nekaj časa, ko sva se naužila lepote tega vrha, gra, panoramskih razgledov proti Šaleški dolini, ja tudi od tukaj se vidi dim.

Lepo je bilo, neprecenljivi spomini nama bodo ostali

Nato pa počasi odšla nazaj

Na travniku sva še zadnjikrat opazovala Lepenatki in si obljubila da jo obiščeva spomladi, ko bo njen vrh poln spomladanskega cvetja

Ta ja tudi nazaj grede sva se odpočila grm kopriv me je tako opekel, da me še danes ščemi po rokah in nogah

Pri zgornjem Špehu sva si vzela čas, ter uživala v zadovoljstvu in veselju

Nato pa se vrnila 

nazaj zelo utrujena, a neizmerno srečna, da je nama uspelo še letos obiskati ta vrh, ki ni visok, a ima kar konkretno strmino, a tudi lepoto....

 P.P.

Mimo potoka Kanolščica, zanimivo ime