Malo pred sončnim vzhodom sva parkirala pod cerkvijo Sv Lenarta nad Gornjim gradom, tam sem jaz zavila na desno , da poslikam to čudovito kapelico nad cesto, ki je v jutranjem pol mraku žarela sredi jesenskih trav.
Nato pa sva skoraj tekla, no vsaj jaz da ujamem osvetljeno cerkev, ter , če bom imela srečo, ko bo sonce posijalo skozi lino zvonika.
On je bil pred mano in mi je dejal, če boš hotela ujeti sonce boš morala res pohiteti- Pa sem pohitela mimo razžarjene ograje ob potočku, kar navzgor po strmini med koprivami,
Nato pa sva zavila za prvi ovinek, kjer naju je objela jutranja tišina in senca
Nekaj časa po ravnini, nato pa sva preko potočka zavila v breg
Nato pa po kar konkretni strmi cesti navzgor
Do Zgornjega Špeha, kjer so travniki posejani z jesenskim cvetjemkjer so se na travniku pasle krave, ki so naju radovedno opazovale...
Ko sva prišla do kapelice nad cesto, ki je bila vsa posejana s kravjeki sva se malo razgledala potem pa nadaljevala pot proti najinemu cilju.
Ob poti prekrasne praproti, ciklame, ter svečniki
Midva pa sva nadaljevala navzgor mimo velike skale, kjer sva se oba oddahnila.
Ter po lepo očiščenih poteh, kjer sva še kako leto nazaj "puzala"plezala pod in nad debli podrtih dreves...Sedaj pa je res lažje hoditi tukaj.
proti gozdni cesti, ki sva jo prečila
med ozkimi prehodi
Z žametno oblečenimi skalami
Proti malemu počivališču, kjer je pa toliko mravelj, da se nisva predolgo zadržala, že tako me je uščipnila ena , ali dve mravlji, ki sta mislili bolje velik zalogaj, kot pa male drobtinice he he...
Hiteli Hitela sva naprej, no jaz mislim da skoraj prehitro, vsaj za mojega
Res sva veliko počivala, posebno v strmini , a sva dejala počasi bova prišča na vrh , res sva
Nekaj zaradi pogostega počitka, nekaj pa zaradi detajlov ob poteh. Ma saj ne moreš mimo, ko pa je narava , tako čudovita. Pa tudi mudilo se nama ni nikamor. Kajti se ne dokazujeva ne z časom, ne z doseženimi cilji, pač pa uživava , vsa vesela da še lahko premagujeva take strmine...Ta čtertič je tokrat .
Zanimiva smreka, ki ima za oporo dve korenini.
Spet sva na gozdni cesti, ki pa sva jo kmalu zapustila
ter se nato po koreninasti poti, počasi približala jasi, ali kot sva midva spodaj dejala pri Zgornjem Špehu do travnika, a je vsako leto bolj zaraščen-
Pa še dalje tja po dolini... Malo višje sva opazila podrto drevo, no del, ki se je bleščal v soncu, kot svetilnik. Drevo je bilo debelo, a vseeno se je podrlo, kaj je bil vzrok ne vem, najbrž vetrolom... Je pa dajal vtis kot da spomenik minljivost, kajti še tako zdrav videz je lahko varljiv... Vsi smo na poti minljivosti, le da si nekateri zatiskajo oči, ker mislijo da bodo živeli večno... Ob takih stvareh se vedno znova zaveva, kako pomemben je ta trenutek sedanjost, kajti ne vemo, kaj nam ponuja prihodnost. Carpe Diem...
Potem pa je bilo treba malo preizkusiti spretnost hoje po skalah
Proti vrhu je res kar strmo, ali pa sem samo jaz imela tak vtis, da je letos veliko bolj pokonci vse postavljeno. No meni ni delalo težav pot navzgor, ampak pot nazaj, kajti bilo je mokro in spolzko, tako da je bila potrebna res velika previdnost.
Ko sva enkrat zagledala modrino neba med drevjem, sva z velikim veseljem
Da je šel prvi, kajti že takrat sva se odločila da je to najin zadnji vzpon na Rogača, kakor mu moj ljubeznivo pravi. Štirikrat sva bila tu gor, Tudi sestopila sva trikrat tukaj enkrat pa po strmi plezalni, kot pravijo, čeprav skoraj nikjer ni klinov proti Lepenatki. Sta včeraj na vrhu prišla dva iz Lepenatke, sta dejala, ko sta se menila, da pot je za gor kar, a za dol ni. No midva sva šla pa dol...
"Hura "pa sva uspela je ves vesel, dvignil roke v zrak ko se je vrgel v travo....
Nato pa se je usedel na klopco ter užival v miru soncu, se je zaščitil, še preveč živ je bil spomin od prejšnjega tedna, ko sva vandrala po Menini planini, pa je bil brez klobuka in srajce samo pol ure pred kočo na Menini, pa ga je sonce opeklo, da je bil , kot rdeč paradižnik
Pustila sem ga naj uživa v svojem navdušenju. Sama sem se sezula, ter slikala okolico , Kašno planino, kamor greva sigurno v jeseni ko bo listje na bukvah zažarelo v svoji najlepši opravi.gore, od katerih sva se že poslovila v preteklosti. A mi ni nič hudo, da ne bova hodila , plezala po njihovih vrhovih, kajti izkoristila sva najin čas mladih in srednjih let, ter prevandrala Kamniške, Julijce, tako , da sva zadovoljna, hvaležna, da sva imela to srečo da nama je bilo dano uživati v kraljestvu gora...
Ja je že tako , vsemu se počasi izteka čas, a namesto tega nastopijo druge, aktivnosti, druge poti drugo zadovoljstvo....
Potem pa sva čez nekaj časa, ko sva se naužila lepote tega vrha, gra, panoramskih razgledov proti Šaleški dolini, ja tudi od tukaj se vidi dim.
Lepo je bilo, neprecenljivi spomini nama bodo ostali
Na travniku sva še zadnjikrat opazovala Lepenatki in si obljubila da jo obiščeva spomladi, ko bo njen vrh poln spomladanskega cvetja
Nato pa se vrnila
Mimo potoka Kanolščica, zanimivo ime
Sonce se je ravnokar pokazalo tam na obzorju, ko sem prišla na sredi strmine , ter ga ujela še ravno pravočasno
Ko se je osvetlila lina z zvonom. Veličasten trenutek....Malo sem še počakala, bila sem vsa zadihana, kajti odvadila sem se teka po strmini navzgor. Med tem je tudi on prišel okoli po poti do mene , Malo sva še občudovala to pravljično jutro , potem pa nekaj časa hodila po razsvetljeni cesti in barvah ki jih pač naredijo prvi žarki sonca
Nato pa sva zavila za prvi ovinek, kjer naju je objela jutranja tišina in senca
Nekaj časa po ravnini, nato pa sva preko potočka zavila v breg
Nato pa po kar konkretni strmi cesti navzgor
Do Zgornjega Špeha, kjer so travniki posejani z jesenskim cvetjemkjer so se na travniku pasle krave, ki so naju radovedno opazovale...
Ko sva prišla do kapelice nad cesto, ki je bila vsa posejana s kravjeki sva se malo razgledala potem pa nadaljevala pot proti najinemu cilju.
Ob poti prekrasne praproti, ciklame, ter svečniki
proti gozdni cesti, ki sva jo prečila
In naprej prečila strmino
med ozkimi prehodi
Z žametno oblečenimi skalami
Proti malemu počivališču, kjer je pa toliko mravelj, da se nisva predolgo zadržala, že tako me je uščipnila ena , ali dve mravlji, ki sta mislili bolje velik zalogaj, kot pa male drobtinice he he...
Hiteli Hitela sva naprej, no jaz mislim da skoraj prehitro, vsaj za mojega
Res sva veliko počivala, posebno v strmini , a sva dejala počasi bova prišča na vrh , res sva
Nekaj zaradi pogostega počitka, nekaj pa zaradi detajlov ob poteh. Ma saj ne moreš mimo, ko pa je narava , tako čudovita. Pa tudi mudilo se nama ni nikamor. Kajti se ne dokazujeva ne z časom, ne z doseženimi cilji, pač pa uživava , vsa vesela da še lahko premagujeva take strmine...Ta čtertič je tokrat .
Zanimiva smreka, ki ima za oporo dve korenini.
Spet sva na gozdni cesti, ki pa sva jo kmalu zapustila
ter se nato po koreninasti poti, počasi približala jasi, ali kot sva midva spodaj dejala pri Zgornjem Špehu do travnika, a je vsako leto bolj zaraščen-
Od koder sva gledala na Lepenatko, kajti imela sva namen, da po krožmi poti zaključiva današnji obisk teh koncev
Tam na sredini, sva se ozrla na dolinoPotem pa je bilo treba malo preizkusiti spretnost hoje po skalah
Ter se nato po cikcakasti poti
Ki pa se je kmalu prevesila v strmino
Ko sva enkrat zagledala modrino neba med drevjem, sva z velikim veseljem
"Hura "pa sva uspela je ves vesel, dvignil roke v zrak ko se je vrgel v travo....
Nato pa se je usedel na klopco ter užival v miru soncu, se je zaščitil, še preveč živ je bil spomin od prejšnjega tedna, ko sva vandrala po Menini planini, pa je bil brez klobuka in srajce samo pol ure pred kočo na Menini, pa ga je sonce opeklo, da je bil , kot rdeč paradižnik
Pustila sem ga naj uživa v svojem navdušenju. Sama sem se sezula, ter slikala okolico , Kašno planino, kamor greva sigurno v jeseni ko bo listje na bukvah zažarelo v svoji najlepši opravi.gore, od katerih sva se že poslovila v preteklosti. A mi ni nič hudo, da ne bova hodila , plezala po njihovih vrhovih, kajti izkoristila sva najin čas mladih in srednjih let, ter prevandrala Kamniške, Julijce, tako , da sva zadovoljna, hvaležna, da sva imela to srečo da nama je bilo dano uživati v kraljestvu gora...
Ja je že tako , vsemu se počasi izteka čas, a namesto tega nastopijo druge, aktivnosti, druge poti drugo zadovoljstvo....
Nazdravila sva vsa vesela, se objela, kajti tudi od tega vrha se je treba posloviti z ljubeznijo s srečoin zadovojstvom.
Gledala sva tja preko na Lepenatko in takrat sem predlagala , da ne greva tja, ampak se lepo izjemoma vrneva na izhodiščno točko , po isti poti nazaj... Vse je enkrat prvič. Pa še tako je od sedaj naprej bova obiskovala samo po eden vrh naenkrat. Razen na Pohorju, ali Koralpah v Avstriji Svinški planini, pač tam kjer ni toliko strmini in skalovja.
Tudi vpisala sem se. Se spodobi za slovo...Potem pa sva čez nekaj časa, ko sva se naužila lepote tega vrha, gra, panoramskih razgledov proti Šaleški dolini, ja tudi od tukaj se vidi dim.
Lepo je bilo, neprecenljivi spomini nama bodo ostali
Na travniku sva še zadnjikrat opazovala Lepenatki in si obljubila da jo obiščeva spomladi, ko bo njen vrh poln spomladanskega cvetja
Ta ja tudi nazaj grede sva se odpočila grm kopriv me je tako opekel, da me še danes ščemi po rokah in nogah
Pri zgornjem Špehu sva si vzela čas, ter uživala v zadovoljstvu in veseljuNato pa se vrnila
nazaj zelo utrujena, a neizmerno srečna, da je nama uspelo še letos obiskati ta vrh, ki ni visok, a ima kar konkretno strmino, a tudi lepoto....
P.P.
Mimo potoka Kanolščica, zanimivo ime
Ni komentarjev:
Objavite komentar