Prelaganje

 

Tudi to je del življenja----Kdor odlaga v......polaga
Dnevi , sicer sedaj prvo še samo  meteorološke jeseni so se  skoraj neopazno  dotaknili naše dežele. A če malo podrobneje in bolj pozorno opazuješ naravo, okolico, veš, da ni daleč, ko bo ves naokrog nastala prava eksplozija mavričnih odtenkov, od  najbolj nežno rumene, preko vseh odtenkov oranžne, purpurno rdeče nekje že tako močne, da enostavno ne moreš, dojeti, da je to zadnje dokazovanje lepote, ki ga nam mati Narava ponudi , da si napasemo oči, da si naberemo energije za deževne sive kasnejše dneve.
 Ko tako brskam po arhivu najinih pohodov, izletov, sprehodov, ali pač samo brezciljnih potepanj, po naši deželi, včasih tudi malo iz ven naših meja  na sever, ali na zahod, skoraj ne morem verjeti, kako sva bila , še nekaj let nazaj aktivna.
 Vsak drugi dan sva bila na kakem vrhu, včasih malo višje, ali pa nižje,no saj višina ni bila nikoli odločilna za pohod, ampak bolj to, da sva uživala na najinih poteh-...
 Potem pa me nenadoma spreleti spoznanje, da letos ni več tako, po moji odsotnosti od pohodov , tiste zagnanosti,, tistega ognja, navdušenja, kot še dve leti nazaj. Lani sva sicer še obiskala kar precej hribov, tudi kar nekaj dvatisočakov in tako dalje. Kljub moji poškodbi , sem vztrajala , ter nadoknadila vsaj polovico načrtovanega. Tudi kondicija je bila še v  pozni jeseni, da ne rečem celo meseca decembra na višku.
Letošnja polovica leta, je bila kljub vsemu še kar aktivna. No potem moja bolezen, nato  se je njemu malo poslabšalo zdravje .A ko sva si že oba opomogla  se je nenadoma  pričelo. Nekaj korona, čeprav moram priznati, da se oba zavedava, da bolj, ko bova v naravi, manj  v dolini bolj bova varna pred okužbo .Še pred kratkim polna ognjevitosti , za vsak pohod, blizu , ali daleč, je naenkrat postal veliko bolj ocenjujoč, previden, , da ne rečem, da sva iskala dlako v jajcu...čeprav navdušenje in ljubezen sta še vedno prisotni. .A vse načrtovanje  poteka nekako takole.
"Greva v hribe?"
"Ja greva"!
"Kam"?
Pade kar nekaj predlogov, že lani konec decembra za letos  načrtovani, a zaradi objektivnih težav neizpolnjeni.
 "Peca! Veliki Rogatec z  Lepenatko. Menina planina z Bibo planino , Golim Vrhom , Ščavnice, Menina planina z Vidovnikom,  krožna pot . Mozirske, Boskovec Trije ploti z Medvedjekom , krožna pot. Travnik na Smrekovcu."
 "V redu kaj bova izbrala?
Dolgo izbirava,  izbereva, dva cilja ,nazadnje pa; Ja morava videt , kako bo vreme..Pa kako bo to, pa ono itd..... Seveda je res, da je letos tudi vreme zelo nestanovitno, posebno više, veva , da se zna hitro obrniti na slabše, se spomnim kako leto nazaj, midva sva hodila v vsakem vremenu, če je bil dež, nižje, če lepo pa višje vrhove.. Pa seveda tudi to, da se on ne sme prehladiti, , a je po bolezni 2017 veliko bolj občutljiv in dojemljiv za prehlade...
Sva pa začela sama pri sebi ugotavljat, kaj je vzrok za tako , že skoraj pretirano odlaganje, "previdnost"  v narekovajih.  Pa sva prišla do sklepa, da  vpliva na to več dejavnikov.. Če si doma gledaš več televizijo, lahko zapadeš v udobje kavča . Moram priznati, da  je kar všečno, vabljivo.. to udobje,... Zadremaš malo, se prebudiš sredi popoldneva, si rečeš, prav za prav mi je zelo lepo, nobeden me ne priganja ..Preklopiš na drugi program in TV te posrka vase..Šport, kriminalke, poljudno znanstvene oddaje.  Ja kot poje Adi Smolar, Bog ne daj, da b' crknu televizor, bog ne daj!!!. Lahko si predstavljam da odložiš vse ne samo hojo, ali kako delo....Skušnjava udobja, hm..... Je
  Nekaj morda tudi stalno javljanje v medijih starejši to, starejši ono. Ostanite doma itd...
Kot refren " Nad 65 let,"la la la ...
 no midva jih imava oba čez sedemdeset a se nobeden še ne počuti "starega", a čeprav nočeš se te ta refren o starejših, le prime  morda nekaj tega spoznanja... Potem pa sva oba dojela, da prav za prav nisva stara,no morda po letih, a kaj so že številke, pač samo statistika , star si pač samo toliko, kot se počutiš, ne toliko, kot ti drugi dopovejo, da si za odpad, da ne zmoreš, tega ne onega.... Ja in to naju je oba nekako predramilo, da  je treba nadaljevati s obiskovanjem vrhov, pa narave skratka živeti in biti povezan z njo..Kajti, če bova še nekaj dni, tednov, doma, in samo zjutraj šla kak km , bova zakrnela, ter olesenela, Kot že nemški  pregovor pravi,Wer rastet, der rostet _Kdor počiva zarjavi.--
Torej lahko rečem z veseljem: Spet smo prežeti z optimizmom... -