Izpolnjena obljuba!
Te dneve izpolnjujeva nehote, zakasnele, neizpolnjene poti iz preteklega leta in letošnje pomladi. Tako sva se v nedeljo zjutraj prebudila v sončen dan. Kam daleč, da bi šla je bilo prepozno. Pa sva se odločila za Kočo na Travniku na zahodnem delu pogorja Smrekovca Skozi sončno Savinjsko dolino
Ki je še dodatno olepšalo nedeljsko jutro. Veselila sva se sončnega vremena, kajti če greš nekam prvič je že lepo če sije sonce, da pokaže kraj v najlepši podobi...
Ter čudovitih kapelic in cerkva ob poti. Tako da je nama pot kar hitro minevala v pričakovanju poti, in cilja, kjer še nisva nikoli bila.
Hitro sva prispela do odcepa za Ljubnem , kjer je kažipot pokazal , da sva na pravi poti.
Hitro sva se dvigovala po dokaj ovinkasti poti do križa ob cesti in počivališča z lepo mizo in klopcami
Ustavila sva sem poslikala čudovite vrtnice ob križu, ter
ter uživala v prizoru ki se nama je nudil pred očmi. Osončeno Ljubno pod nama vse naokoli pa vse brez sonca. Ja nenadoma se je stemnilo in le žarki sonca tam na drugi strani doline so osvetljevali pobočje , ki je bilo pravi kontrast okolju.
Nadaljevala sva pot in kmalu prispela na makadamsko cesto, ter po nekaj km tudi do parkirišča, kjer je že bilo nekaj avtov. Napotila sva se navzgor, po dokaj široki a kar razbrazdani cesti , ki pa je čez nekaj časa prešla v navadno gozdno pot
Tako da smo kar hitro napredovali, celo Mery je bila tokrat prav živahna, kot v svojih najboljših časih.
pot je raznolika, nekaj ravnine, nekaj blata, nekaj stopnic, korenin, pač kakršne so poti ki vodijo do lepih planinskih ciljev. Vsega po malem, da ni dolg čas.
Ob poteh pa gobe vseh vrst. No užitnih je bilo bolj malo ha ha
Korenine, ki so delovale, kot stopnice
Malo pred izhodom iz gozda sva srečala pohodnika. Vprašala sva ga, kako daleč je še. Ma tri minute, je dejal in se nasmejal. Res sva kmalu
Kjer je bilo že kar nekaj planincev. Prav vesela družba. Tudi midva sva se usedla se malo odpočila predvsem sva podaljšala ta počitek zato, da se je psička lahko malo oddahnila. Kajti pot , čeprav ne dolga jo je kar izčrpala. Tako da je pričela renčati na izletnika z velikim nahrbtnikom.
Čez nekaj časa sva pa le odšla, ker je nebi nad Komnom postajalo vedno bolj temno. (baje je zvečer tukaj zelo močno deževalo. Grmelo pa je tudi pri nas.)
Še zadnji pogled in že sva odhitela navzdol proti parkirišču. Vmes sva našla še nekaj lisičk in ja to je to
Navzdol ob čarobnih detajlih ob poti je hoja bila kar prijetna
Pa saj takih poti sva vajena , sva se šalila. Enkrat sva zgodaj zjutraj še v temi šla proti Olševi iz Koprivne, ko sva kar naenkrat zašla v globoko razorano cesto, tam kjer je še leto prej bila krasna gozdna pot. Ja spravilo lesa, pač zahteva svoj davek.. Tu lahko pomagajo samo take verige in kolesa .
Kar hitro sva prišla na parkirišče, kjer je bilo še par avtomobilov več,, kot prej ter se odpeljala nazaj v dolino, vesela da sva končno izpolnila obljubo. Veva pa da se bova tu gor še vrnila, a najbrž poleti ko bova lahko še kam drugam startala od koče na Travniku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar