Spomini starega gojzarja : GRAŠKA GORA.

 Graška gora -sončni vzhod.

Včerajšnji pogovor , o tem kako lepa so jutra , a da letos razen dveh izjem nisva imela prilike to doživeti. Pa sva se spomnila,  da sploh ni treba tako daleč, kot je Uršlja gora ali še kaj višjega, da sva že prejšnja leta izkoristila  bližje vrhove. .. Torej  sva se danes odločila za Graško goro.  Goro jurišev. Katero sva v vseh  šestih desetletjih najinega skupnega življenja prekrižarila po  dolgem in počez. Še po stezicah in poteh , ki jih že davno več ni. Nekatere so zarasle, ali pa stojijo hiše na njih. Ja veliko se je spremenilo. Ampak spomini seveda so. Kaj bi človek brez njih. A še vedno se rada vračava. Do predlani sva vsako leto šla gor iz Velenja peš posebno za praznovanje prvega maja Gor in nazaj .Pa tudi ob drugem času sva se postopila tega podviga. 10 km gor in toliko nazaj.  sedaj kolena tega ne prenesejo več. Asfalt j e naredil svoje Raje ubirava strmine  in mehkejše poti. Se pač prilagajamo.

 Danes zjutraj sva že zgodaj krenila iz Velenja na Graško goro da se malo prevetriva, res sva se ob vsem vetru in jutranji svežini.A tokrat z avtom    na vrh. Ter se nato peš napotila proti spomeniku  z besedami,

ni važno kje, samo da ujameva sončni vzhod. Res sva ga . Ampak  ni bil tako veličasten kot pred  par dnevi na Uršlji gori. A vseeno sva uživala posebno še v vetru ki je šumel nad nama v hrastovih krošnjah.  Kako blagodejno vpliva hlad v teh vročih dneh.  Čakala sva kar nekaj časa. Vzšlo je veliko kasneje, kot na Uršlji gori. Ja se pozna daje gora višja in da Graško goro prekriva Pohorje. No kljub temu sva ga dočakala in se naužila jutranje svežine. Nekaj utrinkov

 tega jutra.

Tako pa sva spet doživela rojstvo sonca. Ja letos je bil  pretekli mesec kar muhast  s slabim vremenom. Zato do sedaj nisva imela občutka da je poletje.  Tako sva dejala, dan se bo pričel krajšati , midva pa sva obtičala v deževni pomladi. Ja tudi poletje je treba začutiti , pa čeprav je včasih malo vroče. A se  da pomagati,. saj  ne bo dolgo trajalo. Hm ,upajmo da ne... ali pač ,kakor koli, bo pač dolgo vroče poletje . Bi človek dejal, če ne bi bilo posledic suše ,, Le to me skrbi, če bo taka suša bo ves pridelek na poljih uničen.. ubogi kmetje . Ja težki časi se nam obetajo, enkrat neurja deževje pa spet ekstremna vročina. Ja je že tako življenje niso samo pohodi... 

Še zadnji pogled na spomenik Nošnja ranjenca in že sva pohitela nazaj mimo Škalskih Cirkovc 

 ter se odpeljala v dolino.

p.p.