SPOMINI STAREGA GOJZARJA

 LOM NAD TOPOLŠICO

Tokrat  sploh ni bilo dileme  kam greva. Že nekaj časa načrtovan Lom nad Topolšico..

Kajti na Lom  sva prejšnja leta vedno hodila v mesecu maju. A letos zaradi takih in drugačnih vzrokov, za večina niti nisva bila midva odgovorna, kot je slabo  vreme , pa počutje, ki je včasih tako, da se sprašuješ, ali te življenje preizkuša, koliko lahko zdržiš in ja takrat ti včasih nehote spremeni še tako  dober načrt.

Letos so nekako na tekočem traku , kako naj rečem  poslovilni pohodi. Kajti , vrhov planjav katere bi rada še obiskala se je ob pregledu pohodov za nazaj nabralo neverjetno veliko. Čas pa teče ,no četudi ne bova vsega obhodila, se ne bo svet podrl, kot so rekli včasih  ha ha , a  zato se rajši posloviva od vrha na katerega greva , kot pa da bi šla z njega z mislijo, se  še vidimo.. Potem pa veš da je to samo utvara Ni kaj, realist! . No za to pot sva potrebovala kar precej časa, pot je sicer zelo lepo speljana. Večji del po gozdu. Je pa nekaj tudi asfalta In ta zelo negativno vpliva na moje poškodovane kolena, pa hrbtenico.. A navadno zamahnem z roko in rečem, ma  veliko kdo bi rad šel še na kak sprehod ali pohod  pa res ne more. In ja ugotovila sem da je veliko v glavi. Ko pa je toliko lepot v naravi .  

No da ne bom jamrala ha ha, je kolega zadnjič dejal  , veš v teh letih je sedaj tako. Jamramo skoraj vsi, kdor pa ne jamra je pa že na pokopališču. Skoraj črn humor ampak drži. Malo potožiš potem pa si rečeš : Bolje da me boli, kot pa da me več tu ni. Pa v naravi pozabiš, na težave, ker te narava prevzame  ....

  Naredila sva 13 km. .Vreme kot da je ustvarjeno samo za naju. Ptičje petje, pa  vonj  sušečega sena , cvetja preletavanje metuljev, čebel  in seveda mir, spokojnost in lepota pokrajine ti daje vtis , kot da ni nikjer  na tem svetu vojne, trpljenja, nestrpnosti , zlobe in sovraštva med ljudmi in narodi. Ja morda sem jaz res  povezana z naravo , se mi  pa včasih zdi da jo veliko bolje razumem kot ljudi. 

Včasih sicer kdo reče, kako je narava kruta, morda res. ampak po mojem se odziva na posege  ljudi , z vedno bolj radikalnim onesnaževanjem voda m narave vedno več prometa, vedno več odpadkov , pa kaj bi naštevala , saj vsak ve, da je to začetek  konca  narave ,  če se ne bomo streznili , ter korenito pristopili k reševanju tega perečega problema. Sicer se sedaj res kar precej dela na tem , a imam vtis da je za  reševanje že pet minut pred dvanajsto, skoraj  prepozno. No  narava si bo  opomogla, še vedno si je , v taki ali drugačni obliki,  kako pa bo z ljudmi je pa drugo vprašanje,  na katerega se še ni našel pravilen odgovor.

No zaneslo me je v popolnoma drugo smer. -Ha ha se zgodi ..

Torej naj nadaljujem ta  fotopapis  poti , ker je zadnji pohod naj dodam nekaj mojih opisov sprememb ---

 Zjutraj sva se napotila proti Topolšici  parkirala  in se napotila  navzgor mimo klopce , ki  je skrita v senci dreves  in mimo  bolnice, tukaj je vedno, ko sva šla na Lom bilo polno ivanjščic ,

letos pa sva bila prepozna in je travnik bil pokošen.so že pokosili. Zgornja slika je od prejšnjih let  spodnja od  zdaj.do kažipota, kjer je mož pred leti prebral, da je pot do vrha Loma dolga "samo" 45 minut. Enico  je kar spregledal. Ja vedno se smejeva ob tem, kajti od takrat sva se prepričala da je pot za naju kar veliko daljša. 

Hitro sva krenila  po ozki stezici, mimo obledelega škrata ZDRAVOHODA, 

Ja tudi midva sva kar hitro krenila, kot je že klasika, morda celo malo prehitro, za naju ,a ni bilo panike. Po nekaj ovinkih in rahlo se dvigajoči poti, sva kmalu prispela na asfaltno cesto , kjer sva prvič pred dvanajstimi leti, ko sva prvič šla na Lom šla namesto na desno, ker je bil znak spuščen navzdol  na levo , pa so naju potem napotili  pri neki hiši prav..

Ob lepo urejenih vrtovih prispela do rumenega kolesa in 

in krasnega kozolca z metulji, Vedno pravim, da je ta kraj poln metuljev, čebelic  v travi, no morda so ose ha ha a prijeten pogled.koles , včasih so bili tudi zajčki

Včasih sem dejala, da je ta pot pravljična. Od  metuljev , škratov 

Ja z leti so se spremenili in postarali tudi škrati

Hotele za žuželke bo pogoltnila in prerasla goščava  

Zgoraj sedaj , spodaj nekaj let nazaj



Nato pa mimo čudovitih
vrtov cvetlic vseh barv in vrst  



po stezi skozi valujoče trave, ja tukaj je kar pihalo sva hitro prispela v gozd in se po razgibani cesti 

Nato sva se ustavila in ja obujala spomine. Od leta 2013 hodiva gor vsako leto spomladi navadno meseca maja, samo enkrat sva bila septembra. Spominov res veliko. Nisva vedno ubirala iste poti. Včasih sva šla okoli po cesti in se po drugi strani  vrnila v Topolšico. Takrat, ko nama asfalt še ni delal preglavic

na hlodih sva se odpočila in se odžejala---Nato pohitela naprej 

 do travnika, kjer stoji križ s klopjo , sedaj  še v travi.

 tukaj se vedno ustaviva, lepe rože ob vznožju pa kanta z vodo , rože so bile suhe pa sem jih zalila.  Tudi tukaj je kozolec  s tablo o metuljih.

A sva kar hitro nadaljevala pot 

Mimogrede sva se ozrla še na posušeno drevo in dejala ja tudi tej se počasi izteka čas, ne samo nama.
Pohitela sva naprej, kjer je nama polepšal pot pogled na prežo sredi travnika.

Sva skoraj oba enoglasno dejala ;A se spomniš leta 2013, ko je bila še čisto nova. Sedaj pa je oplemenitena  s srebrno patinoMimo zapuščene kmetije ob kateri je cvetelo toliko bezgovih grmov, da je  izgledalo, kot vrt matere narave.

Kot nekdanja prebivalka podeželja, obožujem živali, in sploh kmečko življenje ... Moram  pa še zapisati , da mi je ta kraj res zelo všeč. Kajti iz doline se vidi vrh in potem hodiš po gozdu, pričakuješ, da bo tu gor gozd ali vsaj strmina. Potem pa si tako prijetno presenečen, ko vidiš to planjavo polno travnikov in živali -Ob teh spominih se moram spomniti prijaznega kužka Kokija, ki ga žal ni več. Vedno nama je polepšal pot.-

živali naju imajo rade. Kako pogrešava našo Mery, ki je  bila dolgo najina vsakdanja spremljevalka.

Tudi tale Lord   je prišel nama naproti.

Pa tale lepotca ... 
No hitela sva naprej

Mimo turistične kmetije in naprej 

ob planjavi sušečega sena.

tudi tukaj so pobočja vsa v cvetju 

Hitro sva nadaljevala, kajti pred sabo sva že videla najin cilj Vrh Loma 845m.

Sonce je prav pošteno pripekalo. 

Malo  pred vzponom  sva se še razgledala  naokoli. V Šaleško dolino

Cvetje ob poti

Tudi metulji so se ogreli 

Krasen pogled na drugo stran .Na Sv. Križ nad Belimi vodami, Na Smrekovec,  na Konečko planino, na Boskovec..

na vrhu sva se slikala za spomin in slovo. Nazdravila za vsa leta za nazaj od 2013 sva bila tu gor 10 x. Lepo je bilo 

Nato pa sva se vrnila nazaj po isti poti  med cvetjem , pohodnikov nisva srečala dohtel pa naju je en kolesar.

Tudi živina na paši si je privoščila siesto. Ja ob tako sočni paši si je to lahko privoščila.. 
Seno se je sušilo , ja prav po poletju je zadišalo.

Midva pa sva zaključila ta pohod s kratkim oddihom na klopci, preden je naju vase posesal idilični gozd ..

Ja lepo je ko si sredi ničesar , a kljub vsemu sredi vsega. Popoln odklop. Ko se prav čutiš kako lepo je življenje, kljub raznim oviram , ki jih je na jesen življenja več kot dovolj , ko te prevzame optimizem  in se zaveš , da prav za prav sploh ne potrebuješ veliko , da je sreča v tistih drobnih stvareh ki tvorijo pisan mozaik velike  barvne palete ,ki se ji reče Življenje... 

p-p-