Spomini starega gojzarja - Kremžarjev vrh

 Kremžarjev vrh in koča  pod  Kremžarjevim vrhom--Slovenjgraško Pohorje .

Kot vsako leto do letos sva ta čas šla na Kremžarco, kakor mi  domačini smo imenovali  včasih ta kraj.Nasploh sva včasih res pogosto obiskovala ta del Pohorja. Kočo Planinc Partizanko pa seveda še vse kar je vmes. ..Največkrat zato ,da sva nabrala kopriv , za čaj, kajti pravijo da imajo večji  zdravilni učinek čim višje jih nabereš. A že lani jih ni bilo več kajti tam kjer sva jih nabirala so naredili cesto... Ampak že lani jih ni bilo tako jih sedaj nabereva malo nižje v neokrnjenem okolju. 

Ampak greva še vedno rada v te kraje na te vrhove,  kajti na tem pobočju je meni tekla zibelka in stoji rojstna hiša. Čeprav je  sedaj  drugi lastnik , pogled na njo  z vrha Lampretove seče, mi še vedno  osveži  spomine na moja otroška leta .  Lepi so ti kraji .

Torej pripeljala sva se po res dobro vzdrževani cesti do Maršakovega križa , kjer sva pustila avto , ja tudi tukaj se je precej spremeniloter se kar hitro napotila po sprani ozki poti navzgor 

Sva kar hitela da bi ušla  žgočemu soncu, katerega sva se letos skoraj odvadila. ( Drugače greva vedno zelo zgodaj na pot da prideva vsaj na cilj še po senci oziroma hladu)Ja hladna pomlad in sveži dnevi, so naju spremljali do sedaj. Ker je on zelo občutljiv na sonce zaradi pomanjkanja melanina . Ni nobeden pričakoval da bi ga sonce opekla. Pa ga je. Tako da veva za naprej .. 

Prav vesela sva bila vsake sence.

Pot se je vedno bolj strmo dvigala ,a se je moj pošalil, Midva sva že tako navajena teh strmin, da se nama  to sploh  ne zdi strmo. , 

Prispela sva na vrh in si malo oddahnila , tukaj je res dobro označeno  tudi pot na Kope vodi tukaj.

Ob poti pa polno cvetja, ki je nama še polepšalo pot. Pa malin , letos bodo res bogato obrodile, seveda e jih ne bo kako neurje s točo prej uničilo.
Lampretova seča. To je planjava pod Kremžarjevim vrhom. Tu najdeš cvetje vseh vrst , pa tudi borovnic je bilo včasih pa brusnic, pa vsega mogočega zdravilnega cvetja. Tu so pred pol stoletja kosili samo enkrat in to zelo pozno. Kako je sedaj ne vem, pa tudi zdi se mi da se je flora , trava in vse zelo spremenilo. Spomnim pa se da je bilo takrat tu gor zelo veselo, Tako da smo slišali kosce in grabljice tudi do naše kmetije, ki je bila veliko nižje.

Tukaj sva lani srečala Nizozemca, ki je vandral iz Maribora čez Pohorje in nato naprej do Slovenj Gradca  , Poštarskega doma , Uršlje Gore , Pece in naprej .Res simpatičen poba bil je navdušen nad lepoto Slovenije , posebno pa hribi, ja Nizozemska je pač ena sama ljuba ravnina. Kar nekaj časa smo se menili, opisoval je pot in nekaj dogodivščin s poti, ja res je bil zanimiv.. Vpraševal je naju še za pot naprej in ja imela sva vtis , da je vse vzel prelahko , tudi sam je dejal da bo vztrajal dokler se bo le dalo.

.v nemščini, ki jo jaz obvladam , on je sicer znal tudi angleško, a  moja angleščina bolj šepa, kot ne. Razumem še kar , govorim pa skoraj razen tistih osnovnih stvari bolj malo. Slikal nas je zelo mu je bilo všeč da hodiva  po hribih nato  smo se poslovili on proti strmemu delu planjave   s težkim nahrbtnikom,

je tako komaj, ko pa  je pri nas vsaka druga koča zaprta ,midva proti domu.

Lepa je ta valovita planjava Od začetka ravna nato nekaj strmine po kateri tečem vsako leto. Ja že sedemdeset let bi lahko dejala, le da je sedaj malo težje je namreč pot prodnata in sprana včasih ke bila travnata. Pa tudi tako je če tečeš proti osemdesetim letom je za nianso polj počasi. A kljub temu še vedno tako z lahkoto, da sem na vrhu zavriskala.. Sem sicer hotela naložiti videoposnetek no včasih je včasih ni  . 

No hitela sva naprej uživala v prekrasnem razgledu, na desno proti sv. Antonu na Pohorju .

 Na levo Hribi od Uršlje gore Pece,

Kako je bilo vse v prozorne meglice zavito , ampak proti naravi se ne da nič  Slovenj Gradec se je pa le videl  ha ha...

KSA ter Mislinjska dolina. letališče v Tomaški vasi  Res pa je da ni bila dobra vidljivost, celo dima  od TEŠA iz Šaleške doline nisva videla. Drugače sva ga vedno. A kot že rečeno je bilo vse nekako v megli 

Sva pa zato videla mojo rojstno hišo-sicer kar precej zoomirano . Amapak spomini so bili jasni. 

Tudi nekaj borovnic bo--Nato pa sva se odločila, da greva prvo h koči pa potem na vrh .Prekrasna pot  ki vodi okoli hriba , med zeleno valujočo travo
kjer je pod stezo bilo še nekaj šmarnic, ki sem jih nabrala. Če bi bile še lepše in ne bi šle že h koncu  bi nabrala šopek za mamin grob.. Tako pa sem jih  samo malo. Njej v spomin.
 

tudi  smrekovi vršički so že preveliki za sirup. Ampak te sem nabrala že pred enim mesecem,

Ja je treba z naravo malo pomagati  telesu da laže kljubuje pezi najinim  jesenskim letom življenja .
Tudi drugega cvetja je bilo na tej strani

skozi gozd in kar kmalu sva prišla do Kažipota, kjer se pot odcepi na drugo stran Kremžarjevega vrha in pot na vrh. A midva sva krenila navzdol proti koči, kjer sva se ustavila pri kapelici.

Kjer sem pozvonila, kakor je  za zdravje za vse , za naju v prvi vrsti ,

da bi se še izboljšalo zdravje, pa seveda za vse sorodnike, prijatelje, skratka vse z dobrimi željami
 posebno za  vse  tiste, ki so ta trenutek najbolj potrebni zdravja... Ja zdravje je največja   dobrina. Žal to malo kdo vzame  za realnost. Vse se nam zdi samoumevno, pa ni. Zaveš se šele tedaj ko je skoraj že prepozno.

Pohitela sva naprej 

mimo zlatih obrobkov zlatic. Še par metrov in že sva bila pri tabli z DPBRODOŠLICO. Sedaj je že nekaj časa pot samo od spodaj ,prej je bila zgoraj pro stezici. Od tu se lepo vidi na cerkvico sv. Ane ki  sva jo obiskala leta 2014.

                                                         

ter na dravsko dolino. Tu mi je res bilo žal, da ni boljša vidljivost, ko sva zadnjikrat bila tukaj se je vse videlo, kot bi imel vso panoramo na dlani ....

pogled proti Gruberjevemu vrhu. In že sva bila tukaj .

Trenutno n bilo nikogat a potem se je kar tekoče izmenjavalo kar nekaj pohodnikov.
 

Hotela sva se slikati v srcu pa ni ravno uspelo sem bila "premihna" ha ha . Sva se pa zabavala .

Pogled na Slovenj Gradec skozi srce. Tukaj sva nazdravila je bilo kar toplo, a na vrhu je termometer kazal 20 stopinj.Prekrasni  krilati žužki so nama delali družbo 

Prvi hip sem mislila, da sta dva na kupu, ampak je bila le igra sence in kontrasta

Ta pa je naju žgečkal z dolgimi tipalkami.

Lepo označeno, da več kam in kako dolgo pot  traja.Tudi metuljev je bilo nekaj a jih tokrat nisem slikala 

Nato pa sva se odpravila po isti poti nazaj ,a samo del. Kajti imela  sva namen  še obiskati nekaj skritih kotičkov, ki jih  poznava še iz davnih let. 
Rastišče arnike. 
Hodila sva nekaj časa,

skozi kontrastni gozd 

 in kar naenkrat se je pred nama pojavil vrt Matere Narave , pa še eden in še eden ..Sama mala zlata sončeca so nama pokimala v  pozdrav. sva se in se predala dišeči lepoti. 

Globoko pod nama sem med drevjem  ugledala še eno jaso .a nisem šla bliže, ker je bil kar daleč pod nama. Smo približala  sem  ga skozi krošnje  . Kajti bilo je kar strmo in ja moje koleno pač ne izpostavljam rada... Na arniko me veže spomin na otroška leta , ko sem jih nabirala za prodajo. Takrat jih je bilo še na drugih planjavah veliko. A se je sčasoma, ko so planine postale pašniki izrodila ... Struktura tal se je spremenila.    Spomnila sem se  tistih časov, zgodbe ki se mi je za vse večne čase vtisnila v spomin. No to bom opisala kdaj drugič  Pod drugim naslovom  iz zbirke :Zgodbe iz zaprašene skrinje ...

sedela sva tam v tišini  rahel vetrič je valovil cvetove sem in tja .. Metulji so se  preletavali s cveta na cvet. Rada imam take trenutke ko si daleč od ponorelega sveta, daleč od vsega , a kljub temu sredi vsega kar je važno ta hip.  

Nato pa sva čez nekaj časa se dvignila ter se odpravila naokoli še na Kremžarjev   vrh .. 

Na vrhu sva se  vpisala v Planinca ,  nad nama ter se nato počasi odpravila proti domu.

ter se slikala, a ker je tukaj kar pošten pričelo pihati sva se spustila po vzhodni stran navzdol ---- 

preproste klopce se predala v zavetrju  spominom, predvsem pa uživala v  razgledu. Na vrhove pod nama in na veliko kopo

pot navzdol

Počasi zapuščava ta vrh ki je nama drag. Poln spominov, a vedno znova dodajava nove še kratek pogled po cvetoči planjavi in samo rečeva lahko še nasvidenje. 

P.P.