Spomini Starega Gojzarja...PO SONČNIH GREBENSKIH POTEH KOŽLJA

MALI IN VELIKI kOŽELJ....

 Krasen dan naju je zvabil na naš najbližji hrib Koželj,.Prvo sva se odpravila na razgledno točko na Mali Koželj kjer se res lepo vidi na vso dolino in hribe nasproti njemu, pa seveda Uršlja gora in ostali sosednji hribi-Cilj se prvo bil iti okoli naših jezer, a ker sva malo bila že pozna pa ker sva imela Mery s seboj sva se odločila za Koželj...

Tokrat,sva vzela tudi Mery s seboj , kajti vedno gre , nazaj po strmini pa jo seveda nese, ker pač ne sme obremenjevati s hojo navzdol svojo hrbtenico...

Sprva po zelo lepi  položni stezici in nato navkreber po strmih stopnicah še vedno v senci, a kmalu se nama je nasproti posmejalo sonce...

ž

Letos sva prvič bila tu gor... Ja jeseni je najlepše tu. Prekrasna grebenska pot, pa če je še vreme sončno si naravnos pijan od vseh teh močnih barvnih kontrastov od krošenj bukev, ki prevladujejo na tem hribu...

Lepa grebenska pot s katere tu in tam pod seboj vidiš naše lepo mesto...

Pogled na Šalek in cerkev sv. Andreja ter Šaleški grad nad njim , ki pa se je skoraj spojil z bleščečim zidovjem od zadaj pogled sega tudi naprej proti Paškemu Kozjaku

Vedno znova in znova sva se ozirala navzgor med šumeče barvne krošnje...

Pogled na  del Velenja, ja kar razraslo se je tole našo lepo mesto... V ozadnju na skrajni desni je hrib Stropnica, poleg nje Vodemlja s Skalnim vrhom , malo za njo na levi hrib Lubela ter v ozadju Graška gora...

Lepo sva videla tudi naš dom,,,

Kar nekaj časa sva uživala v razgledu, potem sva se slikala

 in nato počasi odšla nazaj,bilo je lepo , a manjkalo nama je sonce, ki na tej strani ni sijalo

 ter se nato povzpela še na Veliki Koželj , videla sva  enega pohodnika , ki je naju dohitel, drugače pa sva imela Veliki Koželj samo zase

Na razpotju sva krenila navkreber 

Mimo prekrasnega kamna v obliki gozdnega škrata

Tudi Mery je vsa vesela izkoristila vsak štor da se je povzpela nanj. Dol sva jo seveda morala midva dati.

Ja kar strma je ta pot, a z veseljem jo vedno prehodiva, dokler še pač lahko

Lepa sonččna suha pot, v , ali po dežju mora biti kar zanimivo hoditi navzdol...

Mery vedno uživa v njegovem naročju, ali nahrbtniku ...A pri njenih desetih letih , no že čez, ji rada ustreževa, saj veva , da se ji tako kot nama počasi izteka čas. Zelo veliko naju je spremljala po hribih in gorah. Bila je na Peci, na Raduhi, na Olševi, Na Smrekovcu,Na Uršlji gori itak vedno, pa čez Pohorje naju je spremljala,Klemenči jami,  Pa po Koroških hribih, pa na Matajurju, Krnsko jezero, Pa na Ratitovcu , Nanosu,Menina planina, Velika planina, Kašna planina,  Snežniku Lubniku, pa seveda Svinja planina, pa Koralpe, pa Obir, pa še veliko kje, a trenutno se ne spomnim , ker povsod ni bila zraven, sva šla sama, ter seveda okoli naše doline vseh hribih.Sedaj pa pa jo vzameva s seboj bolj kratke ture ker je pač pretežka za nošnjo nazaj...Tudi nama se že poznajo leta, pa seveda nobeden ne sme več prenašati take teže...

Kakorkoli vesela je , če naju lahko spremlja, midva pa sva tudi vesela njenega spremstva...

Na velikem Kožlju sva ostala nekaj časa. Kajti tu je bilo sončno in prav toplo. Nato pa sva po zahodni strmi poti se napotila navzdol ter se nato priključila malo pred izhodiščem spet na pot, ki vodi na Mali Koželj... Neka utrinkov s te poti

V teh zamorjenih časih je še kako lepo če lahko greš v tako čudovito pravljično obarvano naravo...

Tako gost gozd, ki je tako kontrstno obarvan ...ter pot po šumečem listju , neprecenljiva izkušnja v tišini ....b

S poti Velikega Kožlja sva lahko občudovala  Velenjski grad in cerkev sv. Martina na nasprotni strani doline

Lep nedeljski dopoldan sva preživela čisto vbližini doma...

p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-BARVITO POHORJE-ČRNO JEZERO

 Črno jezero!

Sedaj je čas za spomine, ko so je v teh novembrskih dneh nabralo kar nekaj nujnih opravkov , sem v vsem v zaostanku. A spomini in fotografije so ostale , tako da sicer malo pozneje vseeno počasi dohitevam zamujeno...

V teh jesenskih dneh, ki so še ponekod popestrena z dežjem, meglo   , kar sicer ni ovira, kajti barve so še bolj izrazite , a vseeno obožujeva bleščeče kontraste sončnih odtenkov ob najinih poteh.Že ko sva se dvignila malo nad Slovenskimi Konjicami  proti Cerkvi sv. Barbare  in Malahorni, kjer je jeseni še posebej lepo sva ves čas uživala v šprekrsnih jesenskih barvah. Ja to leto nam je jesen res postregla s čudovito barvno paleto...

Mimo čudovitih obsijanih Pohorskih kmetij in pašnikov ...

kjer so barve kot magnet privlačile korak. Tu in tam so še ovce, koze, ali govedo mulili travo na še kar zelenih pašnikih za ta čas....

Ko sva se izvila iz meglene doline sva bil apolačana z modrino neba in soncem.

Obožujem goudove in drevesa. Tega slikam vsako jesen ko greva že na tradicionalni obisk  na Črno jezero, ali k  Trem žebljem in Trem kraljem. Navadno obišleva vse tri kotičke...

Mimoo  brez in prekrasni kapelici ki so jo nedavno obnovili , sva kar hitro prispela do Osankarice ..

Tokrat sva vzela s seboj tudi psičko Mery, Kajti tako proseče je gledala ter se enostavno kar postavila k vratom, pa navadno tu je še vedno bila zraven. A jo je moral zadnji del poti po stopnicah nazaj grede nesti. Ja njena hrbtenica ji res nagaja. Tako da sva potem pot od Črnega jezera do Treh kraljev raje naredila z avtom. Še posebno zato, ker sva potem namesto na Oplotnico  (kjer so na več mestih popravljali cesto) nazaj se odpeljala na drugo stran mimo Slovenske bistrice domov..

Od Osankarice ki je žal pogorela , je Mery prav nestrpno čakala da že greva naprej

Po stonicah navzgor skozi čarobne jesenske motive, kjer enostavno začutiš, kako si v povsem drugem svetu, ki te napolni z lepoto, energijo , ki jo da lahko samo narava...

Jutteo je bilo še zelo sveže, Prav paziti je bilo treba da ti ne spodrsne na deskah pokritih z ivjem

Rada se  sprehajava po tem območju. Sedaj sicer barve niso bile tako močno kontrastne in tudi pozni jesenski čas je nekaj pripomogel k temu da je delovalo vse bolj umirjeno. A nič zato, po vsem tem stresu in stanju ki vlada po dolini se je še kako prilegel miren prav umirjen pogled na naravo, ki se pripravlja , k zimskemu počitku

Ko sva dospela do jezera sva bila med prvimi, tako sva si izbrala sončno mesto malo vstran od poti in klopco kjer sva se predala lepoti Pohorja. Od začetka je bila gladina povsem neizrazita temna, no ja, saj ima tako ime Črno jezero, A dalj kot sva bila tu se je zjasnilo in tudi jezero je zasijalo v vsej svoji lepoti.

Obsedela sva na klopci kjer sva uživala nekaj časa v tišini , a čez nekaj časa, se je nabralo veliko pohodnikov, izletnikov , predvsem družin z otroki. Ja bil je čas krompirjevih počitnic ... Vesela sva bila da so starši obiskali naravo , ter tako otroke oddaljili od računalnikov in zaprtih prostorov. Kar toplo človeku postane pri duši, ko vidiš otroke kako so uživali v naravi..

Ja kljub vedno manjšemu obsegu je Črno jezero še vednoeden izmed pohorskih biserov

Uživala sva v odesvih in  se nazaj grede še slikala na pomolu, za spomin na čudovit dan, ki nama je bil dan da sva ga preživela na svežem zraku in ob tako lepih motivih, 

sem si uzaželela da ga slikam še iz druge strani

Na rugi strani jezera moraš sicer paziti, ker je zelo močvirnato, a je potka kajti veliko kdo si želi posneti to čudo iz druge perspektive

Nato pa sva se napotila nazaj po učni poti in ob prekrasnih skalah oblečenih v žamtno zelenilo, sva se epotem odpeljala proti Trem Kraljem

Posloviila sva se od Osankarice z željo da se dom kmalu uredi in postavi na novo...

Skozi barvne palete jesenskih odtenkov

Ter se mimo Tinja

Ter Planine  pod Šumnikom s prekrasno kapelico in kažipoti

pod modrino neba 

ter čudovitimi krošnjami 

ter se mimo viogradov spustila do Slovenske bistrice in mimo Slovenskih Konjic nazaj domov.