Tudi to je življenje- Prizor ki mi bo za vedno ostal v spominu.

Lepota bolečine, ki ti da misliti ...

Tako kot veliko drugih sem tudi jaz v teh dneh romala iz kraja v kraj zadnjega počivališča mojih ljubih , dragih, najdražjih . Ko je človek  še  v najboljših letih , kot vedno reče moj prijatelj  se tekom let  povečuje število tistih, ki so odšli, tja za obzorje, neskončnosti, kjer za njimi se počasi izgubijo vse sledi, le naš spomin ohranja jih med živimi. Vedno več grobov je tam in vedno manj nas ostaja tu, a za kako dolgo tega ne ve nihče, kajti noč in dan so odprta vrata ,tja čez ozek  prehod iz svetlobe v  hladni  temni grob.
 Kar nekaj mest sem obiskala povsod je bilo veliko obiskovalcem, ki so se prišli pokloniti svojim dragim, prijateljem . V zraku je bilo čutiti težak vonj sveč, posebno na enem pokopališču , kjer je megla kot težak pokrov ležala nad dolino je bilo tako neznosna , da je  bilo skoraj težko dihati. A kmalu sva se odpeljala v drugo dolino, kjer je sijalo sonce in kjer sem ogledovala lepo urejene grobove  s cvetjem ali samo z kakim simbolom spomina. grem navkreber po poti ko mi pogled ujame prizor, ob grobu je klečala žena srednjih let   na okvirju groba z enim kolenom in sklenjenimi rokami. Po pregibanju njenih ustnic sem vedela da moli. A najbolj me je naravnost prevzel in očaral izraz njenega lica in oči. Toliko bolečine, toliko neodgovorjenih vprašanj, zakaj , toliko jeze , žalosti, in gneva nemoči  je sijalo v njenih očeh in njen obraz je kar žarel v vsej tej mešanici globokih občutkov. Obstala sem in se zastrmela v njo, kajti takrat sem prvič dojela, da je  silovita  bolečina, ki prihaja iz srca lahko  tudi lepa. Skoraj nezemeljski se mi je zdel njen obraz , in v zadnjih sončnih žarkih se je kot biser zasvetila drobna solza, ki je spolzela po licu. Nato je  vdano sklonila glavo.Odšla sem naprej, a vem , da dokler bom živa bom imela ta prizor pred očmi..  Sonce se je skrilo za hrib nad krajem in hladen veter prvega novembrskega dne je zavel čez pokrajino, še zadnji žarki so osvetlili nebo

nad hribom in nato je nastal  sivi mirni večer, samo lučke so plapolale  njim v spomin. Naj počivajo v miru..