Tudi to je življenje...Spomin ali nostalgija -predvečer nekega dne...

Utrinki nekega večera. iz nekega drugega časa in življenja...

Na pobočju na robu gozda je stala majhna hišica, kjer se je pod večer, kadilo iz dimnika. Modrikast dim se je rahlo vrtinčil v večerni sapici, ki je zavela čez pobočje, v zraku je bil močan duh po grozdju  izabele, Ki je zorela na brajdi  nad hišo. Požrešni kosi so poskušali ukrasti, kako jagodo iz pod mreže, a le tu in tam je kateremu uspelo da se je posladkal. Rada sem opazovala  vrhove gora, kjer so se skale  bleščale v soncu, včasih bile  odeti v sneg, včasih v škrlatno obsijani z jutranjim, ali večernim soncem.Pač odvisno od časa leta in dneva. Predvsem pa sem se rada kdaj sprehajala ob najlepši reki na svetu Soči  ki  mi  je ukradla košček srca 

 Velika kobilica je skočila na mizo, pod latnikom s katerega so  viseli kiviji , pogrnjeno z  debelim prtom in se namestila udobno na rob čajne lučke , ki je čakala da jo prižgejo za večer na prostem . Kot da čaka na pogostitev s sadjem  in sladkim grozdjem .Vse je bilo mirno, a le na videz  , kajti na bregu je šelestelo  v  gozdu zaslišal se je ljubezenski  ruk srnjaka, ki je klical svojo družico. Povsod so se  na predvečer dneva pričeli prebujati nočni prebivalci gozda in  planote. A ker je bilo še svetlo si imel občutek, da komaj čakajo da se stemni.

 Petelin je ves nestrpen spravljal svoje varovanke v kokošnjak  in stopical sem in tja, a kokoškam se niti ni preveč mudilo tako je par krat šel noter in ven iz kokošnjaka  , tako, da so mu čeprav nerade kmalu sledile.

 

 Ob preši je stalo nekaj veder  z nabranim grozdjem refošk ki je čakal na  gospodarja  da ga spreša v sladek mošt  A trenutno  je bil neki mir, ki ga lahko doživiš samo na podeželju v času ko ni več take vročine, ko se vse umirja in počasi pripravlja na počitek.Feferoni so se bleščali v malem rondoju iz kamnov

Zadnje breskve in marelice, sadje iz sadnega vrta je čakalo da pogosti usta željnih otrok in odraslih.

 nad hišo je nad po robkom zadišalo po materini dušici in divjem žajblju in navadni lakoti, ki se je bleščala v zadnjih sončnih žarkih- Dišalo je po lovorju .malo od njega stran so bujno cvetele salvije

  Po listju je šelestelo slišalo se je cviljenje polhov, ki so se odpravili na večerjo  med veje bukev.

  Jež  je naredil svoj nočni obhod, prvo se je ustavil na verandi in se v polmrakunapil iz skodelice , kjer je imela mačka svoje mleko., potem privoščil še briketov.Nato je odbrencljal na vrt, kjer je prežal na  škodljivce, ki so rovarili med zelenjavo.

Rada sem imela take trenutke vdihavala vonj  po prvem pečenem kostanju, ali pečenih jabolkih  in sveže sprešanem moštu , vonju grozdja , pridih jeseni ki ga je bilo čutiti v zraku  in se predajala spominom, ki so bili ob takih večerih vedno prisotni. 

 Kolikokrat sem si zaželela , da bi takrat lahko ustavila čas . Ne zaradi let, ampak zaradi tistega občutka , neke gotovosti , da nobena sreča ne traja večno . In morda sem ravno takrat spoznala, da nikoli ne smeš  hiteti naprej in hlastati za ne vem , kakimi dobrinami, da moraš srečo uživati sleherni trenutek dneva .Kajti toliko stvari se lahko zgodi  ne da bi bili mi kaj krivi, ali da bi lahko vplivali na to.

Ko sem pozneje spet obiskala malo hiško na robu gozda, je bilo na zunaj skoraj vse tako kot pred davnimi leti, a tako drugače. Šele takrat mi je prišlo v zavest dejstvo , da se vsaka stvar spremeni, ne samo mi , ampak tudi stvari.  Obrnila sem se in z lahkim , a hkrati tako mešanimi občutki odšla. Vedela sem da nikoli več ne bom obiskala tega kraja, kjer sem se sedemnajt let počutila kot v raju. 

 A ostal mi je prelep spomin na moj vrt na mojo radost in veselje. Na jutranje skrivnostno  svitanje in sončne vzhode, ko se je prebujala narava Na ptičjo hišico sredi vrta ob poti in hmelj , ki se je ovijal po drogu na katerem je bila ptičja hiška. Kar nekajkrat so siničke gnezdile v njej.

Na palmo , ki sem jo kupila čisto majhno, a mi je zelo lepo uspevala pa na cvetoče travnike,  Ter dišečo sivko in vrtnice in brenčanje čebel in čmrljev.sivko polno velikih metuljev jadralcev

prečudovito hortenzijo ob robu grede
moje hortenzije, pod vrtom - vseh barv  hibiskuse ...

ja sedaj v jeseni mi spomini vedno znova in znova privro na dan

No ja lepo je bilo, lepi spomini, a treba je gledat naprej drugače bom postala tako  sentimentalna, kot je bil v knjigi Toneta Partljiča   "Ata  socialistični kulak," ko je tožil, da sedaj pa ne bo imel več svojih mošančk in svojega debelega, krompirja, ki je bil debel , ne kot krompir, ampak kot buče. 

 Včasih se prav prileže malo črnega   humorja ...  

p-p-