Spomini starega gojzarja- Ko ima vrag mlade nima samo enega, ampak 99

Današnje jutro se je začelo z prekrasnim sončnim vremenom. Ker sva naslednji teden  nameravala na Snežnik, sva dejala, za kondicijo greva na Gozdnik. Gor sva bila namenjena že lani , a je nama ta pohod preprečila poškodba .Potem sva odlagala in danes sva dejala greva da vidiva kako je tam gor. peljala sva se mimo Žalca skozi Savinjsko dolino do Migojnice in naprej med  jesensko obarvano okolico  do Zabukovce,

kjer naj  bi nadaljevala  peš na vrh Gozdnika 1.45 minut  naj bi  trajal vzpon na 1096 m visok  vrh v zasavsko Posavskem hribovju.. 

 Prav veselila sva se ko sva zapuščala zadnje hiše v Zabukovci , ko je pričel avto, kar naenkrat glasno ropotati in cukati. In nobene moči več ni imel.  Hm avto ima že nekaj let, a o sedaj je vedno tekel kot Singerca. Nikoli naju ni pustil na cedilu.  Delali so še samo trije cilindri. Kaj pa zdaj. Ja nič samo z obžalovanjem sva pogledala vrh ki se je komaj videl tam iza dreves , obrnila sva in se počasi odpeljala nazaj. Ko sva se pripeljala do  Velike Pirešice,  sva ustavila  na robu ceste in preudarjala kaj narediva.

Ali se naj odpeljeva domov, če bo sploh še vžgal, ali pa pustiva avto tu in greva na avtobus in jutri naprej  urediva. A smola danes je sobota.  Mehanika  oz servis imamo v Vojniku- Torej sva počakala in res počasi skoz v tretji peljala do Vojnika,. K sreči so bili tam in so avto privzeli. Nadomestnega ni bilo nobenega. Pa sva optimista, kot sva vprašala, kje je avtobusna postaja. Ni bila daleč.Mimo prelepe kapelice , sva kmalu prispela do nje in videla da bo prevoz kmalu tu. Hitro sva bila tam in na tabli je pisalo da avtobus odpelje  11.17 minut, za Celje, za Velenje ne vozi v sobotah nobeden..- Čakava, čakava. Avtobusa od nikoder. Pa sva se odločila da greva naprej proti Celju, peš. Mery, ki je bila zraven sva dala v nahrbtnik, nekaj časa sem jo nosila jaz nekaj časa on. Ker je bilo veliko prometa in hitreje sva  bila na poti.Pa še vroče je bilo no  in dobrih 10 km je dolga pot po asfaltu, kar je za psa z majhnimi nogami preveč. A sva se je kar nanosila ima osem kg .Nekaj časa sva hodila nato sva grede počivala na avtobusnih postajah ob cesti, , Tam sem hotela jo dati ven skoraj obrnila sem nahrbtnik, a ni hotela ven, kot prilepljena je bila noter . Ona ve, kdaj se je treba pritajiti. Kako sva se smejala na njen račun.Kaj vse človek naredi za dobrobit svojih  štirinožnih prijateljčkov.

 Tu sva se že velikokrat vozila, a kaj naj rečem veliko več opaziš, če greš peš. Kako se je sonce ujelo v liste vinike, 

  kako so vrtnice  se bleščale v soncu, kako se reka  Hudinja  vije med  lepo urejeno strugo...

 pa razne zanimivosti  katere spploh ne opaziš, ko  se pelješ  mimo.   

Vroče je postajalo kajti bilo je poldne in takrat sva šla mimo gasilskega doma v Škofji vasi, ko  se je sirena  oglasila. Mery je bilo strah .  Malo naprej sva hotela nekaj spiti v gostilni ob poti. 

A žal je bila zaprta. Potem sva se ustavila na trati ob živi meji in spila svojo zalogo pijače, ki sva jo imela s seboj..Je pa bilo zanimivo hoditi ob cesti mimo semaforjev , kjer sva si krajšala čas  s tem koliko časa je treba čakati na prehod. In je mož dejal za pešce se odpre vsako uro enkrat, Kar seveda ni res, a nekako pozabiš na trdi asfalt in vročino. nasploh sva kljub dolgi poti bila dobre volje. Blizu Celja pa je pričel še veter pihati in  to naravnost od spredajPo dobrih dveh urah mimo številnih prekrasnih zgradb , res je lepo Celje in včasih je tudi iz take perspektive lepo opazovati lepe zgradbe, ki so se bleščale v opoldanskem soncu . Končno    sva prispela na želežniško postajo v Celju. In se veselila da se odpeljeva domov. Ja "malo morgen". Nobeden vlak danes ne pelje v Velenje mi je bilo rečeno.    Postaja je res zelo lepa vsa v marmorju -

 in res lepo urejena , če se spomnim samo  kaka je bila včasih?!. A na mene ni naredila ne vem kakega vtisa, kaj mi rabi lepa postaja, če vlaki ne vozijo v soboto . Samo v okras Celja???      V redu, greva nazaj do avtobusne in se peljeva z njim domov sva sklenila.

 Opazovala sem ujeto svetlobo v prehodih 

 Ja Celje je res lepo mesto

 

Nekaj detajlov ob poti, kateri pritegnejo pogled ..

  Ko prispeva tja sva ugotovila, da nobeden avtobus ne pelje pred 10 in še nekaj skozi Velenje. Hm, kaj pa zdaj. Utrujena in  že sita vsega,  sva se spomnila in poklicala taksi ter se odpeljala za dobrih 20 evrov udobno domov. Uživala sva v brezskrbni vožnji in si mislila, konec dober vse dobro.. Potem sva razglabljala , da če bi vedela skozi kaj vse bova morala iti, bi poklicala taksi že v Vojniku. No vseeno je bil zanimiv  in predvsem zelo pester prvi oktober. . Tako sva že drugič odložila vzpon na Gozdnik, odpade tudi pohod na Snežnik, a nič zato saj bo še drugo leto lepo vreme in malo daljši dnevi. Nič ni zamujeno , samo odloženo. Je pa zanimivo, danes bilo, lar sva nameravala se je izjalovilo, in oba sva dejala, da je bil dan kot rečejo, če ima vrag mlade nima samo enega ampak 99.