Contributors

petek, 25. avgust 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA -MESECU AVGUSTU V SLOVO -1 del.

Svinška planina  -Klopni vrh na Pohorju


Meseca avgusta  še sicer ni povsem konec, a se je že krepko nagnil v svojo zadnjo četrtino. Tako hitro minevajo dnevi, da se mi zdi, da še samo vstajam in hodim spat- Čeprav moram priznati, da sva  bila kljub vsemu precej aktivna tudi v tem poletnem  vročem mesecu. Nekaj zaradi tega da kondicije ne izgubiva, pa ker  brez narave ne znava živeti več. Nekaj pa zaradi zdravja. Poleg drugih obveznosti,ki so se nakopičile v teh mesecih z veseljem izkoristiva vsak prosti trenutek za uživanje ve naravi.  
 Torej prvega avgusta sva ga pričela  z pohodom na Svinško planino a Ladingerspitz 2079 m. Ker je bilo vsaki dan zelo vroče sva se podala kar zgodaj na pot. Želela sva tako, kot lani na vrhu dočakati sončni vzhod.


 A sva bila razočarana, kajti tik , preden je sonce vzšlo s ta se pripeljala dva lovca na vrh in naju opozorila da je od nedavnega prepovedano pohajati po Svinški planini pred osmo uro. Če bi to povedal lepo kulturno, ampak je kričal, da je to minilo da oni ne dovolijo tega. Ja kakor koli zdelo se mi je, kot da podoživljam kak film iz druge svetovne vojne. Ja in prvič v življenju sem obžalovala da razumem in govorim nemško. .hitro sta se odpeljala z terencem nazaj. Jaz pa sem poslikala sončni vzhod in nato sva po drugi strani odšla nazaj mimo Volsberške koče nazaj  proti Ladingerju in navzdol v Labodsko dolino.

 Kakor je sonce pozlatilo to prečudovito pokrajino me je vse nekako pustilo hladno. pohitela sva in čez dobri dve uri prispela do parkirišča, kjer sva se pustila svojega jeklenega konjička, ki naju je odpeljal proti Sloveniji .  Tako da sva domov prispela ravno takrat ko je sonce pričelo   ogrevati dolino.
Naslednji dan sva počivala malo podoživljala dogodke prejšnjega dne . A ker sva velika optimista naju to ni  preveč zamorilo, kajti povsod je nekaj dobrih prijaznih in nekaj neotesanih ljudi. Sem se pa spomnila obiska Ojstrca , Hochobirja letos  julija, ko je nas , kar nekaj planincev  čakalo na sončni vzhod na vrhu... Ja če si dolgo na svetu pač doživiš marsikaj. .
Tretjega sva se spet izognila vročini a tokrat sva za spremembo odšla namimo Frankolovega , kjer me je očarala meglica malo nad cerkvijo Sv,. Hojke  in nato naprej mimo Zreč  na   naše prelepo Pohorje med visoke smreke . po mehkih stezah in valujočo travo .Iz Peska sva krenila proti Klopnemu vrhu .Jutro  je bilo sorazmerno sveže, a že je bilo čutiti tisto poletno sparino, ki je grozila da te tako ogreje, da ti celo misel zastane . Enostavno vročina , ki je ne prenašava dobro, ne on, ne jaz.

 A ko sva zakorakala med prve smreke visoke smreke in je naju lahen vetrič božal po razgretih licih, sva pozabila na vse in se predala uživanju  ob pogledu na  nežno  svileno travo, ter  na rahlo zibajoče krošnje visokih smrek, katerim  je nežni vetrič  izvabljal  skrivnostne glasove .
 Srečala sva pohodnike ki so od Areha prečili Pohorje do Kremžarjevega vrha so nameravali prispeti . Malo smo se pogovarjali in ugotovili , da smo hodili v isto šolo, da so nas poučevali isti učitelj. Joj , koliko spominov smo obudili. Ja kar nekaj vode je že preteklo od takrat, a spomini so  še vedno živi.

Kljub vročini je bilo na gozdnih cestah dovolj mlak in vode, tako da se je psička Mery lahko ohladila. Prav nič se ji ni mudilo iz vode. 



Tako osvežujoča je bila vsa pot ,Drevesa so se ogledovala kot v zrcalu v velikih  mlakah ob poti.Kačji pastirji so kot varuhi gozdnih mlak, tiho preletavali vodnato območje. Hodila sva počasi, prilagajala sva se njemu in uživala  na vsej črti.Le po makadamu kjer je bilo kar vroče, sva malo pospešila korak Na klopnem vrhu sva se slikala . Prav za prav so naju slikali planinci, ki so prišli za nama z majhnim kužkom . Tako je tudi Mery dobila družbo..Odšli so naprej midva pa si kot vedno sva vzela čas.  Nato pa navzdol in kmalu sva prispela na kočo na KLopnem vrhu. Ki jo lahko opišem v samih superlativih. Zelo lepo urejeno, čisto, prijazen oskrbnik. Hrana in pijača vse ok. Le veliko pripombo imam da ni sence, Noter je bilo polno od zunaj na vročem soncu ob mizah na klopeh pa ni sedel nobeden. Nekaj jih je odšlo kar mimo, zaradi tega. A je oskrbnik povedal, da bo najbrž naslednje leto koča zaprta. Ker je premalo prometa, država hoče prevelik zalogaj za sebe. Škoda pa tako lepa koča od zunaj in znotraj tako originalno urejena. 

Midva pa sva zelo prilagodljiva pa sva se usedla na rob  ob cesti.  In opazovala konja, ki sta se pasla na travniku. Kjer nama je bilo postreženo, kot kralju. Uživala sva v senci, v lepem razgledu na Ruše v dolini,. ki so se sicer skrivale v poletni migatijoči vročini.
ter spremljala s pogledi pohodnike, ki so šli roti proti Osankarici.. Midva pa sva kar nekaj čas ostala v senci na svežem zraku in uživala prijetno temperaturo. vedela sva da v dolini pošteno kuha. Ni ga kaj lepšega če pred vročino pobegneš med Pohorske planjave. A kot vsemu lepemu je tudi temu dnevu iztekel čas. Treba se je bilo odpraviti nazaj med zelenje skrivnostni lesketajoči gozd po mehkih stezah, kjer so blazinice mehkega mahu, kar vabile, da se odpočiješ.

tudi nazaj grede sva si vzela Všeč so nama biloi tolmunčki ob poti. Lani ta čas so bli sicer malo bolj polni, akljub temu so tudi letos čudoviti.čas-
Pozno popoldan sva prispela do parkirišča kjer sva pustila avto. 








Vesela in hvaležna da nama je dano uživati  čudovito naravno klimo   na Pohorju sva skoraj zvečer zapeljala na domače dvorišče, kjer je kljub pozni uri bilo vroče, kot v loncu polno pare. .midva pa sva se oba nasmejala rekoč, kako krasen dan sva preživela sredi narave. 
p-p

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...