Spomini starega gojzarja - GOLICA-KORALPEN AVSTRIJA

Počasi le izpolnjujeva obljube, oziroma pohode, ki sva jih nameravala narediti že kar nekaj časa nazaj .  A vedno je nama kaj prikrižalo namen. A če si potrpežljiv in optimist vse lahko narediš, če je le zdravje...
Sicer   sva sprva nameravala na Stol , a je moj dejal ,da bo v skalah prevroče :ker je občutljiv na sonce....Prehodila pa sva  na Golici   še veliko več kot  , če bi šla na Stol.         Dobrih 18 km. od tega 5 km po asfaltu  Kajti obiskala sva kar nekaj vrhov in dolin in koč ,  Pa še k slapu Poms sva se šla malo osvežiti.  Ja Golica je res zelo vodnato pogorje...Sedaj je vse v cvetju .. Bilo je zelo lepo.  No ja tudi tu gor sva ga bila deležna v izobiiljusonca namreč   Torej sva se na hitro odločila za  Golico, oz. Koralpe v Avstriji, kjer sva bila pred dvema letoma. Že kar nekaj let zahajava tu gor, všeč so naam prostranstva in čudoviti razgledi, . .Na štirih vrhovih sva bila sama, le veter je bil najin zvesti spremljevalec... Ko pa sva se spustila iz Seespitza  2069 mv dolino pod Huhnerstutze 1986 m - naju je zapustil in se pridružil planincem, ki so pričeli prihajati na vrh Golice ...Brez zemljevida , tu gor ne gre. Tako da veš, kje si in kam greš, ter kako se imenujejo vrhovi in kako so visoki ter seveda koče ob poteh...

Že kar zgodaj sva odšla od doma, kajti je kar nekaj vožnje. Malo pred peto sva prispela do parkirišča pri žičnici in se potem napotila po asfaltni cesti,  prvo  do Koralalpenhutte , ki je bila seveda še v senci in tudi zaprta. Tu ni take navade, kot v Sloveniji, da bi bili oskrbniki tudi čez noč gor. Sva videla z vrha, ko se je pripeljal avto ...

sonce vzhaja

 najlepša so jutra v višavah kjer je mir in si blizu neba

pa sva za trenutek na soncu, a že nad kočo bova spet v senci

modrina, ki polepša jutro

 sonce se je vztrajno dvigalo in dvigalo in kmalu doseglo tudi Koralpsko kočo pod nama, a midva sva še vedno uživala v senci, res pa je da je z vsakim metrom  višine bil veter močneejši, še dobro da ni bilo preveč hladno...A saj imava vedno s seboj rezervna oblačila...

 veter je postajal vedno močnejši.. malo sva se tudi oddahnila, da sva laže opazovala dolino pod nama

 a to nama ni vzelo volje, da ne bi občudovala prekrasnega cvetja, ki je tu v izobilju, vseh vrst in vseh barv a najbolj izstopajo te zvončnice, ki so podobne Zoisovi zvončnici...

Žeod ovinka nad  kočo sva videla na vrh velike bele krogle ,radarske postaje  ki jih je pravkar obsijalo sonce,  te se vidijo tudi iz Sel nad Slovensj Gradcem ... medtem ko sva bila midva še v globoki senci. Vesela sva bila tega...  Po asfaltu, ki gaje od parkirišča do vrha dobrih 5 km 

 Cvetje vseh vrst  med skalami med travo in kako je dišalo po planinskih nageljnih

 

 Panorama pod nama je bila zavita v skrivnostno jutranjo svetlobo. Žal razgled ni bil preveč dober. V jasnem razgledu se lepo vidi Uršlja gora , Peca itd...pa vsa  Labodska dolina pod nama..Videla sva tudi že enega izmed vrhov, ki sva ga nameravala obiskati. Vrh Krakaberg 2070 metrov

ko sva prišla do ovinka nad kočo sva lepo videla radarski stolp na vrhu. A tja nisva šlla. Sva bila že tam pred kakim letom...

 Drugače skoraj travnato pogorje ima seveda tu in tam prave skladovnice skal...na prvem prevalu sva videla že tudi eno iz med koč ki je bila na najini krožni poti nazaj

 Tudi letos je bilo veliko teh pritlikavih cvetlic, ki rastejo v skupinah.

 tu in tam sva se zazrla nazaj, kajti sonce je vedno hitreje prihajalo za nama

 In končno naju tudi ujelo. A bilo je še jutro in prav vesela sva ga bila, kajti veter je bil zelo močan

proti vrhu

 kjer je tako močno pihalo da sva se kar hitro poslikala za spomin in odšla naprej v zavetje ter nato po čudoviti ravnini na vrh Krake

 Pa sva spet tukaj, lani zaradi njegove bolezni nisva uspela iti, oziroma v jeseni sva imela toliko ciljev pred seboj , da je ta pot izostala. Sva pa bila kljub temu na  Obirju, Svinški planini...

 Skalnat vrh in vetroven

 

 Hura pa sva spet nad dvatisoč metri. To je najin po Peci, Obirju tretji dvatisočak. No trije še bodo danes he he. Niso skale a v zraku se čuti višina...

Sem se smejala , ko sem videla ta napis in dejala njemu. Takrat ko je princ tu počival sigurno ni bilo takega vetra Kar hitro sva odšla po kamnitem pobočju navzdol

Z vrha Speikkogla 2141 m se spustiva po kamnitem vzhodnem delu na sedlo, oz kar križišče poti. Ena gre na vrh Kraka , 20070m  druga na Oksenstein  1987 m tretja na Koralpsko kočo.. Midva se spustiva niže in se po ozki stezici sprehodiva ob nizki travi, ki je letos neverjetno mala. enkra sva bila tu konec avgusta je cela planjava valovila v zoreči travi...... Vrh Kraka  2070m je mali skalni greben sredi travnatega pobočja Golice...A ker sva že tu in ker imava čas in ker sva bila razpoložena za hojo sva obiskala spet ta mali vrh no ja 2070 m je ..Bolje, kot nič . A ker je tu vse visoko ha ha  Vidiva že tudi sedlo in kleine Speikkogel 2117 m  na nasprotni strani, kamor bova tudi la , če sva že tu...

Tudi Seespitz se lepo vidi, topa je najin zadnji vrh ki ga bova potem obiskla

 Že sva na ravnini in hitiva po malo bolj zatišnem mehkem tepihu ha ha na najin vrh, ki se vidi tam daleč

Na sredi ravnine je veliik kažipot z veliko možnosti za pot...

 Spet je pričelo pihati da so se šopi trave, kar upogibali pod sunki vetra.

 Na vrhu Krakaberg sva se samo  na hitro ustavila ter šla v zavetje, kjer sva pozajtrkovala. Utra je bila okoli osem in čas je bil za okrepčilo...

 Domača Kranjska klobasa, da  moč...

nazaj sva šla po robu vrha  Kraka in nato sva namesto, da bi šla nazaj po poti na sedlu ubrala pot, kar naravnost navzgor .., kajti na tej strani je vseeno manj pihalo. . ter se tik pod vvrhom obrnila na desno proti Oksensteinu . 1987 m. na vrhu je sicer spet pihalo , a je bila hoja zelo prijetna. Ko sva prispela na vrh Oksensteina 1987 m je še vedno pihalo tako, da sva se samo slikala pa še tisto tako na hitro,, ter odhitela nazaj čez mali Speikkogel 2117m v smeri sedla (kjer sva že videla v daljavi Großhöllerhütte ) 1797 m od koder je prekrasen razgled na to stran 

Na vrhu K.Speikogel   2117  sem slikala njega in  spustila sva se  naprej na Oksenstein   1987 m kjer sva se slikala na hitro

 pogled čez vrh na vrh Golice

 Pogled iz Oksensteina na Hunerttutze  ki je visoka nekaj ćez 1990 m , a nisva šla tja čez, ker nisva vedela da vodi ta po k Ovčarski koči pod Moschbergom

 Še zadnji pogled na Seespitz in sedaj hitiva naprej

Na sedlu

 še zadnji vrh

 pogled na pot na vrh Seespitza, ki je še pred nama

pogled na Oksenstein na drugi strani, kjer sva bila malo prej

 malo po travnati poti malo po kamenju

 gleda v globel gamse 

 pot na vrh je strma in skalnata

 križ na vrhu

 tu lahko greš v zavetje

 no pa sva tu na Seespitzu 2069 m

 vrh Seespitza 2069m.seveda tudi tu piha

treba se je oprijeti piha

zadovoljen

 ploščata južna stran Seespitza

pogled čez globel na Klein Speikkogel 2117 metrov , kjer sva prej bila

 pogled an prvi vrh iz zadnjega

 je treba kar pohiteti ha ha haa

 ko sva se spustila po strimi v dno doline in nadaljevala paot naprej proti Ovčarski koči je ob poti bilo polno cvetja potočkov in veliko zatišje, ter mnogo sonca in ja dišalo je po samih planinskih  nageljnih

Na Seespitz 2069, kjer sva se zadržala ob opazovanju gamsov v globeli pod nama (Če bi vedela, da bova obiskala tudi Ovčarsko kočo 1710 pod Moschbergom bi šla kar naravnost čez .Hühnerstütze j1989 m) je tudi pošteno pihalo, tako da sva se kar hitro spravila v zavetje skal .:: Nato pa sva kar naravnost po luknjastem pobočju pohitela v dolino, pod Hühnerstütze , kjer je lepo speljana pot .

.

 tu pa so že pohodniki ki niso šli na vrh Seespitza, ampak lepo po stezi spodaj , dohitela sva jih pri Ovčarskem križu..

 opazuje nageljne, mimo pa je pripeljal kolesar... ja ja tudi na taki višini so, nekaj časa pač nese po skalah kolo

 Ovčarski križna to stran še nikoli nisva šla

 Evo koča Grillitschhütte 1710 m - s kupolo 

 Dobra hrana, poceni, pijazno osebje. Sem pa na forumu prebrala, da je res najbolje, da prideš čez teden, kajti čez vikend je vse polno in dalje traja

 tudi tu je treba skozi ozke prehode

 gleda na strmino po kateri bi midva prišla , če bi iz Seespitza šla naravnost
 

 joj kako je pasal pa tudi malica čisti užitek .Hrana zelo okusna in poceni

Na ta vrh greva naslednjič

 vvoda dobra

 Vračava se mimovčarskega križa h še najini zadnji koči ob poti nato pa samo še navzdol k slapom Poms in naprej po makadamu do parkirišča...

. Videla pa sva že tudi v prve pohodnike, ki so se povzpenjali na G. Speikkogel. iz smeri po kateri bova midva šla krožno pot nazaj.. Ko je treba čez prehode ograj te na vsaki pozdravi tale simpatična liska ... tako da se niti ne jeziš ko moraš prestopati vire

tu pa je dišalo, dišalo poletje

nato pa po strmini navzdol  ob poti vse v nežni beli barvi... že odcvetajo

mimo čudovitega mostička nad slapovi. A danes se nisva ustavljala tu. Prejšnjikrat pa sva tu malicala

Zgornji  del slapa  slapasrednji del slapa Poms

ter spodnji del slapa  prijetno se je bilo ustaviti tu ob tej svežini

Nato pa sva nadalsjevala pot po makadamu do izhodišča 

Kjer sva sicer res utrujena a neskončno zadovoljna in srečna, da sva lahko spet uživala na planinskih prostranstvih