Počasi le izpolnjujeva obljube, oziroma pohode,
ki sva jih nameravala narediti že kar nekaj časa nazaj . A vedno je nama kaj prikrižalo namen. A če si potrpežljiv in optimist vse lahko narediš, če je le zdravje...
Sicer sva sprva nameravala na Stol , a je moj dejal ,da bo v skalah prevroče :ker je občutljiv na sonce....Prehodila pa sva na Golici še veliko več kot , če bi šla na Stol. Dobrih 18 km. od tega 5 km po asfaltu Kajti obiskala sva kar nekaj vrhov in dolin in koč , Pa še k slapu Poms sva se šla malo osvežiti. Ja Golica je res zelo vodnato pogorje...Sedaj je vse v cvetju .. Bilo je zelo lepo. No ja tudi tu gor sva ga bila deležna v izobiiljusonca namreč Torej sva se na hitro odločila za Golico, oz. Koralpe v Avstriji, kjer sva bila pred dvema letoma. Že kar nekaj let zahajava tu gor, všeč so naam prostranstva in čudoviti razgledi, . .Na štirih vrhovih sva bila sama, le veter je bil najin zvesti spremljevalec... Ko pa sva se spustila iz Seespitza 2069 mv dolino pod Huhnerstutze 1986 m - naju je zapustil in se pridružil planincem, ki so pričeli prihajati na vrh Golice ...Brez zemljevida , tu gor ne gre. Tako da veš, kje si in kam greš, ter kako se imenujejo vrhovi in kako so visoki ter seveda koče ob poteh...
Sicer sva sprva nameravala na Stol , a je moj dejal ,da bo v skalah prevroče :ker je občutljiv na sonce....Prehodila pa sva na Golici še veliko več kot , če bi šla na Stol. Dobrih 18 km. od tega 5 km po asfaltu Kajti obiskala sva kar nekaj vrhov in dolin in koč , Pa še k slapu Poms sva se šla malo osvežiti. Ja Golica je res zelo vodnato pogorje...Sedaj je vse v cvetju .. Bilo je zelo lepo. No ja tudi tu gor sva ga bila deležna v izobiiljusonca namreč Torej sva se na hitro odločila za Golico, oz. Koralpe v Avstriji, kjer sva bila pred dvema letoma. Že kar nekaj let zahajava tu gor, všeč so naam prostranstva in čudoviti razgledi, . .Na štirih vrhovih sva bila sama, le veter je bil najin zvesti spremljevalec... Ko pa sva se spustila iz Seespitza 2069 mv dolino pod Huhnerstutze 1986 m - naju je zapustil in se pridružil planincem, ki so pričeli prihajati na vrh Golice ...Brez zemljevida , tu gor ne gre. Tako da veš, kje si in kam greš, ter kako se imenujejo vrhovi in kako so visoki ter seveda koče ob poteh...
Že kar zgodaj sva odšla od doma, kajti je kar nekaj vožnje. Malo pred peto sva prispela do parkirišča pri žičnici in se potem napotila po asfaltni cesti, prvo do Koralalpenhutte , ki je bila seveda še v senci in tudi zaprta. Tu ni take navade, kot v Sloveniji, da bi bili oskrbniki tudi čez noč gor. Sva videla z vrha, ko se je pripeljal avto ...
sonce vzhaja
najlepša so jutra v višavah kjer je mir in si blizu neba
modrina, ki polepša jutro
sonce se je vztrajno dvigalo in dvigalo in kmalu doseglo tudi Koralpsko kočo pod nama, a midva sva še vedno uživala v senci, res pa je da je z vsakim metrom višine bil veter močneejši, še dobro da ni bilo preveč hladno...A saj imava vedno s seboj rezervna oblačila...
veter je postajal vedno močnejši.. malo sva se tudi oddahnila, da sva laže opazovala dolino pod nama
Žeod ovinka nad kočo sva videla na vrh velike bele krogle ,radarske postaje ki jih je pravkar obsijalo sonce, te se vidijo tudi iz Sel nad Slovensj Gradcem ... medtem ko sva bila midva še v globoki senci. Vesela sva bila tega... Po asfaltu, ki gaje od parkirišča do vrha dobrih 5 km
Cvetje vseh vrst med skalami med travo in kako je dišalo po planinskih nageljnih
ko sva prišla do ovinka nad kočo sva lepo videla radarski stolp na vrhu. A tja nisva šlla. Sva bila že tam pred kakim letom...
Tudi letos je bilo veliko teh pritlikavih cvetlic, ki rastejo v skupinah.
In končno naju tudi ujelo. A bilo je še jutro in prav vesela sva ga bila, kajti veter je bil zelo močan
proti vrhu
kjer je tako močno pihalo da sva se kar hitro poslikala za spomin in odšla naprej v zavetje ter nato po čudoviti ravnini na vrh Krake
Pa sva spet tukaj, lani zaradi njegove bolezni nisva uspela iti, oziroma v jeseni sva imela toliko ciljev pred seboj , da je ta pot izostala. Sva pa bila kljub temu na Obirju, Svinški planini...
Skalnat vrh in vetroven
Sem se smejala , ko sem videla ta napis in dejala njemu. Takrat ko je princ tu počival sigurno ni bilo takega vetra Kar hitro sva odšla po kamnitem pobočju navzdol
Tudi Seespitz se lepo vidi, topa je najin zadnji vrh ki ga bova potem obiskla
Že sva na ravnini in hitiva po malo bolj zatišnem mehkem tepihu ha ha na najin vrh, ki se vidi tam daleč
Spet je pričelo pihati da so se šopi trave, kar upogibali pod sunki vetra.
Domača Kranjska klobasa, da moč...
nazaj sva šla po robu vrha Kraka in nato sva namesto, da bi šla nazaj po poti na sedlu ubrala pot, kar naravnost navzgor .., kajti na tej strani je vseeno manj pihalo. . ter se tik pod vvrhom obrnila na desno proti Oksensteinu . 1987 m. na vrhu je sicer spet pihalo , a je bila hoja zelo prijetna. Ko sva prispela na vrh Oksensteina 1987 m je še vedno pihalo tako, da sva se samo slikala pa še tisto tako na hitro,, ter odhitela nazaj čez mali Speikkogel 2117m v smeri sedla (kjer sva že videla v daljavi Großhöllerhütte ) 1797 m od koder je prekrasen razgled na to stran
Na vrhu K.Speikogel 2117 sem slikala njega in spustila sva se naprej na Oksenstein 1987 m kjer sva se slikala na hitro
Še zadnji pogled na Seespitz in sedaj hitiva naprej
pogled na Oksenstein na drugi strani, kjer sva bila malo prej
malo po travnati poti malo po kamenju
gleda v globel gamse
pot na vrh je strma in skalnata
križ na vrhu
tu lahko greš v zavetje
no pa sva tu na Seespitzu 2069 m
treba se je oprijeti piha
zadovoljen
pogled čez globel na Klein Speikkogel 2117 metrov , kjer sva prej bila
je treba kar pohiteti ha ha haa
opazuje nageljne, mimo pa je pripeljal kolesar... ja ja tudi na taki višini so, nekaj časa pač nese po skalah kolo
Ovčarski križna to stran še nikoli nisva šla
Dobra hrana, poceni, pijazno osebje. Sem pa na forumu prebrala, da je res najbolje, da prideš čez teden, kajti čez vikend je vse polno in dalje traja
tudi tu je treba skozi ozke prehode
joj kako je pasal pa tudi malica čisti užitek .Hrana zelo okusna in poceni
Na ta vrh greva naslednjič
. Videla pa sva že tudi v prve
pohodnike, ki so se povzpenjali na G. Speikkogel. iz smeri po kateri bova midva
šla krožno pot nazaj.. Ko je treba čez prehode ograj te na vsaki pozdravi tale simpatična liska ... tako da se niti ne jeziš ko moraš prestopati vire
nato pa po strmini navzdol ob poti vse v nežni beli barvi... že odcvetajo
mimo čudovitega mostička nad slapovi. A danes se nisva ustavljala tu. Prejšnjikrat pa sva tu malicala
Zgornji del slapa slapasrednji del slapa Poms
Nato pa sva nadalsjevala pot po makadamu do izhodišča
Kjer sva sicer res utrujena a neskončno zadovoljna in srečna, da sva lahko spet uživala na planinskih prostranstvih
Ni komentarjev:
Objavite komentar