SPOMINI STAREGA GOJZARJA-FOTO ZAPIS -NA MATAJUR 1642 m

Pot na Matajur  je nekaj posebnega. Za vsakega morda drugače poteka, vsak na poti vidi, dojame lepote teh krajev na svojstven način.. Nekateri hitijo navzgor, se ne ozrejo ne na levo ne na desno, važen jim je čas, ki ga dosežejo na poti. Razumem tudi ti, morda pa trenirajo za kake napore na tekmah, ali kaj takega ..Na vrhu izpijejo požirek vode,opravijo telefonski klic in stečejo nazaj, ali naprej, kamor so pač namenjeni.

Med te midva seveda ne štejeva,  z leti in splih z zadnjimi življenjskimi izkušnjami oziroma dogodki , ki so precej na grobo preusmerili najino življenje se vedno bolj zavedava, da je treba iti skoti vsakdan z zavedanjem in odprtimi očmi...Nama je z leti postala pot cilj. Vsako malenkost ob poti, cvetje drevje korenine, živali vse opaziva. Če eden ne vidi kaj , kar drugi spregleda ga drugi opomni Potem slikava najine vtise, si jih pozneje ogledava na  TV enkranu  ter znova doživljava čudovite poti, kih jih je nama dano še prehoditi. 

Matajur it. Monte Maggiore) je mejna gora med Slovenijo in Italijo. Dviga se nad Kobariško kotlino in Slovensko Benečijo. Vrh je visok 1642 m in leži na italijanski strani hriba. Najvišja točka slovenskega dela je Mrzli vrh nadmorske višine).

(1358 metrov

O navezanosti na goro Matajur opevajo tudi Beneški Fantje v svojih domoljubnih  pesmih

https://www.youtube.com/watch?v=0b5ecmBYX84

Ja tako zanimiva je bilo to načrtovanje poti. Enkrat vreme, enkrat nogomet, enkrat obveznosti, k se pač niso dale odložiti. A izbrala sva res pravi dan...

 Od doma sva krenila kmalu po eni uri ponoči, ajti že iz navade veva, da v teh poletnih mesecih je veliko obvozov zaradi dela na cesti. Res sva že v Kamniku naletela na obvoz, no pa sva se peljala mimo te krasne cerkve  he he..in še potem kar nekajkrat po dolini Idrijce in Soče. k

 midva greva po slovenski strani-Po italijanski se bova peljala naslednjič Tako da prehodiva vsaj nekaj poti ki vodijo na vrh. Tokrat greva gor tretjič...

 V kraj Avsa nad Livekom sva dospela   malo čez četrto uro. Bilo je še temno, a so se že videli prvi znaku jutra, Pohitela sva , kajti napovedan je bil vroč dan.

tam nad Krninskim pogorjem se je nebo že obarvalo rahlo vijoličasto... Kar hitro sva se obula in se z naglavnimi svetilkami odpravila iz parkirišča  čez cesto po Stari poti na Matajur. Skozi zelo temen gozd sva hitro napredovala, do prvega travnika z malim skednjem, ali kočico, ki pa se je bolj slutila kot videla ob robu gozda. Na drugem travniku pa se je že svitalo in ugledala sva goro Svitnjak nad Bovcem , ki se je odražala na nebu. Srečala sva dve srni in malo pod nam ujela ruk srnjaka, ali jelena, ki je klical  svoje družice na jutranje druženje...

 

  Pohitela sva po strmini naprej, ja on se je malo preveč zapihal, meni pa za čuda ni delalo prav nič kakih težav. A sem, ko se šika  (iz solidarnosti) počakala, da se je odpočil , kot on počaka, če imam jaz krizo,

 Tit ravniki so tako sočni in ni čuda , če so krave tako rejene , da se jim tresejo zadnje stegnja.

ko sva prisopihala na makadamski cesto je sonce obsijalo vrh nad nama, ki se je bleščal v odsevu rosnih zelo veliki cvetovi in trav.....arnike je bilo vse rumeno 

 kot biseru so se svetili vršički tam na vrhu 
 cvetja je bilo toliko , kot si ga le srce lahko poželi vseh barv oblik vrst od spominčic, lilij dveh vrst,celo iris, pa pogačice pa materina dušica, plahtica, arnika pa še in še

 pa šipek bel in roza veliki grmi

 ja na pravipoti sva

 iz sence na sonce. Tu sva pred tremi leti šla 1 septembra in je bil ves travnik v  preobjedah in to tako velikih, da sem mislila da so neke druge vrste rože in visokih bodečih nežah. Celi grmi kot aranžmaji Še nisem videla teh in tako veliko na kupu..Tu nekaj detajlov od takrat v dokaz da je Matajur vedno čudovit in cvetoč

 ko sva prišla na vrh teh travnikov sva zagledala v daljavi najin cilj kapelico na vrh Matajurja- Tu je  na  za njegovih hrbtom

 nato pa so se pod cesto kot na pladnju ponudili cvetovi v rumeni barvi

 med kamenjem

 pogled pa je že segel na vrh Mrzlega vrha na Idrski planini, kjer sva bila pred tremi leti

 opazovala sva živino na pašniku in bleščanje trave, ki jo je pravkar doseglo jutranje sonce

 skozi gozd pod nama pa se je vedno bolj bleščalo, ter sva nato počasi premagovala strmino proti železnim vratom, kjer pa naju je že razveselil prvi žarek sonca, ki se mu je uspelo prebiti skozi goste krošnje listavcev. ja obetal se je zelo vroč dan... Na ravnini sva se spet malo oddahnila kar na štorih , ki so bili še pred dvema letoma ponosne bukve.

 Modro cvetje v senci je še dodatno naju razveseljevalo

pogled preko gozda na najin cilj. In tu malo zoomiranoJa kar daleč je še, a saj imava čas vsega sveta... Arnike je bilo toliko kot jo sedaj vidiš, Pa cvetje vseh velikosti ja saj če bi naštevala bi porabila ves dan...

 spet sva bila na makadamu. Ko sva šla gor se mi je zdelo da ni tako daleč, ko pa sva se vračala, se je pa vleeeeeklo, Kot nama je pred kakim letom na Ratitovcu zategnil en gospod...

 Morda se komu zdi neumno ko me razveseli cvetje ob poti, a ne morem iz svoje kože, še vedno prisegam na lepoto vrta Matere Narave...
 

 ja že do tu je bilo toliko cvetja, ko pa sva krenila še na italijansko stran tam pa sploh niva vedela kam naj človek pogleda. Se pozna sončna lega

 Ko sva po gozdni cesti in strmini stare poti  do karavle, ki je bila še v senci, namesto vojaškim namenom so bile v vsakem oknu stekleničke s  cvetjem-Kako je bilo to lepo za videti kako se nama je prilegel počitek. Ja ne vem, ali je Emšo kriv, ali pa strma pot ha ha ah da ne prenašam dobro vročine. (no pa je bila ura šele osem)Ali pa nizek pritisk..:Kakot koli treba se je prilagajati hi hi.. Pa kar gre... skozi visoko travo na vrhTe pogačice so tako lepe !!slikala sem jih za mojo prijateljico iz Primorske, ki pravi, da so ji tako všeč  Zate A <3 ....

Tu pa kolaž belega cvetja pol pobočja se je belilo na enem ob+vinko z njimi

 Pa še ravnina pred kočo, kjer je moj hitel proti domu na Matajore

ja midva pa sva postala eno z naravo se mi zdi da se stapljava v soncu in od 

še par ovinkov in bova pri koči

 vroče je postajalo

kapelica od spredaj

 še par korakov po kamniti poti na vrh

počitek

 jaz pa sem kot vedno, da vidim, ali še zmorem splezala na vrh. NO ni bilo težko saj ni visok

 Hoja bosih nog ..po travi neprecenljiva izkušnja

 pa še zadnji pogled od zadaj red odhodom

 nazaj po krožni slovesnki poti

 še enkrat za spomin na to prekrasno cvetje

 voda je tu najbrž ob nalivih zelo dejavna

 navzdol

 po ploščah

 plošče kot valovite salonitke

 vedno bolj se oddaljuje najina obiskana gora

 pa še pogled na levo je zanimiv

 ter krava , ki mi je imogrede obliznila komolec.

nato pa samo še navzdol skoti temni gpozd

 skozi malinovim grmičevjem

 Ko sva se vračala pa sva obiskala še Modrejce ob Soči, kjer je zelo prijetna okrepčevalnica. Vsako leto je lepše urejena. Tu dva pred leti zelo pogosto hodila na kavo. Odžejala sva , občudovala našo lepotico Sočo, se odpočila se osvežila nato pa se odpeljala domov. Z zavestjo, da je doro, da včasih greš tudi takoo dolge poti, da vidiš, ali še zmoreš. Ja pravijo da je tudi avto treba včasih malo (poterati) pospešiti da se očisti navlake in pokaže kaj še zmore. Z zavestjo da je za nama krasen dan poln spominov , ki jih bo treba še urediti , fotografij . IN čeprav sva porabila kar nekaj kalorij čez 1000 hi  hi h. In prehodila čez 17 km sva oba zelo zadovoljna in  sedaj se bova malo odpočila potem pa spet obiskala še kak lep  letos neobiskan cvetoč kraj.

 še zadnji pogled na most čez Idrijco nato pa veselo domov!!!