Contributors

nedelja, 31. maj 2015

14.6.2013- Ušlja gora-raj med pogačicam....





Prav za prav sva nameravala iti na Uršljo goro že v četrtek. Nekako sva si zaželela pogleda na sončni vzhod, kakršnega ti ponudi le ona. Pa sem zvečer pogledala v nebo in je bilo pokrito z temnimi oblaki. Pa sva se odločila, da greva gor v petek…
Že kar ob deveti uri  sva šla spat, kajti želela sva si, da res zgodaj odrineva, da ja ne zamudiva tistega trenutka, ko sonce prvič poljubi vrh gore…
Ob pol dveh se zbudim,pogledam na uro in si mislim : "Nak sedaj je še prezgodaj." Zadremam nazaj in slišim njega kako vstaja. Vprašam ga: "Ali misliš, da bi že vstala, ali ni prehitro?" No, ti še kar spi, saj bo ura kmalu klicala" . In tako sem par minut še ugibala ali naj vstanem ali ne. Pa sem vstala skuhala čaj za na pot. On pa kavo katero sva popila in si vmes pripravljala stvari, hrano , kar še prejšnji večer ni bilo v nahrbtniku. Čas je tako hitro tekel in ura je bila že dve. In še dobro da sva se sama  zbudila,kajti budilka  se je  nekako  zaskočila in sploh ni budila....
Malo čez dve sva se odpeljala. Vedno kadar greva zgodaj uživam v vožnji. Vse je osvetljeno nobenega prometa le tu in tam vidiš kako mačko , ki prečka cesto,ali sedi ob cesti in se ji očke svetijo kot kakemu nočnemu duhu ki straši okoli... ali pa jež. Navadno jo pravi čas opaziva.Ker že veva da so tukaj . Nad Zavodnjami sva na ovinku zagledala dve lučki. Bila je srna, ki je stala ob cesti kljub rani uri.

 Navadno greva iz Naravskih Ledin , ali pa od Verneška, ali Križana. Tokrat sva se peljala do rampe kajti želela sem si, da bom na vrhu še pred vzhodom. Ko sva zakorakala po cesti je bilo še temno , a malo nad rampo se je ob pogledu skozi drevje že pričel pojavljati prvi obris temno vijoličaste barve, ki je naznanjal kje bo sonce vzšlo.
Malo hitreje sem stopila. Mož za mano je rekel: Še prehitro bova gor. Bova še čakala vzhod! 
Bolje da midva čakava njega, kot pa on naju … 
A nekako sem mu v mislih pritrjevala , kajti sonce naj bi vzšlo čez peto uro.

A v hribih čas vedno hitro teče posebno ko zaželiš zadržati kak nepozaben trenutek sreče…. …
(slike, ki so bolj malega formata, klikni na nje in se bodo povečale)

Pa sva prišla kar hitro prve tri klance in si kljub vsemu vzela čas za počitek na klopi na velikem ovinku. Nato sva zakorakala po stezi in po dobrih dvesto metrih na ovinku zagledala skozi drevje luč na vrhu stolpa. Drugače se razen zvezd in rdečkastega obzorja nad Pohorjem ni videlo prav nič. Čarobni so ti trenutki.Še ptice umolknejo ... samo par minut traja ta prizor nato pa se spet vse povrne v vsakdanje jutro.. Kajti tam nad Kremžarjevim vrtom nad Slovenjgraškim Pohorjem je vedno bolj žarelo nebo in noč spreminjalo v jutro…

 


 Kot očarana sva opazovala to porajanje dneva, 
 
ter nato čakala na finale vzhoda.Tako skrivnostno so se spreminjale nianse barv od najtemnejše do najbolj neverjetne oranžne barve..Opazuješ in si polniš baterije... Nato ko je nastal navaden dan sva






nadaljevala sva  proti vrhu med zlatimi pogačicami, kjer sva se slikala med njimi, čeprv je bilo še skoraj temno v senci, kjer še sonce ni doseglo tal....




KO tako čakam vidim da so se pogačice že razcvetele , čeprav so bile še pred desetimi dnevi sami brezbarvni popki. Slikala sem jih in lepo jih je bilo videti.Potem pa se je tako nenadoma pod zardelo svetlobo pokazal konec sonca, ki je vedno hitreje in hitreje vzhajalo in spreminjalo nebo iz indigo modre v sinje modro barvo.nad Mislinjsko dolino pa je ležala gosta bela odeja iz megle.
.. Bila sva prav presenečena da je tako, kajti Šaleška dolina in Koroška sta bili dobro vidni.. 
 Ko sva nato zavila navzdol mimo cvetoče planjave  pogačic,  kjer sva se slikala  in nato šla po stezi proti vrhu kjer  sva pod vrhom zagledala gamsa,
ki ga je obsijalo sonce,se je pasel med cvetočimi pogačicami malo više pod križem je stal drugi in nas opazoval  
Neka časa smo nepremično obstali ona dva  tam mi tu in se gledali,  a kmalu se je  njima  zdelo sumljivo in izginila sta  pod robom..taki trenutki so redki...včasih imaš pač srečo da srečaš, ali vidiš prvotne prave gospodarje ,  prebivalce gore...
A to je trajalo samo hip in že sta odšla pod rob..Midva pa proti križu kajti tam sva ob prvih žarkih zagledala celo pobočje rumenih pogačic.Prekrasen pogled.
cele poljane  cvetja  v  barvi  zlata








Ter uživala v prekrasnem jutru in se  napotila do skal.
Lepa so jutra, ko se noč poslavlja in dan zaželi dobro jutro. Obožujem te trenutke to je nepredtavljivo, ko si lahhko priča hipu, ko  noč zaželi dobro jutro dnevu in se poslovi..Na obzorju je nekaj oblakov a nad goro je modrina  .. Sveži zrak in povsem druga atmosfera prične vplivati na človeka. Kar čutiš, kako ti vse skrbi in težave, ki so se nabrale med bivanjem v dolini kopni in izginja nekam pod mordo nebo, ki se zdi tako blizu, da imaš občutek da bi lahko roke namočil v to modrino..In to bogastvo cvetov saj človek skoraj ne more vsrkati vse te lepote... Samo molčiš in uživaš....





čas se ustavi...



Nekaj cvetja sploh ne poznam



a saj to ni važno, važno je da te napolni z veseljem in srečo pogled na njega...da človek ne pozabi trenutka je lepo , da jih zamrzneš za vedno posebno, če jih slikaš v temi…
Na južno stran sem pogledala v globel, kjer sem zadnjič  videla trop gamsov,ki so ravno odhajali, a ni bilo nobenega.Tako sva odšla še proti stolpu da malo pogledam še za ostalim cvetjem.Tako sva opazovala Kamniške, ki so se barvale s soncem in svetlobo izrivale temo in senco iz globel. Počasi sva se pomikala proti vrhu , ko pogledam nazaj po poti kjer vidim da prihaja ena gospa. Tako znana se mi je zdela, pa čeprav se še nikoli nisva videli v živo. A na sliki velikokrat. Virtualna prijateljica ,ljubiteljica gora in planin. Še malo mlajša od mene tako veliko hodi v visokogorje, kamos sva midva zahajala pred leti... kako sem bila vesela srečanja..  Pa saj sva se morale srečati kolikokrat gre ena , kot druga tu gor na našo Goro . Malo smo poklepetali , slikali za spomin itd..in čas je spet prehitro minil.
nato sva midva šla še na južno stran in nato proti koči.


Kjer pa smo se še enkrat videli lepo je bilo…Vesela sem takih srečanj …… Ogledala sem si še cerkev. To je že tradicija…. Morda neki spomin na otroška leta, ko smo hodili gor na žegnanja.



Prijateljica se je poslovila , midva pa sva si vzela še čas za ogledovanje malenkosti posebno raznovrstnega cvetja..Od pogačic, vresja murk, črne  murke to jutro nisva odkrila, a sva jo teden pozneje  , samo tri cveto in pred njimi je poležana trava, kajti vsak jo želi slikati in povonjati.. Potem svišča






  pa narcis,





ki sicer že pocvitajo in še mnogo drugih, ki jim sploh ne vem imena, a me kljub temu zelo razveselijo.



Proti deseti uri sva se počasi odpravila nazaj, kjer sem še slikala cerkev iz globeli pod njo  skozi lino razvaline porušenega hleva


moram pa povedati da so me tu tako opekle koprive, ki so rasle med visokim repuhom. Se mi je mož smejal in rekel ne skrbi , to je dobro za revmo.. Nabrala sem kopriv za čaj in malo niže na jasi še regrata ja in nato sva se vrnila do avta in pri priklenjeni mizi naredila malo daljši postanek. Kajti tu sem uživala v slikanju cvetja in metuljev ter seveda ob dobri kavici…. Pozno popoldan sva se odpravila nazaj v dolino polna prečudovitih vtisov tega prekrasnega dne… a že sedaj vem da bom kmalu spet gor…Kajti poleti v mesecu juniju  je na Uršlji najlepše »ob kresi, ko se dan obesi« in ko pogačice preplavijo Uršljo goro...A pred tem greva še na Peco..
p.p 

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...