Spomini starega gojzarja:_Zimski poslovilni pohod na Uršlji goro!

Uršlja gora .

Ko se zaveš da... Je duh , želja močna , a meso je slabo...No ne čist slabo, a ni več tiste poskočne energije, no kako naj rečem prej se utrudiš.. Kolikokrat sva bila gor, v soncu megli, dežju, babjem pšenu, po temi ob sončnih vzhodih zahodih, ja ni da ni... .

Končno je nama uspelo da sva se povzpela na najino goro, kjer sva  bila vsega skupaj v desetih  letih (prej nisva pisala in vodila evidence, kajti kot otrok sem bila gor vsako lepo nedeljo, oziroma takrat se je reklo, prvo, drugo tretje  žegnanje ...Mama je bila organistinja pa so naši pevci peli gor..

Pa še potem z možem in otrokoma, a tega žal nimam dokumentiranega)  ---

( torej od leta 2012-2022-160 x in pol, ker je mojemu malo pred Šisernikovim travnikom postalo slabo, sva šla nazaj) Kajti vedno je bilo zdravje in počutje prvo in je še seveda sedaj....- kar znese povprečno 16 x na leto.Eno leto, mislim , da je bilo 2014 sva bila gor 29 x, to je bil najin rekord. Pa ne da bi ravno tekmovala, kolikokrat bova gor, ampak, je naju gora navadno, kar poklicala, sva šla na jutranji sprehod okoli jezera, sva videla, kako se blešči v soncu, popoldan sva že bila na vrhu. Ali ko sva šla na Koželj , ali Skorno, ali pa samo v sončni park v Velenju, vedno je imela tako moč nad nama... Od tega sva bila gor velikokrat tudi pozimi pa ne samo enkrat, včasih po 5 x , ali še večkrat na zimske mesece... Ko si še mlajši se vse da. Enkrat sva petkrat bila gor, samo zato, ker sem želela narediti posnetke v soncu. Ko sva bila ta zadnjikrat je samo za 15 minut posijalo sonce , da sem lahko naredila krasne posnetke v snegu....

 No pozimi navadno sva šla gor iz Ciganije

-------------------------------

 

 Ciganije velikokrat po ledeni cesti mimo Kotnikovega vrha in naprej  

ali Kotnikovega vrha, Pa iz Naravskih ledin, 

Pozimi je nama bila najbolj všeč pot iz Naravskih ledin, a odkar so podrli drevesa tam, in sva lani zgdaj zjutraj, še po temi , zaman iskala pot na vrh , ne greva več tam. 

drugače je pa ta pot gor za dušo.

Pa od Vernerška,tam imava veliko spominov , od kuhanja kave, gazenja snega, poledice, pa globokih korakov po celini, pa še se bi kaj našlo pot za veselje ter razposajenost...ter seveda izkušnja, ko meseca aprila avto obstane in moraš nadeti verige. Seveda je to bilo še takrat ko so pri nas bile tiste prave zime...Ne pa tako kot je sedaj...

Kjer sva se morala 11. 4.2013  vrniti in do   Križana potem iti čez travnik navzgor

moral je nadeti verige da sva prišla do Križana 

ter od Kotnikovega vrha, od tam sva šla kar nekajkrat tudi v jeseni, ne samo pozimi

Pa poletja na Uršlji gori 

pa lilije pa pogačice

 pa preobjede no o tem naslednjič. Pa nočni pohodi, ali pa trenutki, ko je tam za Peco zahajala luna, nad Pohorjem pa je vzhajalo sonce.. Nepredstavljivo lepo !!!Kajti toliko lepote, toliko energije, kot ti da ta gora, samo prepustiti se ji moraš in jo vsrkavati, da te napolni za večne čase, vedno znova in znova... ja sva zadnjič računala in malo pogledala albume za nazaj, da sva bila gor vsak mesec, včasih tudi petkrat, drugače pa v vsaki uri dneva ..O tem morda v naslednjih blogih, ali pa takrat, ko se bova tudi poslovila od Uršlje gore, tudi od poletnih pohodov. Kajti poleti bova še vsekakor šla gor, le za zimo je dovolj. Žal... 

Na Uršlji gori je naju vedno spremljala Mery, ki je vedno imela veliko oboževalcev

. radi si jo božali, ona pa je zelo uživala ob tem ... zadnja leta je največkrat se vračala v nahrbtniku

Pa številna srečanja z znanci prijatelji, sošolci, pa virtualnimi prijatelji ja kar nekaj se jih je zvrstilo. Vesela sem , da sem jih spoznala v živo, a ker ne vem če bi jim bilo všeč  slik ne objavim, le povem ,

da so bila vedno lepa prijetna  ta srečanja...

Kako sva uživala v visokem snegu, v gazenju ko je bila lepa pot , kar naenkrat si se znašel do treh črk v snegu ha ha ha...in ja tudi v spustu proti privezani mizi nekega zimskega poznega popoldneva, ko sva bila v 15, minutah pri mizi. Ja vse se da pa čeprav po ta zadnji

Prekrasni trenutki , ki so ostali v spominu za vedno

Mery od Uršlje do Naravskih nazaj v nahrbtniku

Je dejal da, ko je zaspala v nahrbtniku je postala vedno težja. Ko sva pa prišla do Naravskih ledin pa je dirjala naokoli on pa utrujen ha ha ha

Prekrasne bleščeče planjave, kot valovito morje

temni kontrasti

kot bi bil na drugem planetu, ja snežne lepote gore , 

so naju  vedno znova in znova očarale..

pa večerni povratki nazaj

privezana miza ima tudi pozimi svoj čar

nekaj utrinkov zimskih radosti na Uršlji gori

Tu sva se vedno odpočila, pa naj je bilo ob polnoči, ali zvečer ob deseti uri, ali pač čez dan... ja vedno sva si tu vzela as, tokrat ne, ker je bila klopca in miza obakrat zasedena, gor in dol, ko sva šla...

Januarskajurea so bila nekaj posebnega, navadno sva srečala sonce tukaj

Pa gamsi , kolikokrat smo se srečali , pa divji petelini ja preveč časa bi porabila da najdem vse te zanimivosti v albumih ..

pa divje kure itd ...nekje imam slike hm najti b jih morala

ko je sonce nekega jutra vzhajalo a je samo zarja in kontrasti nama  polepšalo trenutek dneva---

Pa kolikokrat smo se slikali tu gor 

pa zelo prijazna oskrbnica/ka na Uršlji gori, kolikokrat sva prav zaradi njiju krenila h koči... Res je neprecenljivo , če so oskrbniki taki s srcem in dušo, za pohodnike in njihova prijaznost je kot magnet, kite vedno znova in znova pritegne....

V dolini je bilo kopno tu gor pa minus 16 stopinj...

Eden najinih najlepših zimskih pohodov na Uršljo goro...

Ko je ob privezani mizi bilo samo košček prostora na klopci, a dobra volja je kar kipela od naju ... Neprecenljivi spomini...

Po zimski poti navzgor, potem pa po ta zadnji navzdol, no spodrsnilo mi je potem pa,en dva tri sem bila pri mizi. 

Ni ga lepšega, kot iti po taki poti.

Gaz po vrhu

Ko je vse ujeto v ledeno obleko

Dolina v zelenju gora v sneženo ledenem oklepu... nepopisno lepo. Bilo je tako hladno, da se mi je prst prilepil na sprožilec fotoaparata- Njega je seveda zanohtalo kljub rokavicam in grelcem 

--------------
No poletja so še pred nama zima pa je postala za njega prenaporna. Sva sicer nameravala  od Ciganije, a bi bilo to za njega prenaporno po ledu in snegu. Tako sva se za peljala do privezane mize, ter krenila naokoli po cestia 

,od Križana, ali pa od privezane mize nad Šisernikovim travnikom

Pogled navzdol travnik je že kopen---

Sprva po zelo lepo steptani in suhi cesti

Mimo čudovitih cvetov teloha jetrnika 

Uživali smo ob gledanju skokov ter toploti doma

Tako sedaj pa še par utrinkov s poti sprva lepa pot pote ledena potem snežena, a počasi sva prišla, res pa je , da sva od mize potrebovala na vrh  2.40 minut... No gora je naju počakala , kot vedno

......................

Veliko ljudi je naju dohitelo, prehitelo, ter srečevalo. Nazaj grede je naju srečal kolesar ki je po snegu rinil kolo. Ja ni kaj ,vsak na svoj način, pač kolikor zmore in kolikor mu paše

Id tu je navadno krasen pogled na Mislinjsko in Šaleško dolino, tokrat je bil razgled ničen

Veliko novih cest je povsod 

Pogled na Kope in Slovenj Gradec

pogled v Šaleško dolino je ničen

Včasih je bilo tu precej telohov sedaj pa je še debela odeja snega...

Šla sva po robu, no nazaj pa je že se malo otoplilo, sva šla lahko po cesti

Sva ta zadnjič dejala ko sva v dolini hodila po ledu, da ga imava za letos dovolj. Saj ne, da bi ga ne premogla prehoditi, imava tudi derezice je pa tako naporno, pa seveda časovno zelo moteče....

Senca se je tokrat kar prilegla

Tudi pri rampi sva se ustavila. Ja letos začuda tu ni snega , včasih pa se je znak skoraj skril v njem...

Na ovinku kjer navadno greva počez sva se ustavila, nato pa lepo krenila naprej po cesti....

Na obeh klopeh sva se slikala tako za spomin Še zadnji moj najljubši ovinek, kjer navadno macesni zelenij.

 Seveda sedaj je še prehitro zato

Nato pa sva se predala uživanju. Od razgledne točke, kjer se je komaj videlo v dolino in Šaleško dolino. Drugače je bilo vse razmazano od onesnaženega zraka in prahu , ki ga veter nosi sem iz vzhodnih puščav.. Pa užitek ob pogledu na cerkev sv. Uršule, pa potem uživanje v koči ob ogledu skokov. Seveda potem še na vrhu in za cerkvijo na najini klopci. Čisti užitek... Ja ni treba veliko da i lahko polepšaš dan. Res pa je da sva bila kar pošteno utrujena ko sva se vrnila nazaj domov. Sedaj pa ne vem, ali je torej res že Emšo, ki naju opominja, ali pa imava premalo kondicije. Pa saj sva z lahkoto premagala strmino, Špičastega vrha, pa tudi Srebotnika, pa še kar nekaj strmin sva od novega leta že premagovala.... ki  ki so bila  bolj strma ,kot ta pot okoli po cesti, ali pa je morda le rahlo razmočen sneg, kjer  pač  je  tako ,da greš dva koraka naprej pol pa zdrsi nazaj nazaj... A kljub temu ,ves napor sva že pozabila ostalo pa nama bo v spominu vsa lepota , energija ter čudoviti motivi...

skoraj tri ure sva uživala na vrhu... Vsak kotiček sva obredla

Mery ni bilo z nama bila pa je njena igračka Papa Smrk,, tako da je naju vsaj nekaj spremljalo... Ja vsak dan jo bolj pogrešam. Je že tako bila je najina spremljevalka na vseh poteh pa še doma, jo je vedno zanimalo kaj delava... 

Dotik ki je res vedno več vreden...

Ko sva se na vrhu postavila v pozo ha ha ha. Ja ni kaj slikali smo se ,na klopci ljubezni je naju slikal pohodnik iz Ljubljane. Je dejal da bo naju ujel s srčkom ja res mu je uspelo... Super...Ja zelo veliko jih je bilo. No nekaj Korošcev, pa Mariborčanov Ljubljančanov iz Domžal, kakega znanca pa ni bilo. Žal---

naju drugi, midva druge ...Kako smo se zabavali

Še zadnji poslovilni pogled do pomladno, poletnih dni na cerkev

Kjer sva se potem še za slovo malo nastavila gorskemu soncu, vsaj jaz, no pa me je obarvalo ha ha ha

ter se potem vračala----

mimo vedno bolj velikih šopkov teloha , sončnih pobočij 

po snežni belini, ter skozi

 ledene predele , ter nato po suhi cesti

Ja Uršlja gora je bila in je za naju magneta zimske pohode bova opustila je preveč utrudljivo za njega , medtem pa letni nama še ostanejo

Leta teko, neopazno, no volja vsekakor je, pa tudi upava da bo pomlad  še tudi volje in kondicije... --------

Potem pa sva se kar naenkrat zavedala , da mineva čas, da se najin čas tudi počasi izteka, pa ker je še toliko drugih vrhov, kjer še nisva bila, ali pa sva bila prej sva pa se odločila da dava prednost tudi drugim hribom in goram. Šaleške vrhove poznava že tako na pamet, skoraj vsak grm in ovinek, a rada pogledava še kam drugam... Kot so Avstrijske Svinja planina, Koralpe z vsemi vrhovi, pa seveda Obir .  Pa seveda Koroški vrhovi, kot so Pogorevc, Šteharski vrh Brinjava gora, ter čarobni Volinjak pa cerkev na Platu, pa Leške cerkve  na Koroškem...Ja pa sem najbrž kar precej izpustila  ... Brinjeva gora  pa nad Zrečami.. Pa seveda vrhovi okoli Celjske kotline, pa Savinjski vrhovi Mrzlica Kum , Hom , Bukovca, Kal pod Mrzlico,  pa Boč in Donačka, kjer pa sva tako . Matajur ,to so vrhovi  kjer se zelo rada vračava in sva že velikokrat bila.. Ja bolj se odmika čas, več človek premišljuje o minljivosti in kar z obžalovanjem pomisli ,da veliko vrhov počasi nama ne bo več dostopno. Že pred časom sva se poslovila mislim da leta 2016 od Storžiča prej pa še od ostalih Kamniških Alp, Julijskih Alp...sva pa vesela, da je nama še lani uspel pohod na Krnska jezera, da sva obudila spomine na prejšnje pohode, kajti gor sva kar nekajkrat bila.   No Pohorje je pa še vedno najin cilj, lanski pohod od Rogle, ter  do Ribniške in nazaj, ki  je bil sicer peti po vrsti, a najlepši, kljub vsem kilometrom , ki se jih je nabralo.. Naju še vedno mika...

Ja narava nama da veselje, zdravje energijo ter optimizem... 

Predvsem pa gibanje... Naj še nekaj časa traja

p.p.