4.3.2022- 
Zadnje čase se je nekako vse natrpalo na kup. Tako ni bilo, ni časa za splet tudi ne za pisanje a, a je že tako ..včasih se je pač treba prilagajati... Ker je sedaj zaradi drugih nujnih obveznosti odpadel ,kak daljši pohod, (no za Škalsko jezero, Poseko, Sončni park je seveda vsak dan zjutraj bilo dovolj časa) A sva si zaželela, bolj, kot kdaj prej malo višje, stran iz doline. Najprej sva nameravala k Svetemu Križu nad Belimi vodami, kjer še letos nisva bila, nato Skorno, a tam je najlepše spomladi,ko že vse cveti in jeseni, tako sva se odločila za ta cilj, kajti tako ali tako greva vedno gor zgodaj spomladi, malo za kondicijo malo pa , da spet obiščeva te kraje in prehodiva to pot.
Pestra pot-vsakega nekaj
nekaj strmine,kjer sva prečila pobočje tudi nekaj cvetja ob poti, a je bilo še zaradi sence skupaj...kot je jetrnik 
tu, kjer so bale pred leti prišla po strmini od jam 
kjer sva si oba morala odahniti. Zelo sveže jutro in rahel vetrič , ter seveda hitra hija ha ha, ko pač pozabiš da bi bilo pametneje , da malo upočasniš korak
Malo naprej sva si odpočila na hlodih, kjer se vsakič, ko greva tukaj...
Zelo zanimivo, led, sneg cvetje si podajajo roke,
kot
radi rečemo oziroma je vse nekaj metrov narazen
Včasih greva naokoli, a ker sedaj nisva šla že kak dober teden v hrib sva oba dejala greva po strmini ob robu gozda
Tu je bilo prav spolzko, a ker sva ledenih poti , letos že kar nekaj prehodila, namato ne dela težav. Seveda pa je treba paziti....
Tu gr sva pred leti prišla po drugi poti do sem, pač po stari Šaleški poti. No tu kjer hodiva midva pa ni označena, tako, da predvidevama da gre stara pot še vedno mimo jame...
Prvi ššopek trobentic sem slikala potem pa ne več. Jih je bilo kar nekaj...
mimo malih stavb kjer se sušijo drva, ter
ob kapelicah ter . malo po asfaltu, makadamu, travnikih, po skalnati, ter listnati gozdni poti, po ledu, snegu in blatu... Vsega po malem in ob toliko cvetja ob poti, da čutiš , da je pomlad že blizu. Sončno a kar sveže vreme...Tako za kondicijo, kot greva skoraj vsako leto ta čas, tu gor... Nekaj utrinkov Včasih sva se pozpela navzgor prav iz Hude Luknje, kjer je ozka stezica peljala mimo SKALE Z VOTLINO, KJER SO VISELI Z STROPA MALI KAPNIKI.
Spomnim se , da je bila pot zelo strma , naslednje leto pa je bila opuščena, ker je bilo veliko dreves na poti in je bilo nevarno... in je vodila gor od bivše Gostilne Kovač .. Zadnjič pa sva videla da je pot tam gor spet obnovljena, bova šla enkrat še malo raziskovati
Torej včeraj je bila kar pestra pot , h krasnima cerkvama, Sv Vida nad Valdekom, 
Citat:Cerkev sestavljajo zvonik, ladja s 3/8 sklenjenima kapelama ter ožji in nižji 3/8 sklenjeni prezbiterij s pritlično zakristijo na južni strani. Njena zunanjščina je preprosta, kar velja tudi za notranjščino, ki jo v ladji pokriva kapasti, v prezbiteriju pa banjasti obok. Cerkev je v zasnovi z zvonikom vred gotska, morda še iz 14. stoletja. Njena ladja je bila prvotno nižja in ravno stropana. Na začetku 18. stoletja sta ji bili prizidani precej višji kapeli. Leta 1857 so ladjo močno dvignili in obokali, preobokali pa tudi prezbiterij in levo kapelo ter leta 1889 povišali zvonik za zgornjo etažo.
Župnišče je bilo na novo zgrajeno po požaru leta 1765. Legenda, zgodovina, pravljica
Župna cerkev sv. Vida v Završah (nad Valdekom), ki se prvič omenja leta 1320, je imela že leta 1399 svojega duhovna, bila pred letom 1592 sedež vikariata, 1756 vikariatne župnije in 1770 samostojne župnije.
Vir.Jože Curk,Mislinjsko ozemlje -kulturna pokrajina, zbornik,Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec,1995,str.186-187
Cerkev sv. Ruperta v Završah, ki se prvič omenja leta 1496, je šentviška podružnica. Cerkev
sestavljajo pravokotna ladja z nadzidanim zvonikom in malo ožji, a enako visok prezbiterij z nadstropno zakristijo na južni strani. Notranjščino
pokrivajo kapasti oboki. Prvotna poznogotska cerkev je imela ravno krito ladjo in obokan
prezbiterij ter lesen stresni stolpic z zvonom iz
šentviške cerkve z letnico 1592. To cerkev so leta
1853 večinoma podrli ter zgradili sedanjo stavbo.
Ob tej priliki so ladjo podaljšali proti zahodu in
postavili sedanji zvonik, deset let pozneje pa jo
obokali. Obok je enak onemu v cerkvi sv. Helene
na Graški gori
Šentrupertu,KONEC CITATA---
Torej sva se napotila še naprej k cerkvi Sv Ruperta,ki je za dober km odaljen od prve cerkve..zelo nama je všeč- 
Že kadar sva na Graški gori Vis a Vis jo vedno občudujeva.. Tu mimo sva se vozila pred desetimi letiko sva naredila izlet Iz Slovenjgradca, preko Graške gore navzdol do Doliča in naprej proti Velenju... Peš pa pred kakimi petdesetimi leti, ko smo opravili Šaleško Planinsko pot... A od takrat se je zelo veliko spremenilo. Veliko poti ni več, nekatere je zaraslo grmovje, drevje, drugod so tam njive, alistojijo hiše... Ja veliko se je spremenilo v pol stoletja in še več,kar midva skupaj.vandrava po teh krajih naše lepe deželice...
Pogled na drugi vrh Graško goro, kjer še ni dolgo, ko sva korakala po nenem grebenu...
Sprva po asfaltni cesti z veliko odcepi,
kažipoti
inavtobusnim postajališčem
ter prijetnimi prostori za žar in poletno druženje
ter maketo gradu, kimi je bil tako všeč, da sem ga
poslikala iz vseh strani 
Ob kapelici in ,cesti ki je naju vodila po prekrasni valoviti
pokrajini
Na eno stran se nama je odpiral pogled na Pohorje, ter na
Uršljo goro, na Peco
Koralpe v Avstrijo, na drugi strani pa po Graško gori, tam čez njo pa sva zaslutila našo Šaleško dolino, saj je dim iz TEŠ, kot smerokaz nakazo
val, kje smo doma....
Čudovite breze, nekaterim so še po odstranitvi vdahnili življenje, pomen,
kot so prikupni obrazki škratov
Pa da ne pozabim, prisrčnega kužka, ki je prihitel k namaa, kot danamaje hotel zaželeti glasno dobrodošlico. Vesela sem kjer vidim tako sproščene in prosto bivajoče kužke.
Veliko sma jih včeraj videla, povsod so bili prosti, ne na verigi. Pa te lepo ozdravijo, ja veliko je odvisnih od ljudi, kako jih vzgojijo... Vsak pes se da naučiti, le treba si je vzeti čas in se jim posvetiti. Ja in ,če lahko pobožam kužka takrat se še posebno rada spomnim naše Mery, ki je uživala ob božanju......
Žal je ostal samo spomin na našo navihanko.
Cerkev sv. Ruperta je bila seveda zaprta, a sem se znašla,vedno je kje kaka odprtina, da lahko poslikaš glavni oltar.Res je lep...
Visoka vitka cerkev na griču, ki se vidi daleč naokoli...
Ker je rahlo pihalo, pa tudi pooblačilo se je , se nisva dolgo zadržala tukaj, ampak sva grede opazovala pokrajinona obeh stranehhriba....
Nato pa sva se vrnila so cerkve Sv. Vida nad Valdekom ter se potem napotila nazaj mimo osnovne šole,
ter spomenika, ki je spomin in naj bo opomin, posebno sedajv teh hido razburkanih časih vojne vihre, ki vihra nedaleč vstran, naj nikoli nam ne bo več dano da bimorali izkušati vojne grozote in nasilja , ter uničevanje vsega kar nam je dragoter se res vesela ozirala na prekrasno cerkev, ki je pod kontrastnimi oblaki se še bolj odražala na barvitem ozadju...
Lep vodnjak
Tak je bil jutranji pogled na cerkev SV.Vida v Završah,tak pa ,
ko sva se vračala domov
Kar obstala sem tam na pobočju, kjer so zjutraj cvetovi jetrnka bili komaj vidni, sedaj pa so zažareli v vsej svoji lepoti
ter po ledeno snežni cesti kmalu prečila pobočje ,
Hitela sva nazajmimo kmtije, ter mimo prijaznih kužkov
ter se vračala po listnatem
pobočju na travnik kjer se je nama nudil pogled na povsem drugo stran....
Strmela sva tja čez na Paški Kozjak,Špik in na vrh Ostrico na
njem.. Še ni dolgo kar sva bila na njemu .A nekako te preseneti kako strma so njegova pobočja.
Posebno pa še vrh Ostrica,
ki je že poleti vreden vse previdnosti
Vsa vesela ob toliko izobilju cvetja in prekrasne kapelice,
Sva na vrhu hriba gledala navzdol ter se nato kmalu
Tako, pa je nama uspelo spet odkljukati en pohod okoli naše doline... No to so vrhovi treh občin .Kajti to je Velenjska občina , Mislinjska občina,Slovenjgraška občina...
Kakor koli lepo je tukaj. Pozimi spomladi, poleti , jeseni paitak, skratka vedno drugačen vtis odneseš od tod. A vedno zelo lep, ki ostane še dolgo v spominu...
Ni komentarjev:
Objavite komentar