Spomini starega gojzarja- SREBOTNIK 700 m

Čas ,ko naj bi spomladanska resa zacvetela!!

Pogled skozi okno na Velenjski grad ki ga je ravnokar obarvalo sonce in pogled ne boja nakazal da bo lep sončen dan

Kar hitro sva se odpeljala iz ne prijetno dišeče Šaleške doline povsod je bilj zjutraj vonj po bencinu, večkrat sedaj v teh jutrih je  bil tak neprijeten vonj.. bolj je  kriza bolj smrdi..

Mimo Celja, kjer je bilo še vse zavito v jutranjo meglico..

Čez most nato ob reki Savinji

proti Zagradu in naprej navzgor po vijugasti cesti zelo ozki...

Slak malo prispela do kozolca ter se zapeljala naprej na parkirišče ki pa je letos bolj kot ne založeno z vejami, s kamni ,tako da je kar problem parkirati..Tudi pohodnik ,ki je naju prehitel  je bil začuden.No potem pa je dejal da je  najbrž privatnik to naredil....

A sva le parkirala in nato se napotila navzgor mimo vikendov

Ter cvetoče forzicije

Malo naprej sem v gozdu videla tudi prvega petelinčka letos, zelo mi je všečslika je bolj slaba, ker je bil pod cesto med grmovjem he he

Nato nato pa sva se napotila lepo naokoli po cesti saj   iz izkušnje veva, da bova strmine imela dovolj prideva na cilj na vrh..

 Na klopci sva se malo odpočila

Ter se potem napotila navzgor

Ter se napotila čez cesto ki vodi mimo Marijinega znamenja na okoli kjer se bova potem vračala, midva sva po kamniti poti krenila na vzgor...Počasi sva startala, kajti moto letošnih pohodov, potepov je počasi a vztrajno. Naj bo pot tudi cilj. Ja res sva se držala tega in prišla na vrh niti ne preveč utrujena...Toliko lepot motivov je ob poti. 

Mimo barvitih jetrnikov, da je kar zastal korak od vse te modrine...

Pa rožnato navdahnjenega volčina

Mimo lepo označene bukve ker sva se šalila, da pomenijo kratice cepljeni , pomladno prešerni.. no saj midva spava  v  to vrsto.

Pot tu gor se  izmenjuje, malo listnate poti  je bila  prašna, tu mora biti v mokrem precej spolzko, potem precej korenin ,ki so dobrodošle, kot stopnice navzgor ,ter seveda bolj .ko greš proti vrhu več je kamenja in kamnite poti kot bi bil kje v sredogorju ali visokogorju...In to je naju osrečevalo.

A strmina nama kljub vsemu ne dela prevelikih težav- V soboto sva bila na Boletini, tam je bil bolj rekreativni, športni dan, v nedeljo sva se podala na Špičasti vrh in Kislico 994 m.No tam je bilo malo za nabiranje kondicije,  gor navzdol pa klanec, kajti opažava, da je kondicijo in moč mišic , treba vedno znova in znova ohranjati... Neverjetno hitro se izgubi.  Pa obema dobro dene gibanje. Je že tako , da z leti postanemo manj gibčni, mišice se počasi spreminjajo in postajajo mlahave, kot bi imel na udih  obešene zavese.... Ja s  starostjo vse postane vse bolj krhko , a če človek obdrži vsaj kolikor toliko gibanja, (no pretiravati se seveda ne sme...) kajti takrat pač narediš več škode, kot koristi. Tako pa se prilagajamo, zraven pa se še na svoj račun lahko šalimo....

Počivala sva tudi, in še več, kot jaz, kajti čakal me je da sem posnela lepote ob poti, prehiteli so naju trije pohodniki. Dve rosno mladi gospodični, okoli dvajsetih let. Ter zelo dobro ohranjen mladenič ki je pred kratkim praznoval 81 let. No midva bi mu prisodila najmanj 15 let manj..Kot gams je šel pred nama, a sva mu privoščila iz srca njegovo hitrost..Pač vsak kolikor lahko....

No kljub počitku in opazovanju okolice, , ter cvetočegadrena, ki ga je bila na južni strani vse  rumeno sva prispela na greben, ja ni kaj obožujem grebenske poti. Se počutim kot bi hodila po mostu nekje , kjer lahko vidiš levo in desno... Pa tako zračne so te poti...

Z grebena pa sva že videla da se bližava zadnjemu delu poti, jaz sem pohitela naprej

Nato pa sem ga počakala pri skali, kjer sva, kot je že klasika, podpreva skalo, ali ona naju ha ha se vedno šaliva

Nato pa sva se povzela še zadnje metre na vrh. Joj kak užitek, zmagoslavje , sreče, predvsem pa hvaležnost,da sva lahko uživala na  tem prekrasnem vrhu,razgledu, (sicer ni tiste jasnine, kot že zadnjič na Šopičastem vrhu, je tudi tu bla tista meglena zavesa, umazanega ozračja. Upam da bo kmalu deževalo, da bo umilo ozračje, predvsem pa da bo kmet zadovoljen, posledično pa tudi mi, kajti če bo suša, bo primanjkovalo hrane za živali in ljudi. 

Tudi tega napisa še ni bilo.... 

Uživala sva na vrhu , bilo je tako toplo, brez  vetra,malo D vitamina pa je nama še kako dobro delo. ja kar težko se je bilo posloviti  , a kot je vedno, kar je lepo tako hitro mine. Imela pa sva ves vrh samo zase, več, kot uro sva bila na vrhu...

Pozvonila sva za zdravje,  za vso  družino, za prijatelje, za mir , predvsem pa  za naju , da nama ne bi zmanjkalo optimizma, , ter dobre volje. Pa naj se zgodi kar koli. Kajti če postaneo v teh etih črnogledi, je kot bi odprl Pandorino skrinjico. Ali kot bi se pričele domine podirati..., Vse gledaš še samo v črnem odtenku...

Pogled proti Tolstemu vrhu, kjer sva lani prvič bila in je nama bilo zelo všeč, se še bova vrnila tja...Ja kar precej hribov sva že obhodila,okoli Celjske kotline.Grmado,Srebotnik,Resevno, Šmiklavški hrib,Anski vrh,Svetino,Tolsti vrh.,no pa še Hudičev graben,ki sicer ni hrib,je pa pot zelo zanimiva.

Pogked proti Svetini, kjer sva bila v začetku meseca...

Nova klop na vrhu

Potem pa sva se napotila na drugo stran

Ja cvetja sicer ni veliko,a počasi bo tudi to..

Pa drevo,ki se mu izteka čas,od spredaj in zadaj.