Ja v teh časih , ko si še lahko s sorodniki prijatelji, dobrimi znanci delimo spomine,ki so za nas več, kot dragoceni, kajti zavedamo se, ko enega od nas ne bo več, bo odšel tudi del nas .. Pa ali se strinjamo s tem, ali ne..
Včasih mi kak mlajši sorodnik oporeka, da pač sem preveč še navezana na prejšnja leta, da moram iti naprej.
Oh, mu vedno odvrnem, zelo rada grem s časom naprej, pač nisem tiste sorte, ki bi obtičala v prejšnjem stoletju, da ne rečem celo v prejšnjem tisočletju. Kar nekako srhljivo se to piše, ali bere.
Ampak vseeno me vedno pogosteje mika da se srečam z mojimi letniki ,, posebno še, ker jih ni več veliko. Včasih me kar spreleti, ko se zavem da smo ostali še samo štirje pet od tistih , iste generacije,leto gor ali dol. ki smo se včasih res pogosto družili
. Še nismo tako stari, vsi še imamo želje, hotenja , duh je močan, Meso je bolj slabo, vsak ima kake težave a se nasmejem. In rečemo:
"No ja saj vemo da smo še živi...
No par je tudi takih, ki bolj črnogledi, so polni pesimizma .Težko je takrat vsem naokoli, tako brezmočni se počutimo ... Seveda se tolažimo, a nekako vsi čutimo, kako je tomogoče da smoprišli do te točke, , ko enostavno ne veš naprej... Včasih so pogovori ,srečanja s temi ,pravi napor, kajti to terja res veliko dobre volje, optimizma in prigovarjanja, da jih spet spraviš na pozitiven nivo, da spet z močno voljo in veselje, da jim spet prižgeš iskrico očeh, da zrejo spet pogumno v prihodnje dni.
A to te vse nekako potre, potem pa si zaželiš nekoga, ki bi tebi vlil novih moči da lahko še naprej daješ tisti del najboljšega, kar je v tebi.A včasih je prav težko najti tako osebo, kajti navadno si vsi mislijo, če si optimist, ti nikoli ne misliš na oziroma ti ni nikoli težko...
.Seveda sledimo tudi mlajšim, a nekako so te povezave samo enostranske ...Mladina pač poskuša čim več iztržiti od določenih oseb....Kajti včasih imam vtis, kot da je sedaj ta mlajša generacija čisto drugam usmerjena. Vedno se jim mudi...A vseeno bi bilo dobro,da se za trenutek ustavijo,da vidijo da so se drugi ob njih, morda malo starejši,da se pomenijo z njimi.Kajti veliko starejših je osamelih,in so njihovi mlajši včasih prav ignorantski do njih. No ni povsod tako ...Starejši pa nočejo, oziroma pravijo da ne morejo obremenjevati mladih, ker imajo svoj način življenja... No takim je potem zelo težko pomagati, svetovati..
Pa čeprav bi jim mladi veliko kje radi pomagali. Ja vse mora biti obojestransko.
Ne vem, ali so krive, so prišle marčevske ide, no upam, da ne, da bodo tudi kmalu prešle...
Kakor koli treba je iti naprej. Želim si samo, da tisti , ki so sami osameli , si čim prej dobijo pomoč dobro družbo, in z veseljem gredo v lepši jutri. Upati in verjeti je treba, čeprav je včasih to zelo težko--- P:P
Ni komentarjev:
Objavite komentar