Contributors

petek, 31. julij 2015

IZ ZBIRKE TUDI TO je ŽIVLJENJE-1- V CVETU VRTNICE

Prispodoba življenja..

Ko sem danes opazovala grm prekrasnih vrtničinih cvetov v vseh velikosti od popkov, do povsem razcvetelih listov. Me je obšlo, da so kot ljudje v vseh obdobjih starosti od deteta, do pozne starosti. Pa sem posnela nekaj teh zaporedij in mislim, da primerjava kar sovpada z našim življenjem. Pa si poglejmo kako se razvija.
tu je še povsem zavarovano od drugih vplivov skratka ko v maminem naročju ali v naročju očeta.

Tu se že radovedno ozira okoli in vsrkava vase jutranjo zarjo, roso, dež, sonce, kot otrok, ki dojema z veliko občutljivostjo, kaj se dogaja okoli njega

Da, si vsemogočen, premoreš vse  ovire

Tu se učiš, vsrkaš znanje in  zbiraš izkušnje za poznejša leta

Idealist

Na vrhuncu, ustvarjanja, življenja v zenitu , ko se sončiš v svojih uspehih , dosežkuh in v ljubezni družine.

In tu, ko se pojavijjo prvi znaki staranja, ko se oziraš, po vseh teh obdobjih svojega življenja in popravljaš napake, če se dajo in če so sploh bile...Seveda so bile, a marsikaj se ne da več popraviti, ni vse samo cvetenje, tudi trnov je dosti vmes a te sčasoma zbrusi naš od vseh živih bitij najboljši zdravnik ČAS. In potem uživaš še vsončni  jeseni in toplih stikih z družino, prijatelji in v vseh vidiš najlepše in najboljše.Drugo postane povsem nepomembno samo medsebojno spoštovanje in dobrota nas bogatita. Tudi to je sreča, enostavno, da si. Ja lepo je živeti in kakor bi rekel ta cvet lepo je cveteti v vseh obdobjih, a vsemu se enkrat izteče čas...

MOČNE ŽENSKE-9- ANGELA VRH- ZATON

 Angela--VZGOJA--

Marjan je navadno ob vsaki njeni pritožbi glasno zagodrnjal in navadno šel v klet kjer si je natočil lonec sadjevca, ki pa je bil zelo močan.
In to je počel vedno pogosteje . Potem je postal prepirljiv hotel bi da bi mu stregla se njemu posvečala. če mu je kaj oporekala je bil prepir tu.
Pričel se je spreminjati . Dokler je bila pijača je bilo hudo.. Žganje in sadjevec usodna kombinacija .
Njen čas poroda je prišel nekega zimskega dne, dopoldan, ko je čez noč zapadlo precej snega, je prosila Marjana naj gre po babico k Plevniku. Ko je videl, da je resno je zagazil po bregu navzgor in čez hrib v dolino. Angela je doma trpela in ječala . Fantje so se zaprli z majhnimi sestricami v kuhinjo in jih tolažili in zamotili z igricami igrali so špano .
Angeli je bilo vedno bolj hudo, čas je mineval ni bilo ne babice ne Marjana .
Ko se je že skoraj stemnilo, se je vrnil je videla da je vinjen. Kje je babica? Je zaječala.Ni je bilo doma šla je k hčerki v Maribor.
Ooooo kako hudo mi je kaj bom pa zdaj?
Takrat ji je rekel: kaj stokaš saj tako hudo pa spet ni saj ne rodiš prvič, se je zasmejal in odšel od njene postelje.Rodila je čez dobre štiri ure majhno deklico- desetnico... mislila je da ne bo preživela.
Kako je pogrešala Julijano, starejša je bila težje je rodila in vedno bolj jo je pogrešala in nobeden ji ni stal ob strani. Ko je rodila je vstala okopala otroka si ga dala k prsim in zaspala.
Marjan je zaspal med glasnim smrčanjem v izbi .
Naslednji dnevi so bili kot vsi dnevii doslej . Ampak šele sedaj se je pokazalo kako pomanjkanje je.
Hitro ji je pričelo primanjkovati mleka zato so ga sinovi nosili od  kmeta.Jelena
Vsaki dan iz šole grede sta se ustavila pri njemu in so dobili liter mleka za dojenčka. A navadno je bilo tako, da je vsak poskusil požirek, in še en požirek kajti doma ga ni bilo in nato sta pri Grimolu pri koritu natočila vodo zraven važno je bilo da je bila kanglica polna. Seveda je Angela takoj videla da nekaj ni v redu. Vprašala je kako da je tako mleko, Ja krave imajo takega so fantje lakonično odgovorili. "Grem vprašat Jelena bomo videli kaj poreče in potem mi ga mora dati zastonj." No kar hitro sta fantiča povedala kako in kaj. Ni ju oštela le k sebi ju je stisnila in njima rekla ne smeta tega delati ker drugače bo nam naša mala umrla. Obljubila sta da tega ne bosta počela več.-Zima je šla h koncu bila je huda zima, meso so jedli kadar je Marjan ulovil kako srno ali zajca. Bil je v sili divji lovec. Potem so hodili gozdni čuvaji k hiši in spraševali o krivolovu..
"Ne vem nič" je bil vedno odgovor. Nato se je čuvaj spravil na Anico in vprašal ali je oče prinesel kakega srnjačka. Dal ji je sladkorno palico. Poželjivo jo je vzela in jo vtaknila v usta.
No, ali je prinesel.
"Ja je", je odvrnila.
!Kakega pa?." Takrat je pričela razlagati:
"Imel je take dolge brke", in razprla otroško peščico in take velika ušesa in pokazala na centimeter razdaljo med prsti. "Pa saj to je mačka" se je razjezil čuvaj in jezno odšel .
 Marjan se je oddahnil. takrat so bile zelo visoke kazni za krivolov. ( No pa te so še danes)
V začetku marca je prišla na obisk sestra Manica in Angeli povedala da z možem ne moreta imeti otrok da sta vse poskusila in da sta se menila, da bi posvojila malo Manico.. Pri njima bi ji bilo lepo imata zadosti vsega oba imata službo ne bo trpela pomanjkanja. "
In ker sem ji botra in ima moje ime si lahko brez skrbi da jo bom čuvala kot bi bila moja. če pa želiš bo vedno vedela, da si ti njena prava mama.
Angela jo je gledala z široko razprtimi očmi , Marjan je molčal in tiho sedel poleg nje .
"Premislita!!" je bila neomajna Manica.
Pa še ostalim otrokom bom pomagala. No saj že sedaj, se je nasmehnila, Urško in Danico imam kot, da sta moji a bosta kmalu gotovi z šolanjem  in bosta odšli jaz pa tudi nisem vsak dan mlajša, hočem malo življenja v hiši. saj veš da imam rada otroke, prosim vaju premislita..
Ostala je celi dopoldan in prinesla je daril da so otroci kar strmeli. Vedno so bili veseli kadar je prišla teta, ker je vsakemu prinesla točno to kar so si želeli.. No čas je tekel in Manica se je še večkrat oglasila in ju prosila za otroka pa saj joboš lahko obiskovala ji je govorila. Tako dolgo da sta se po dolgem pogovarjanju in tehtanju odločila da jo dasta sestri a da mora vedno vedeti kdo je njena mama in zakaj jo je dala od sebe. Angeli se je trgalo srce in je z izročitvijo odlagala in odlagala. Potem je naslednje leto odšel še Lojzek v šolo za usnjarja je dobil malo štipendijo iz usnjarne v bližnjem mestu odšel je v bližino glavnega mesta v internat. Pa mu je bilo treba še dajati za šolanje, čeprav skromen je bil tisti denar   nujno potreben nekaj je bila štipendija  , ostalo pa Angela z nabiranjem gozdnih sadežev, gob zdravilnih zelišč. tako da je vse navedeno pospešilo predajo zadnje hčerke. A to je bil za njo tak udarec, čeprav se ji je dobro godilo bila je zdravo veselo dekle, a svojo pravo mamo je vedno imenovala druga mama. Čeprav je vedela da jo je rodila. Je okoliščina oddaljenosti naredila svoje.
Daleč od oči daleč od srca. Angeli se je trgalo srce, ko je slišala, kako jo njena najmlajša kliče.Čeprav je sestra deklici vedno znova in znova razlagala, da ni ona njena rodna mati, je dekle trmasto ostalo pri svojem in je kot nalašč vedo znova in znova dejala .Ona je moja druga mama. Vi skrbite za mene , ona me je dala proč.
Čas je tekel. Angela je postajala  vedno starejša vedno bolj betežna. Marjan je neke noči zaspal v spanju za vedno in ji pustil vso skrb in delo na njenih plečih. Otroci so počasi odhajali eden za drugim. Vsakega je spremila s križem na čelu in željo. "Ostani dober, kot sem te učila in kdaj pomisli name." Vse je spravila do kruha med deseterico so zdravniki doktorji profesorji pravniki tehniki šivilje učiteljice mesarji , uslužbenci ja za vse je poskrbela vse jim je dala kar je imela...A nazadnje je ostala sama...
Otroci so se res vračali vsake toliko časa na obisk. So jih njihove skrbi službe posrkale vase.. Ja ostala je sama in njen sopotnik je bil časopis, molitev in radio ter narava . Tako je preživljala zadnja leta svojega življenja. Je že tako ena mati lahko preskrbi deset otrok, deset otrok pa ene matere ne more.A saj niti ni hotela oditi z domačije, ki ji je bila vse, kljub trpljenju in delu. Vsak otrok , ki je tu in tam prišel domov na obisk ji je prinesel kaj hrane in zaloge ter nekaj denarja, a nekaj je pridelala doma , imela je kozo nekaj kokoši in vrt. A pogrešala je družbo...
Nekega jasnega pozno poletnega  dne pa je lepo zaspala na klopi pred hišo kjer jo je našel sosed, ki se je vsake toliko časa oglasil.
..
Epilog:
To je zapis o ženskah ki so padale pod težo življenja a se vedno znova in znova dvignile in splavale na površje. malo jim je bilo dano lepega v življenju a so vseeno znale prižgati lepoto, dobroto ljubezen v očeh ljudem, ki so jih obkrožali..Po njeni smrti je propadlo tudi Zlatarjevo tam je stal nekaj časa še samo star skedenj, ki pa so ga prerasle robide in bršljan, Sesul se je od starosti in vlage. Cel grunt so pa prerasle jelše in bršljan ter robide.Tam kjer je bila včasih ognjišče je steptana zemlja poleg njega pa raste vitka smreka, kot slavolok nekemu času, ljudem, ki so živeli, ljubili ,prebivali tu.....
ko gre človek mimo zapre oči in slišiš otroški smeh in takrat se zave, kako smo majhni in kako je vse minljivo. In takih zaraslih kmetij in njiv je v Sloveniji na stotine. ..
To se dogaja v naših krajih v naši soseščini  to so dejstva... to je Življenje

 hvala za branje. ..
avtor p.p.

MOČNE ŽENSKE-8 -DEL- ANGELA-OTROCI-

 Angela- Družina

 Bilo je zadnje leto druge svetovne vojne . Tudi tu je vojna pustila sledove. Tu in tam je vzela noč kakega mladeniča, ki se je pridružil partizanom. Marsikateri se tudi ni vrnil, Ostale so obupane žene in dekleta Doma pa je ostala vrzel, ki jo je bilo težko zapolniti povsod je primanjkovalo ljudi.. Bilo je tudi pomanjkanje hrane. Treba je bilo oddajati živino in žito..
Pri Zlatarjevih je poleg očeta in matere, bilo pri hiši že devet otrok..Trije so bili še čisto majhni nekaj jih je hodilo še v šolo trije so se že šolali naprej . Prvi je bil na drugem koncu dežele v internatu obiskoval je gozdarsko šolo. Dve hčerki sta bili v mestu pri Angelini sestri sta se učili ena za šiviljo druga je obiskovala učiteljišče..A doma je bilo kljub temu živahno. A bilo je pomanjkanje Tisto leto je razsajala svinjska kuga in jim je pobrala vse prašiče. Krava ni ostala breja mleka je bilo vedno manj in manj. Otroci pa so rasli in so bili kljub pomanjkanju zdravi in rdečelični. vse se je pridelalo doma. Veliko ajde in rži,  zelje in krompir , fižol . A tisto leto je kot zakleto sneg ležal zelo dolgo in letina je slabo kazala.Oče je pletel košare, ki so se kar dobro prodajale a za vsako pletenje košar in košev je potreboval čas. Tako je Angela opravljala še poleg svojega dela še njegovo delo, da je lahko pletel. Ko je prodal izdelek je denarja bilo komaj za sproti. Otroci so pa potrebovali vsak dan več, rasli so kot solata . Treba je bilo obleke in seveda hrano. Angela je nabirala borovnice, maline, robide in jih nosila v eno uro in pol odaljeno zbirališče, kjer je za izkupiček kupila hrano ali pa kako stvar za otroke. navadno pa je nekaj poslala svojemu prvorojencu, da je imel za kak priboljšek

Oče je neki dan nesel v bližnji trg izdelke celega tedna, ko je v gozdu ob poti videl ležati na tleh zmečkanie nemške marke, ki so bile med vojno in ves vesel se je sklonil da bi pobral ta denar, ko je videl da si je neki zaveden Slovenec obrisal svoje tri črke po veliki potrebi..Vrglo ga je nazaj potem pa je pomislil se  spet sklonil odtrgal list lapuha , pobral vse marke jih nesel k bližnjemu potoku jih lepo očistil pobrisal z robčkom ter nadaljeval pot. V trgovini pa je za ta denar nakupil  več kot za ves izkupiček svojega celo tedenskega dela. Vsakemu je kupil kako malenkost.
Doma pa je bilo veselje in pravo praznovanje. Še velikokrat so se spominjali in pripovedovali kako prekrasen dan je bil takrat ko je oče našel marke.

Nekega dne spomladi so vsi veseli doumeli da je vojne konec. Sicer se ni ne vem kaj spremenilo a minila je grožnja in strah streljanja in prihajanja Nemcev in partizanov. Vsak ki je prišel je odnesel nekaj kljub pomanjkanju s sabo če ne drugega kako kokoš ..

Konec šolskega leta se je bliskovito bližal, vsi so pričakovali nestrpno prihod najstarejšega sina. Jurija Niso ga videli že od novega leta. . Ni bilo denarja, da bi se pogosteje vračel domov.
Ko je prispel so vsi posedli okoli njega za mizo pod velikim orehom. Pripovedoval je kako se mu godi in mali so ga požirali z očmi, za nje je bil pravi gospod. Nato sta prišla še oče Marjan in mati. Angela, ki je bila v obraz bela kot kreda. .
Oče je dejal: "Sedaj ko smo vsi skupaj bi rad nekaj povedal !" Vsi so ga vprašujoče pogledali .
"Ja stvar je taka, zibali bomo, dobili boste malo sestrico ali bratca."
Nastala je tišina, nato je sin Jurij glasno rekel. "Pa saj to ni res . Kaj bodo pa ljudje rekli, saj bi že jaz lahko imel otroke, kako me je sram. Pa mama kako je shirana. Saj je kot živi mrlič, pa tako stara sta že.."
" Kako bo pa živel še za nas ni dosti hrane. Pa mleka ni, mi je dejala Manica .Pa prašiči so vsi pocrkali "
Grdo je pogledal očeta in mu dejal:
"Povejte oče , da se šalite." Oče ga je grdo pogledal nazaj in mu dejal:
"Ne ne šalim se, če smo tebe spravili gor bomo še tegale.."
Mati Angela je bila tiho nato pa odločno rekla:
"Sedaj je, kar je ne bomo se prepirali zaradi tega in nikomur nisva dolžna kake razlage."
"Sedaj pa gremo h kosilu, gobe solato in krompir terjabolčni zavitek  , kateri ti je tako všeč sem spekla zaradi tebe pogledala je sina Jurija in se mu nasmehnila, ta ji je nasmeh počasi vrnil.
"No pa gremo";  je zaklical ter , vzel najmanjšo kobacajočo sestrico Anico v naročje in jo vrgel v zrak in zopet ujel. Otrok je pričel vriskati od veselja.
Počitnice so minevale, otroci so poprijeli za delo v senožetih, v gozdu, in nabiranju gozdnih sadežev, katere so prodajali, da bo za kako oblačilo, čevlje ali pa knjige. Knjige so imeli radi vsi. Ta starejša dva sta imela vsak svojo skrinjo napolnjeno s knjigami. namesto da bi si kupila kak priboljšek ali kaj za obleči so bile prvo knjige na vrsti.
Bili so pridni in v gozdu so včasih bili od jutra do večera. Vsak je vedel več bo nabral več bo zaslužil. Bilo je po vojni in bilo je res hudo.Na vseh koncih in krajih je bilo pomanjkanje..Nabirali so arniko, maline, borovnice, gobe in prodajali v mesto..
V jeseni se je sin Jurij vrnil v internat poprej pa je še mami dejal prosim te pazi nase saj veš da brez tebe bomo vsi propadli . Pogledal je po njenem vedno bolj izstopajočem trebuhu in dejal: "Veš vseeno me je sram. Pomisli deset nas bo!"
Angela ga je objela in mu tiho rekla "veš Jurij, sedaj je kar je a sem vesela ga ravno tako kot tebe, bo že nekako in sestra Manica je rekla, da bo pomagala. Ti se pridno uči, da ne bom skrbela še zaradi tebe.
Po njegovem oodhodu je življenje steklo po starem tiru, s to razliko da je v bližnje mesto dodšel še četrti otrok izučil naj bi se za mesarja..Ostala peterica trije fantje so obiskovali šolo in dve majhni deklici, ki sta povsod capljali za mamo.
Angela je zelo težko prenašala nosečnost. Bolele so jo noge in debele krčne žile ki so se kot drobne kačice ovijale po njenih mečih so ji ob vsakem večjem naporu prizadejale obupne bolečine.

MOČNE ŽENSKE- 7-ANGELA- ZAKON - LJUBEZEN


ANGELA-- GARANJE
Pri Zlatarjevih je življenje teklo svojo pot in nekega dne, je Marjan peljal žito v dolino k Mlinarju.Ko je raztovarjal žito pride skozi vrata dekle približno triindvajset let, visoko rasla modrih oči, z dolgo kito ki ji je opletala po hrbtu. Obstal je in jo nekaj časa nepremično gledal.
Pa pride še Mlinar iz hiše in pravi: Glej, glej Marjan, lepo, da si prišel si pripeljal v mlin. Poznaš mojo nečakinjo Angelo.
Ne, je odkimal .
To bi bila nevesta za te, zadnji čas, da se poročiš.
Šele potem se mu je povrnil dar govora nasmehnil se je jo pogledal in rekel, nič ne bi imel proti taki nevesti res ne !
Dokler je Mlinar mlel žito je Marjan stopil v hišo, kjer so mu postregli in on ne bodi len je začel napeljevati vodo na svoj mlin.
Pozanimal se je od kod je, kako dolgo bo tu, kako to, da je še ni videl, ali jo lahko pride obiskat. Sramežljivo ga je gledala in mu odgovorila na vsa vprašanja. Na zadnje pa pritrdilno. Tako, da je njegova pot vedno pogosteje peljala skozi msto na drugo stran doline, kjer je po dobrem polletu zaprosil za roko Angelinega očeta.
Ta sicer ni bil preveč navdušen, ko je videl, kam gre . Daleč oddaljeno tri ure hoda pa še strmina je bila. Pri Angeli doma je bila ravnina. Pa nekako se mu je zdel nepravi fant za njo, a takšni so očetje vedno skrbe za svoje hčerke,,, Sestra je bila učiteljica in je ni bilo več doma brat naj bi podedoval manjšo kmetijo, naj bi ostal doma, nagledano je že imel dekle iz premožne in velikoštevilne družine na drugem koncu doline proti jugu... A ljubezen je premagala vse zadržke in v jeseni 1927 leta sta se poročila.
Julijana je bila presrečna. Z velikim veseljem je sprejela snaho v hišo. Razvajala jo je in jo vpeljevala v skrivnost zakona, večkarat je rekla Angeli ne smeš mu v vsem popustiti strašno je trmast in razvajen in samosvoj. Vem da sem veliko jaz kriva a vsi smo ga razvajali in najmlajši je bil....
Angela jo je poslušala samo z enim ušesom...
Bil je njena prva in edina ljubezen.... ljubila ga je da jo je srce bolelo, kadar ni bil v njeni bližini....
Leto po poroki se jima je rodil krepak sin ,kateri je materi prizadejal silne bolečine, da so morali poklicati zdravnika. A bila je zdrava mlada in otroci so si sledili, kot jagode na rožnem vencu..
Julijana ji je bila v veliko pomoč. Varovala je otroke, A na Angelino žalost je Julijana mirno zaspala tisočdevestodvainštiridesetega leta stara sedemdeset let. Mirno je zaspala in enostavno je nekega jutra ni bilo več. Končano je bilo njeno težko življenje in Angela je jokala in jokala . Pogrešala jo je vsaki dan bila ji je v veliko pomoč na vseh ravneh. Sedaj je morala povsod poprijeti za težko delo.
Ko je bila petič noseča , si je v mislih ponavljala samo tegale še in nič več. 
Na Sončni strmi njivi so posejali ajdo.. Sposodili so si konja, konj je bil spočit ,Marjan je branal zadaj ona visoko noseča je konja vodila spredaj.
Takrat se je prvič pokazala moška samovolja in sebičnost kajti, ko je rekla, da ne more več v tej strmini se je ponorčeval: a misliš, da te bom nesel?Posejano mora biti pa kakor koli že.
Ko je lastnik konja prišel po njega popoldne ni mogel verjeti svojim očem , ko je videl visoko nosečo žensko hiteti pred konjem. Zakričal je in ustavil konje ter namesto Angele pomagal pobranati njivo...
In otroci so prihajali , pet, šest, sedem , osem , devet.....
..
SE NADALJUJE.

MOČNE ŽENSKE-6- TRDO ŽIVLJENJE

ŽLAHTA
Tudi z Planjave so včasih priskočili na pomoč. A tam se je precej spremenilo od smrti starega očeta. Otrok je bilo veliko dvanajst, dva ali trije so umrli kar ob rojstvu. Večkrat je prišel brat k Julijani na obisk, in jo hvalil kako jim gre dobro a pri njih je vsak dan slabše. Navadno se je potem razjokal. Da je veliko otrok, da jim gre hudo. A Julijana ga je navadno odpravila rekoč:
"Pojdi domov žena sama dela in se peha z otroki ti pa hodiš okoli."
Rahlo užaljen je odšel. Brat od Julijane ni bil tako skrben gospodar, kot je kazalo spočetka. Rad je pogledal v kozarec , nekoč rodovitna polja so bili pašniki. Otroci so bili razpuščeni ker ni bilo skrbne in odločne očetove roke tudi materina beseda ni nič veljala.. Vsak je vsak šel svojo pot. Kadar je sila  bila huda je gospodar prodal vzhodni del planjave z gozdom tako, da so bili nekaj časa preskrbljeni. Bolj ko je tam vladal alkohol, več repov je šlo iz hleva. Včasih trdna kmetija, ki je bila podoba veleposesti je postajala zanikrna Dekleta so se poročila precej jih je šlo v tujino, dva sta obupala nad pastmi življenja in sta se odločila za hitro pot v onostranstvo..Ostali so se razgubili po svetu
sedaj na Planjavi ne kmetuje nobeden več.
Pravnukinja si je sredi jase, ki je še ostala okoli nekoč trdne hiše zgradila vikend. Vsake toliko pride gor z veselo družbo, da se poveselijo brez slabe vesti in brez zavor. Ko odidejo, je tam nebeška tišina, katero počasi prerašča bršljan in robida časa.

Pri Grimolu kjer je bil poročen ta mlajši sin, ki je imel dva otroka. Sina, ki je delal v usnjarni in Anico, ki je ostala doma na kmetiji. Bili so sicer kar dobro situirani imeli so eni prvih stroj za mlatenja žita . sin je služil dodaten denar, doma so pridelali vse tako da je bila kar dobro stojeća kmetija. A ker se nobeden ni poročil, sicer je Anica imela snubca in nekaj časa je hodil v svate, a nobeden ni vedel od drugih ljudi zakaj se je to snubljenje kar naenkrat končalo in , ko sta starša umrla sta ostala brat in sestra sama na kmetiji, ki je začela nevzdržno propadati. Po njuni dokaj rani smrti so nekaj časa bili tam podnajemniki,a ti so naredili več škode, kot koristi nato se je tudi za njimi izgubila vsaka sled. Hiša je pričela propadati, in ker ni bilo lastnika nobeden ni hotel te zemlje in sedaj je tam še samo kup ruševin. Polja zarašča gozd, grmovje, ni več poti . Pred hišo je včasih bilo kamnito korito, kjer je voda veselo žuborela po žlebu, ni ne korita ne vode, niti poti ni več vse je zarasel čas minljivosti

No, pri Zlatarjevih kakor že rečeno je hčerka Rezika šla v mladih letih v mesto ob  meji , k daljnim sorodnikom tam je spoznala moža Jožeta se z njim poročila nekaj časa še prihajala s svojimi tremi hčerkami domov, kjer so hčerke uživale ob babiičini hrani so pomagale pasti drobnico a po Julijanini smrti se je tudi za njimi izgubila vsaka sled. Poročile so se se preimenovale Rezika je umrla še pred petdesetim letom za kapjo... njen mož se je še enkrat poročil in nobenega ni bilo več na obisk.

..
SE NADALJUJE.

-MOČNE ŽENSKE -5 -.DEL-ANGELA-

ANGELA...

Čas je mineval, Julijana je bila že sredine petdesetih, bila je še vedno čila a njeno težko življenje je zahtevalo svoj davek. Vsak dan je govorila sinu Marjanu, ki je edini še ostal doma naj se poroči. A on se je le široko nasmejal in rekel:
Bom mama, bom.


Pri Zlatarjevih je življenje teklo svojo pot in nekega dne, je Marjan peljal žito v dolino k Mlinarju.Ko je raztovarjal žito pride skozi vrata dekle približno triindvajset let, visoko rasla modrih oči, z dolgo kito ki ji je opletala po hrbtu. Obstal je in jo nekaj časa nepremično gledal.
Pa pride še Mlinar iz hiše in pravi: Glej, glej Marjan, lepo, da si prišel si pripeljal v mlin. Poznaš mojo nečakinjo Angelo.
Ne, je odkimal .
To bi bila nevesta za te, zadnji čas, da se poročiš.
Šele potem se mu je povrnil dar govora nasmehnil se je jo pogledal in rekel, nič ne bi imel proti taki nevesti res ne !
Dokler je Mlinar mlel žito je Marjan stopil v hišo, kjer so mu postregli in on ne bodi len je začel napeljevati vodo na svoj mlin.
Pozanimal se je od kod je, kako dolgo bo tu, kako to, da je še ni videl, ali jo lahko pride obiskat. Sramežljivo ga je gledala in mu odgovorila na vsa vprašanja. Na zadnje pa pritrdilno. Tako, da je njegova pot vedno pogosteje peljala skozi mesto na drugo stran doline, kjer je po dobrem polletu zaprosil za roko Angelinega očeta.
Ta sicer ni bil preveč navdušen, ko je videl, kam gre . Daleč oddaljeno tri ure hoda pa še strmina je bila. Pri Angeli doma je bila ravnina. Pa nekako se mu je zdel nepravi fant za njo a takšni so očetje vedno skrbe za svoje hčerke,,, Sestra je bila učiteljica in je ni bilo več doma brat naj bi podedoval manjšo kmetijo, naj bi ostal doma, nagledano je že imel dekle iz premožne in velikoštevilne družine na drugem koncu doline proti jugu... A ljubezen je premagala vse zadržke in v jeseni 1927 leta sta se poročila.
Julijana je bila presrečna. Z velikim veseljem je sprejela snaho v hišo. Razvajala jo je in jo vpeljevala v skrivnost zakona, večkarat je rekla Angeli ne smeš mu v vsem popustiti strašno je trmast in razvajen in samosvoj. Vem da sem veliko jaz kriva. a vsi smo ga razvajali in najmlajši je bil....
Angela jo je poslušala samo z enim ušesom...
Bil je njena prva in edina ljubezen.... ljubila ga je da jo je srce bolelo, kadar ni bil v njeni bližini....
Leto po poroki se jima je rodil krepak sin ,kateri je materi prizadejal silne bolečine, da so morali poklicati zdravnika. A bila je zdrava mlada in otroci so si sledili, kot jagode na rožnem vencu..
Julijana ji je bila v veliko pomoč. Varovala je otroke, A na Angelino žalost je Julijana mirno zaspala tisočdevestodvainštiridesetega leta stara sedemdeset let. Mirno je zaspala in enostavno je nekega jutra ni bilo več. Končano je bilo njeno težko življenje in Angela je jokala in jokala . Pogrešala jo je vsaki dan bila ji je v veliko pomoč na vseh ravneh. Sedaj je morala povsod poprijeti za težko delo.
Ko je bila petič noseča , si je v mislih ponavljala samo tegale še in nič več.
Na Sončni strmi njivi so posejali ajdo.. Sposodili so si konja, konj je bil spočit ,Marjan je branal zadaj ona visoko noseča je konja vodila spredaj.
Takrat se je prvič pokazala njegova moška samovolja in sebičnost kajti, ko je rekla, da ne more več v tej strmini se je ponorčeval: "A misliš, da te bom nesel? Posejano mora biti pa kakor koli že."
Ko je lastnik konja prišel po njega popoldne ni mogel verjeti svojim očem , ko je videl visoko nosečo žensko hiteti pred konjem.Zkričal je na Marjana, da je zaustavil konja in je namesto  Angele končal brananje..
In otroci so prihajali , pet, šest, sedem , osem , devet.....
Včasih je prišel domov še brat Tone, ki je poprijel za delo ob največjem delu, košnji ali žetvi. BIl je v mestu imel je svojo službo in živel pri neki ženski katera ga je izkoriščala materijalno in mu govorila kako ga ljubi . Bil ji je na uslugo na vseh ravneh. A je bil zadovoljen , dokler je lahko delal in bil v postelji še zmožen opravljati in dajati usluge je bil zaželjen, ko je obnemogel, ga je nagnala in svoje življenje je končal v domu starostnikov ali kakor so včasih rekli. "domu onemoglih".
Se nadaljuje....

MOČNE ŽENSKE-4- -JULIJANA- ZAKON

JULIJANA-ZAKON ---
 VDOVSTVO
Rodila je krepkega dečka, ki mu je dala ime Franc. stara mati, ga je varovala, da sta laže poprijela za delo.. Prva leta po poroki, je bila presrečna, Franc je bil dober, nežen in strasten ljubimec. Podnevi sta delala, ponoči se ljubila, in seveda so prihajali sadovi njunih ognjevitih noči vsake dve leti.. Tri velike njive, od katerih je bila ena imenovana sončna njiva, tam je bilo sonce najdlje. Tudi uspevalo je tam najbolj a delati je bilo težko.. A bile so strme na Sončni njivi so sejali na položnem delu okopavine, na strmem pa žito.Tudi ledine so sejali rž. A pšenice nikoli,  Kajti zemlja ni bila za njo. In veliko sta morala delati ročno, ker za vole je bilo prestrmo-Čez nekaj časa je spet rodila sina Alberta potem  Toneta , Marjana in nazadnje še hčerko Reziko . Med tem je zbolela tudi Zlatarjeva mama, Julijana ji je stregla in trepetala za njo, kajti vedela je, če umre se bo njim slabo pisalo, večji del hišnega dela in varovanje otrok je padlo na njo.A nič ni pomagala vsa nega skrb in bojazen , ko je prihajala pomlad v deželo so jo pokopali in delo je bilo še veliko težje . A bila sta mlada in nekako je mineval čas in potem so starejši otroci varovali mlajše, čeprav težko je nekako šlo življenje naprej, z veseljem sta delala. Shajala sta. Pridelala sta dovolj malo je dal še gozd da so pokrili velike izdatke in zaenkrat ni bilo nobenega pomanjkanja. .
Ko je zadnja hčerka Rezika bila stara dobri dve leti se je mož Franc v gozdu ponesrečil. ko je spravljal les iz strmine, ga je stisnil hlod. Na mestu je bil mrtev.
Sedela je poleg njega in nemo zrla predse.  Bila je v takem šoku, da se sploh ni zavedala, kako dolgo je sedala poleg njega in ga objemala , ko je prišel Albert jo pocukal za rokav in dejal:
"Zakaj oče spijo, gremo domov lačen sem."
Takrat se je zavedala, da je ostala sama, da mora sama poskrbeti za štiri  majhna usteca in niti ne ve kako bo šlo naprej. Pogledala je v sinove modre oči in v njih videla tak strah, zaupanje, da je vedela, teh oči ne sme razočarati.. Po pogrebu je nekaj tednov hodila okoli kot v transu, a potem je ta šok zaradi izgube popustil in sta ga nadomestila vedno večji strah in skrb kako naprej?
Ostala je sama, . Njen oče ki bi ji še lahko priskočil na pomoč je med tem umrl, tako, da ni mogla več računati njegovo pomoč. Bratje so sicer prve dni priskočili na pomoč, a potem so ji dali vedeti, naj ne računa nanje, da so sami v stiski s časom in denarjem ... Bratje so se ji nekako odtujili, sedaj, ko so bili vsak na svojem nekako ni bilo več časa in tudi volje ne da bi si bili ne vem kako blizu. Seveda ob praznikih so se dobili ali za Vse svete ko so se srečali na grobovih svojih najbližjih so se pogovorili a to je bilo tudi vse, kaj bolj zaupnega že tako ali tako prej ni bilo. Kolikor so se družili, je bila vez med njimi oče. Sedaj, ko njega ni bilo več se je vse spremenilo.
Sedaj je nastopila za njo prava Kalvarija. Sama ženskas petimi  otroci, v hiši, ki je stala v strmini. Ni znala ne brati ne pisati. Ko je kakega soseda prosila da ji spravi les les iz gozda, jo je navadno ogoljufal.... .Pa si je hitro prišla gor..Opazovala je ko so merili les in ker je imela dober spomin si je  zapomnila a, kljubtemu jo je   bolelo  , ko je videla da jo izkoriščajo ona pa nima niti za sol. Prav tekmovali so, kdo si jo bo bolj privoščil. Takrat se je zavedala, kako je človeška zloba neizmerna in da ljudje izkoristijo nesrečo drugega, sebi v prid... Vsi prihranki, kar jih je imela so izpuhteli. In sosedje so si začeli sposojati, jemati orodje, brane itd. a vrnil ni nihče, če je hotela kako stvar je morala po vsako iti sama, da jo je dobila nazaj.
Celo utajili so.
"Ne, nam pa nisi posodila:"
A je navadno kar hitro našla tisto stvar kje na dvorišču. Potem so sprevideli, da je odločna, da se ne pusti izkoriščati, nekateri, so jo pričeli spoštovati, drugi so se je izogibali--
Ni imela, ne denarja, ni bilo niti za sol,, mislila, je da bosta za denar, ki bi ga dobila za les kupila hrano, in moko, in še druge stvari. Ter oblačila za male... tako je ostala, brez vsega pa s petimi otroci, ki so sicer pomagali po svojih močeh a saj so bili še malčki. Včasih, ko je bila sila najhujša je šla v gozd in kjer so imele srne ( stečino) pot... je naredila zanko da je ujela kako srno ali zajca, da so imeli saj tu in tam otroci kaj za pod zob. Kako juho .. Navadno je šla s košem nakosila malo trave, jo dala na dnu koša potem je srno očistila, jo razsekala in po kosih znosila dimov . Ker pšenice niso sejali, ker pač ni uspevala, in če rži ni bilo je bila navadno lakota, ali pa ajdov kruh. A tudi včasih je bilo vse odvisno od vremena. .Imeli so vole a sta jih z Francem prodala , ker sta mislila, da bosta za denar kupila manjše mlade junce in tako bi za denar , ki bi ostal še dodatno, kaj uredila. Imela sta eno kravico, ki je bila breja in telica, ki je vsak čas pričakovala telička tako ni bilo mleka in spet je bilo hudo. Če je hotela, imeti mleko, je morala odslužiti, a ker je bila za večino dela sama pri hiši je bilo zelo težko. Ko je šla v dnino je ta majhne otroke vzela s seboj, a vedno ji je kdo oponesel, delaš za enega pojeste pa za pet.Tako , da je večkrat, rekla jaz danes ne bom jedla mi nekaj ni dobro pa naj ta mali pojedo, jaz pa bom pokadila eno pipo pa bo. A da je kadila, čeprav je bilo to za eno žensko nenavadno ni imel nikoli nobeden kake pripombe, hah, so bili navajeni , kot bi se že rodila z fajfo v ustih. Pa je pokadila, in otroci so bili siti ona pa, no ona pa nič... Večkrat, je kdo rekel, daj mi poba, mi bo pasel, potem bo ostal hlapec in pomagal, koliko laže ti bo, pa še pomagal ti bom... pa ni hotela, preveč ji je bilo živo pred očmi, kako trpljenje je bilo za njo.
Nekega, dne je šla spet k enemu sosedu prositi za pomoč, in je srečala Meto ki sta skupaj služili in se je poročila k Brdniku , ki je šla v mesto. Otovorjena je bila s skupaj zvezanimi košarami, jih je nesla na v mesto . In ker sta si bili z Meto dobri ji je povedala, kako se ji godi in da nima otrokom dati nič drugega, kar pač pridela doma a ker je letina bila bolj slaba sama za setev, ust pa precej je vedno teže.
Rekla ji je še za tobak nimam. Imam posajenega, pa mi je zmrznil. Meta ji je dala tobaka sta malo pokramljali, obljubila ji je da ji prinese sadike od tobaka, potem pa ji je svetovala, naj prične plesti košare.Da je tako povpraševanje a ona ne utegne narediti za vse.
"Ja pa kako se to dela?!
"Pa ne vem , če bom znala"
"Pojdi v gozd nasekaj leskovk , še sveže rahlo zareži in naredi vitre in poskusi plesti. Od kraja ti bo šlo malo teže potem pa bo že." Pokadili sta vsaka svojo pipo in odšli svojo pot.
Pričela je s pletenjem košar, delo je bilo zelo naporno, posebno, lupljenje viter , a ko so se ji roke utrdile, žulji zacelili, ji je po kakem mesecu delo steklo,. bila je zelo uspešna, ker jih je izdelovala zelo estetsko. Vsi so hoteli samo njene. Tako , da sta se z Meto zaradi tega razšli.
Počasi počasi je življenje spet steklo. Poročila se ni, prvič, vsak, ki bi njo vzel ni hotel otrok, ona pa otrok ni hotela dati nikamor ker se je zaklela, da jih bo spravila,do kruha.
Otroci so rasli, . Prvorojeni Franc je že pridno pomagal pri kmetovanju, drugi Albert je bil bolj pesniška duša mu ni bilo za delo na zemlji šel je v mesto in se zaposlil.Tretji Albert pa je zbolel za jetiko in svoje zadnje mesece in dneve prebil nad drvarnico si je uredil sobico in Julijana mu je nosila vsak dan hrano. A ni mu pomagal ves sveži zrak, umrl je po nekaj mesečnem trpljenju.Tudi Rezika je bila že iz šole, šla je k daljnim sorodnikom v  mesto ob meji se tam poročila , a domov k materi je še vedno rada prihajala. Mlajši sin Marjan bi moral k vojakom.. Po vojski se je nameraval zaposliti v mestu, kjer so ravno odpirali obrat usnjarne.
Tako, da je Julijana, otrokom vsak dan govorila: "Sedaj smo izven hudega nič nas ne more več prizadeti, samo skupaj moramo držati nikoli ne smemo obupati.Sedaj nam gre res dobro."
"Žal Albertu ni bilo dano da bi bil z nami a mi smo storili vse zanj. Sedaj gre Marjan k vojakom , Franc se bo oženil prevzel kmetijo, tako za izboljšanje za postrani pa še bo malo tihotapil čez mejo .
Ja res se je nam obrnilo na bolje." Tako je bila vesela svoje zmage nad vsem gorjem, nad revščino in ponižanjem . Za košare je pa bila pravi mojster, celo otroke je naučila plesti košae.... No in s tem delom si je upomogla toliko, da ni bilo več lakote. Bilo je naporno posebno nositi leskovke od daleč pa še potem jih pripraviti za uporabo.
Takrat je bila navada, da so streljali z možnarji za Veliko noč, pa se je Marjan ponesrečil, odneslo mu je palec in konco prstanca. tako z vojaščino ni bilo nič. In tudi ne z službo. čeprav je lahko delal doma prav vse.
Franc je poleg kmečkega dela včasih pomagal tihotapiti tobak, ljudi čez mejo. Večkrat je šel pa ga ni bilo dan ali dva. Imel je punco s katero sta se mislila vzeti tja na jesen. Nato bi prevzel kmetijo. Nekega, dne je spet tihotapil čez mejo moral bi se vrniti v nedeljo domov, a je akcija stekla veliko hitreje je prišel domov v soboto večer. Ker je mislil, da ga mati pričakuje šele v nedeljo, se je odločil da gre k svojemu dekletu spat.. Ko pa pride k njej je našel, njo v postelji z drugim. Bila sta bila v največjem ognju ko je vstopil , ga sploh nista opazila. "Ko pa sta ga, se je obrnil in odšel.
Vrnil se je šele čez tri mesece za kratek čas, njegov duh je ušel iz steklenice,..., .Blodil, je po širnih gozdovih včasih se mimogrede ustavil, doma, da je materi vedno znova, in znovastrl srce . Ni pa bil več za nobeno resno delo tu in tam je pomagal, potem pa pri gozdnem veleposestniku pomagal pri sečnji lesa, nekaj časa potem pa ga je navadno po kakih treh mesecih dela v gozdu vzela noč.
Julijana je videla da z njim ne bo nič, moči so ji pešale, tako se je odločola, da kmetijo prepiše na najmlajšega sina Marjana, ki je sicer bil priden in po srcu dober a ker je bil najmlajši je bil zelo razvajen....
Ko je dopolnil osemindvajseto leto je spoznal dekle Angelo
Sledi 
Angela ---------

MOČNE ŽENSKE-3- JULIJANA

- ŽENA-
Tisto leto je bila prekrasna jesen Tako, da so si lahko vsi ki so bili zainteresirani nabavili drv za kurjavo za zimo. Na vrhu Planjave je bilo ravno tako, kot pred davnimi leti je stal pred hišo moški sicer že rahlo osivel a še vedno lepega obraza. Zgodaj zjutraj je čakal, da sonce posije izza sosednjega hriba. Ko je videl, da se prebuja tista neopredeljiva svetloba in je vedel, da bo vsak čas sonce zasijalo s polno močjo je zaklical proti hiši:
"Vstanite !"
"Veliko stvari nas še čaka danes ."
 In res ni bilo dolgo ko so se zbrali vsi okoli velike kmečke mize. Dekla je prinesla zajtrk. Veliko skledo žgancev in velik vrč mleka. V tišini, so pojedli. Nato je gospodar pogledal po vseh okoli mize sedečih. Bili so trije sinovi, hčerka Marija ter žena od najstarejšega sina. Imela sta tudi dva otroka , ki pa sta še spala.
Tako pa se zmenimo! Nisem več v najboljših letih in še zdravje mi nagaja.
"Rad bi , da uredim vse pred svojo smrtjo." Nastala je tišina in vsi so ga začudeno pogledali.
"Kaj pa mu je?"
Je bilo vprašanje v njihovih očeh. Takrat je po hodniku zaropotalo in vstopila je Julijana. Pozdravila je in vsa zardela in zasopla rekla.
"Nisem mogla prej priti, ker sem morala še pomolzti krave. "
"Si že jedla ? "
"Jaa," je zategnila :
"No dobro boš pa potem prIgriznila zraven ta malih, ko vstanejo."
Pokimala je.
"No. kakor sem že dejal, bi rad   sedaj razčistil vse okrog imetja in vas. Ne po po moji smrti."
Vsi so bili tiho in so čakali, kaj bo še povedal.
"Kot veste naš  imetje ni malo, obsega  jeves  hrib in vse kmetije oziroma koče, ki stoje na tej zemlji. Kateri pripada tudi gozd.Tudi pol planine proti vzhodu, ki je poraslo z jelovino in macesni je naše."
Pogledal je najstarejšega Ludvika in mu dejal.
 "Ti ostaneš, kot najstarejši pri hiši za gospodarja. Pripada ti cela planjava in del gozda, ki je na južni strani  .Jaz si izgovorim preužitek, se odselim v kočo, poleg hiše, ti pa me boš oskrboval s hrano in pijačo.Pa za moj pogreb boš poskrbel, stroški gredo iz mojega toliko si že izgovorim.....In ko onemorem poskrbiš za mene, do moje smrti. Imaš poln hlev živine, hiša je brez dolgov če boš po pameti gospodaril, boš lahko dostojno živel in s tabo vsi tvoji. Pa še tvoja žena je dobra gospodinja in njen delež dote, tudi ni zanemarljiv.. Si zadovoljen? Sedaj povej potem bo prepozno."
"Sem:"  je bil Ludvik, več ko vesel in zadovoljen.
"Dobro."
Obrnil se je k drugorojencu Karlu in mu rekel: Vem, da sta zmenjena z Dolinarjevo Manco in se želita poročiti ! Tebi bi dal hišo , ki je na robu našega grunta in meji na Pijevnikovo posestvo.. Tam je sicer sedaj podnajemnik, a nič ne de. On se preseli iz glavne hiše v kajžo zraven nje.
Obljubil je da ti bo pomagal in njegovi nasveti ti bodo prišli prav je umen kmetovalec. Tvoji Manici bo prav prišla pomoč od njegove žene, otroci pa ti bodo lahko pasli in pomagali pri opravilih.
Z Maničnim očetom sva se že zmenila, on pa bo dal za doto veliko dolgo njivo ki meji na našo in tako se poveča vajin grunt."
Ves vesel in zardel je drugorojenec prikimal.
Nato je pogledal še Jurija ta mlajšega od sinov in mu dejal.
"Dolgo sem premišljeval, katero naj dam tebi. Za delo ti ni preveč, pa za vsakim krilom letaš in cele noči te ni doma.Saj ne rečem, če se lotiš dela,  ti delo, kar izda. A si premalo resen. Pa dobro bi lahko zaslužil z vožnjo lesa. Te je lastnik planine, zadnjič zelo pohvalil, da je bil zadovoljen s teboj in da si priden. Vem, da si ti najbolj pogrešal mamo, ker si bil najmlajši in "... no pustimo to, je po kratkem premoru dejal. "Tebi sem pa namenil Grimolovo, odkar je umrla Matilda, nisem jemal nikogar drugega v kajžo.Ti dobiš spodnji del pod kočo, ves svet, ki meji na potok. Ves gozd, ki je južno od kajže, ga dam tebi.. Pripada ti tudi velik travnik in seča nad Jamniškim rovtom.
Kakor vem, imaš več deklet v ognju, odločiti se boš moral za eno in odrasti. Nekaj dobiš tudi v denarju.Če se boš zresnil, bo ti lahko lepo. Dobiš tudi oba konja in voz in lahko voziš les in vse kar bodo potrebovali. Sedaj ko Lesjakov Vanč ne vozi več je kar povpraševanje.
Ali si zadovoljen ?"
Jurij je pogledal očeta in rekel: "Ja sem in tudi dekle že imam nagledano." Od veselja je kar mencal in čakal, kaj še poreče oče.
"No sedaj si ti na vrsti", je pogledal Julijano. "Tebi pa nimam dati več kake kmetije ali koče, dobiš pa v denarju toliko, da če se poročiš imaš za začetek.
Al že imaš koga nagledanega ?"
Zardelih lic je prikimala:
"Ja, imam Zlatarjevega Franca, me je že zaprosil in če boš dovolil, bi se vzela."
Pogledal jo je in po kratkem premisleku dejal:
Ja dovolim ni slaba izbira sicer niso ne vem kako bogati in brežina je precej, a pridelajo vedno dovolj ajde in rži, pšenica je sicer bolj slaba. A važno je da je za kruh. Če bosta v redu kmetovala jaz premaknem svoj delež ne bo vama hudo.".
Pogledal jo je ! "Kdaj bi se pa poročila."
 Ja, čim prej je tiho dejala, sita sem že tega, da sem še naprej dekla, čeprav ni tako slabo a vendarle."
"Še enkrat je pokimal dobro, menimo se ta mesec, ko pride."
Veselo so se ji zableščale oči. "Ja tako bi bilo najbolje, še lahko pomagam pri nabavi kurjave.Mati je nekaj betežna."
"Dobro", je dejal oče. "Sedaj pa še Marija, ona se je odločila in je njena želja, da gre v samostan. Sicer mi to ni najbolj všeč a tudi župnik pravi, če je njena želja, ne smem braniti. In dobro je da imamo nekoga, ki bo molil za nas. Mi že molimo a to gre bolj na hitro in površno.. Marija, pa lahko vse dneve moli enkrat ze enega enkrat za drugega."
 "No misliš resno", jo je še enkrat vprašal ?
 "Resno," je odgovorila!
"V redu, potem je to urejeno."
"Se bom zmenil z župnikom, pa bomo naprej uredili-
Tako sedaj ste vsi preskrbljeni , pa povejte ste zadovoljni ." Vsi so v en gles zaklicali smo... Pogledal je enega za drugim in rekel Julijani. "Tebi praviš se najbolj mudi, imaš prav dovolj je bilo tega služenja po tujih hišah tebe spravimo prvo pod streho potem pa še ostale."

Čez dva meseca je bila poroka, ker je bilo bolj hladno in se je bolj debelo oblačila, sploh niso vedeli, da pričakuje otroka.. Ko je rodila, so vsi mislili, da je bil rojen s sedmimi meseci- No vaške opravljivke so že malo šepetale in zavijale z očmi a to je bilo tudi vse.
se nadaljuje-

MOČNE ŽENSKE - 2- JULIJANA-DEKLE



Odraščanje
Spet je bilo poletje , mala Julijana je že kobacala in hodila enkrat z enim drugič z drugim bratom, ki so budno pazili nanjo. Bilo je veselo dekle, najraje je bilo v materinem naročju.Mama jo je oboževala pa tudi bratje, ker je bila deklica...Še eno leto je preteklo . Gospodinja je bila spet noseča, in dobri dve leti po Julijaninim rojstvom je Neža spet tekla po babico, ki pa kljub gospodarjevim grožnjam in prošnjam tokrat ni bila uspešna, žena je na porodu umrla in otrok z njo...
Velika kmetija brez ženske, je kakor bi držal v rokah šopek odcvetelega regrata in suhe lučke veter raznaša na vse strani dokler ne ostane praktično nič.Tako je, kjer je gospodar s kupom poslov . Obupaval je in ni vedel kako naj reši ta problem. Dekle so gospodinjile, hlapci gospodarili in izgledalo, je da bo mogočna trdna kmetija propadla. Dokler ni ravno njegova kajžarica, ki je ni mogel vreči čez prag, čeprav ji je obljubil, a saj je vedel, da ni ženine smrti kriva ona. Svetovala mu je naj se poroči. Naj vzame za ženo Vrhnikovo Almo, ki je bila sicer že odcvetela, a je bilo znano, da je dobra gospodinja in zelo resna žena.

Tako je minilo spet nekaj časa in nato se je odločil in upošteval Matildin nasvet. Pričel je zahajati k Vrhovniku, kjer je po dolgem času prišel na dan z besedo in Alma je rekla da. Poročila sta se ne tako bučno, kot je bila prva poroka z ženo in kazalo je da bo življenje šlo svojo pot naprej. V hišo se je vrnil red, nekaj dekel je odšlo, nekaj na novo prišlo in vse je izgledalo lepo in prav. Dokler ni Alma zanosila.
Potem pa je izbruhnila, da mora mala Julijana od hiše naj jo da v rejo, da ji je napoti, da se nima časa ukvarjati z njo, da ve za eno kmetijo, kjer potrebujejo pestrno, in bi bili veseli , če dasta Julijano k njim. No in ker navadno ženska doseže, kar hoče ali pa zna moškega prisiliti na vse mogoče načine, da ustreže njenim željam.
Tako je mala Julijana, stara slabih pet let morala od hiše. Oče jo je pospremil in ji obljubil da jo bo večkrat obiskal in če ji bo hudo, naj nikoli tega ne pokaže in naj gleda, da bo vedno poštena in ne cmerava . Deklica je očeta radovedno gledala, spet ji je ponovil in večkrat rekel zapomni si bodi taka kot mama, nikoli se ne cmeri. bodi močna sedaj in ko odrasteš.
"Obljubi, obljubi!"
Pokimala je in nato ponovila : "Obljubim."  Prijela je očeta za roko in tako sta prispela do Javornika,.
Oče je odšel, a jo je le malokdaj obiskal. Žena mu je povila otroka, in prepovedala obiske. A tu in tam je naskrivaj le prišel. Tu je morala paziti na majhno deklico, , pasti, živino, pomagati pri vsem mogočem in nemogočem, večkrat je v solzah zaspala a vedno se je še po letih spomnila očeta in njene obljube, da bo močna. Večkrat je bila, lačna, tudi tepena a vse je molče prenašala. Do dvanajstega leta, ko je oče neki dan prišel in je bil priča kako je gospodar kričal in pretepal Julijano. Takoj je morala pobrati svoje cunje in jo je odpeljal k Jamniku, kjer so potrebovali deklo. Izgovoril ji je tudi da lahko vsake štirinajst dni pride v nedeljo domov. In redno se je vračala. Tudi tu je morala trdo delati vse od kraja a pretepal je ni nihče. Tu se ji je godilo malo bolje. Seveda ni hodila v šolo, prvo je bila deklica, drugo pa saj ni niti morala. Gospodar je vedno govoril: "Ne rabiš šole, tvoja šola je življenje."
 Skupaj sta služili z Meto, ki ni imela staršev in so si jo podajali kot žogo sem in tja. Pasli sta veliko čredo živine. In kot pastirji vse sorte počno sta pričeli kaditi prvo srobot potem orehovo listje in potem tobak, pridelovali so ga doma...tako sta se zabavali. In kajenje ji je ostalo do konca življenja:
Kadila je pipo.
Preteklo je spet nekaj let, ko je Julijana nekoč ob povratku od očeta, (mačeha) je medtem umrla za pljučnico. Najstarejši brat se je poročil in tako je bila vedno dobrodošla...
Vračala se je mimo Zlatarjevih, kjer je najstarejši sin pasel živino, večkrat je spregovorila z njim par besed in v obema je vzklilo močno čustvo obema neznano, ki se imenuje ljubezen.. Vedno pogosteje jo je pričakoval in od pogledov , poljubov sta prišla h konkretnejšim dejanjem. Zanosila je........

SE NADALJUJE:

JULIJANA- ŽENA-

ŽIVLJENJE- MOČNE ŽENSKE-..1.. DEL

UVOD

Ta pripoved sega približno 150 let nazaj do današnjih dni. Temelji na resničnih dogodkih, ki sem jih slišala od moje babice potem mame in sosedove tete, to se je pravzaprav prenašalo iz roda v rod. Ko sem pred meseci obiskovala to pokrajino in sem videla kako se je vse spremenilo. Cela pokrajina je dobila novo podobo. Takrat me je prešinilo, in presunilo kako smo vsi kot zvezdni utrinek, ki  zažari vedno bolj raste se sveti nato pa izgine v neskončnost , kako je mogoče, da nekaj enostavno izgine preraste bršljan in srobot, kjer so včasih stale mogočne kmetije in se širili travniki, ter raztezala velika dolga polja, kjer je valovilo žito se pasle črede govedi in ovac sedaj raste grmovje in velika drevesa..Postaja neprehodno, prava džungla,Le tu in tam se vidi še kak trden rob zidu, kot spomenik, opomnik, da je tu bilo nekoč življenje, ljubezen sovraštvo upanje .....
Spomnila sem se vseh teh zgodb o teh ljudeh o tem rodu in nekako se mi zdi dobro, da jih vsaj nekaj obudim nazaj v življenje.Pripoved bo v več nadaljevanjih a saj me že poznate, so stvari ki se mi zde da jih moram napisati in potem kar naenkrat nastane raztegnjeno branje. Se bom potrudila, da bom čim bolj skrčila- želim užitek pri branju.

 JULIJANA -  MLADOST --

Na dolgem hribu, ki bi se mirne duše lahko imenoval hrbet pogorja je na vrhu na sredi stala velika kmetija.
Že takrat je kazala, znake blagostanja. velika, kamnita hiša z omreženimi okni in debelimi zidovi je stala na vzhodni strani, nasproti njej pa je stal mogočen hlev ,  kašča velik svinjak in še posebej lesena hiša, v kateri so bivali posli. Povsod je bilo čutiti blagostanje, v hlevu je mukala živina in poleg so hrzali konji.. slišalo se je godrnjanje in cviljenje pujskov. Ja v tej hiši je bilo vsega dovolj
Iz hiše je na prag stopil moški lepih potez , se zazrl proti nasprotnemu hribu, kjer je sonce pravkar vzhajalo. Globoko je vdihnil sveži jutranji zrak stopil, čez dvorišče in se umil pri koritu, kjer je žuborela bistra voda. Obrnil se je, kajti zaslišal je glas svoje žene, ki je prišla za njim. Pogledal jo je in s pogledom polne ljubezni zaobjel njen polni život, bila je visoko noseča .
"Kaj pa je ?"
Jo je vprašal !
"Mislim da se je začelo."
"A resno misliš?"
"Ja", je odvrnila z spačenim obrazom polne bolečine.
"Kar pojdi noter bom takoj uredil."
"Nežaa," je zakričal z močnim glasom, da je odmevalo od kamnite stene hiše.
"Kaj je"- je vprašala dekla ko je prihitela na prag.
"Pojdi takoj po Grimolovo Matildo, naj takoj pride in reci ji, da če ne bo tu čez petnajst minut se lahko kar spoka iz kajže."
Neža se je spustila po pobočju k hišici v senci dreves ki so jo obkrožala in se čez par minut vrnila z žensko temnega obraza , a ponosne drže.
"Se je že začelo?" Je vprašala
"Ja je," je odvrnil in ji rekel pojdi k njej in uredi, da bo vse prav.
"Še vedno je bilo ,saj sem pomagala spraviti na svet že tri tvoje sinove. je odvrnila ."
"Ja, ja saj vem .. pojdi, pojdi saj veš, da ne bo zastonj."
"Ja vem, vem, če bo vse v redu, drugače me boš pognal iz kajže kot psa," a to je tiho rekla že v hodniku, da je ni slišal več.
Vstopila je v kamro kjer je ječala gospodinja.
"No no saj bomo uredili.
Počakaj, da te pogledam." Po kratkem pregledu je rekla:
"Ne bo več dolgo trajalo samo malo potrpi stopim v kuhinjo in uredim" .  Šla je v kuhinjo in naročila deklam naj imajo vroče vode pripravljeno. Mimogrede je pogledala še skozi okno, kjer je videla gospodarja kako je hodil sem in tja in nekaj živčno govoril hlapcu.
Nasmehnila se je v brado in odšla nazaj v kamro, kjer se je kmalu zatem zaslišal otroški jok.
Ves presrečen je gospodar stopil v hišo in poletel kot na krilih v kamro.Prvo je pogledal ženo se ji nasmehnil...
"Kaj je je zdravo?" Je prvo vprašal.
"Deklica je, močna pljuča ima."
"Kako jo boš pa poimenoval. Z ženo sta se spogledala, Julija je rekla žena, Ana je rekel on. Potem sta se nasmejala. Pa naj bo potem Julijana lepo ime in močnejša bo če bo nosila dve imeni."Je rekla babica. Prikimala sta..
Nato je gospodar izplačal babici in ji rekel naj gre v kuhinjo in naj ji pripravijo malo zajtrka in da jo čaka košara polna dobrot.
Hvala je rekla ženska in odšla.
In, je zaklical za njo, naj pridejo mali noter pogledati sestrico.
Kmalu so se odškrnila vrata in kot stopničke so plaho prišli noter trije sinovi
To je vaša sestrica ime ji je Julijana imeti jo morate radi in varovati...
Vsi so se radovedno. zagledali v rahlo navdahnjen obrazek z zaprtimi očmi. Bomo: so enoglasno obljubili.

četrtek, 30. julij 2015

Tudi to je življenje- -Resnična zgodba- KO TE ALKOHOL SPREMENI

 

LAŽNA OMAMA

Pomlad vabi v naravo, lepo je posedeti v parku na številnih poteh , kjer se zbirajo, mladi zaljubljeni, mlade mamice z naraščajem, malo starejši s svojimi problemi, da jih malo prevetrijo, seniorji da se odpočijejo, in naberejo novih moči za jutrišnji dan. Že dobro leto spremljam starejšega gospoda, ki poseda poleg cvetočega grma. Njegov obraz je upadel a pritegnile so me njegove oči z presunljivo otožnostjo in bolečino. . Z možem sva se velikokrat ustavila ob njem še ko smo imeli psičko Ornelo, vedno je poklical psa in jo pobožal, tako da je že sama hitela k njemu, da je dobila še dodaten obrok nežnosti  ji  rekel kako besedo. Tako so se med nami spletle neke nevidne vezi. Če sva bila nekaj dni odsotna je vedno rekel pogrešal sem vaju. Tako se mi je zdelo, kot da spada v ta park, kot breze in bukve, Večkrat smo se pogovarjali beseda je dala besedo povedal je, da je s kmetov doma, da je v domu starostnikov ki je v bližini, da vsak dan prihaja sem, ker ljubi naravo in ne more brez petja ptic, zelenja in vetra v laseh.
Pa sem ga vprašala, kako to, da je v domu, če je s kmetov? No jaz sem bila mnenja, da kmetje uživajo starost na svoji kmetiji, kot preužitkarji, pa otroci navadno pogledajo na svoje roditelje, pa sedaj je še kmečka pokojnina.
Pa je naju povabil naj prisedeva in nama je povedal to kratko zgodbo. Bil sem najstarejši sin na kmetiji, katero sem prevzel, poročil sem dobro lepo dekle, katera mi je rodila tri deklice.. Bili smo srečna družina dokler me ni obsedel vrag, pričel sem piti.
"Zakaj?"

"Ne vem zakaj-,nekaj priložnosti , nekaj prijatelji  moje življenje se mi je pričelo dozdevati sivo enolično, zdelo se mi je da imajo drugi veliko pestrejše življenje pil sem  vsak dan po malo, največkrat žgane pijače  in kmalu sem ugotovil, da je malo premalo, in vsak dan sem potreboval več, sčasoma sem zapadel v omamo zdelo se mi je , da sem v belem mehurju, ki pa je nekega dne počil..."

Zbolel sem, dobil sem močno pljučnico , sprva nisem hotel k zdravniku a ko so se mi pričele prikazovati slike, barvne vseh oblik vseh vrst od črnih mačk, do netopirjev spačenih obrazov ,žareče lave,  videl sem male vragove , ki so sedeli na polici in trgali z zobmi krvavo meso ja  zapadel sem v delirij.. Bilo je strašno... Ko sem po dolgem času ozdravel


nekaj časa nisem pil, potem pa se je ponovilo vse od začetka, postal sem  hudoben. Povsem sem se spremenil. Priznam, največji užitek mi je bilo, če sem maltretiral domače, da sem se izživljal nad njimi, postajal sem pošast, po nekaj letnem trpinčenju je žena pobrala otroke in odšla. Nekaj časa po njenem odhodu sem še bolj pil, dokler nisem spet  resno zbolel. Takrat sem imel izbiro smrt ali zdravljenje. Odločil sem se za življenje. A ker sem se odločil prepozno, ker sem   si zdravje uničil, nisem bil sposoben več delati, žena si je medtem našla drugega, tako sem vse prodal, in imel srečo, da   so me tu sprejeli, kjer  lepo skrbe zame. Pa saj ne bom več dolgo, le to željo še imam, da bi se opravičil družini za vse, kar sem jim prizadel, a morda je bolje tako, zakaj bi odpiral rane. . no hvala, da sta me poslušala se je odkašljal in počasi  odšel. Nisem ga videla več, a sem izvedela, da je odšel tja kamor bomo prej, ko slej šli vsi.. A zamislila sem se. Koliko gorja povzroči alkohol, posamezniku njegovi družini, otroke oropa otroštva, nežnosti vzgleda vzgoje in spoštovanja.. in njihovi svojci nimajo lepih pričakovanjob začetku novega dne ob sončnem vzhodu
p-p-

SPOMINI STAREGA DNEVNIKA-11- SPOZNANJA- EPILOG



ŽENA ... MATI... SPOZNANJA

Nekaj tednov po tem hudem prepiru smo hodili eden mimo drugega, kot mačka okoli vrele kaše. Franček se je znašal nad mano , Gabrijel pa je modro molčal. Nekega jutra je prišel v kuhinjo, kjer sem pripravljala zajtrk, Frančka ni bilo doma je peljal les na žago.
Vprašal me je če se lahko z mano pogovori, da ima problem in meni kot materi najbolj zaupa.
"MatI", je začel, " kaj naj storim, da bo najbolj prav ? Rad bi ostal doma a tudi delat v tovarno me vleče. Sedaj v svobodi se vse obnavlja in železarna v bližnjem mestu na veliko ustvarja... rabijo delavce zaslužek je zelo dober..Iz naše vasi jih je šlo šest  dobro zaslužijo pa tudi doma pomagajo po službi."
Pogledala sem ga in mu rekla: "Pa veš kaj si oče misli o tem?"
" Ja vem a je tako trmast nič si ne da reči."
"Ja tako kot ti.  Pa veš pri drugih je drugače je v družini več otrok , ti pa si edinec."
"Kaj bo z kmetijo, kaj z nama, če bi odšel ? Veš kaj,bi bilo bolje, ko bi se ti oženil in pripeljal nevesto v hišo. Kako bi nam bilo lepo vsi bi poprijeli za delo", kaj praviš na to Gabrijel.
"Oh, mati to ne bi šlo, moje dekle noče na kmetijo, pravi, da na kmetiji ni prihodnosti ona dela v pisarni njen oče pa je eden vodilnih v železarni. Pravi, da bi mi našel delo, da na kmetiji ni prihodnosti. ljubim jo .! Kaj naj storim?"
"Ne bi je rad izgubil pa tudi vaju težko pustim. Z očetom se ne morem nič pogovoriti."
Pa si kdaj pomislil, kako bi bilo nama z očetom vsaki dan sva starejša kmetija bi propadla. Ne ne bo propadla sedaj ustanavljajo kmetijske zadruge pa , če ne bi mogli več delati, odkupijo vidva pa bi lahko šla v dom počitka ali starostnikov kakor sedaj pravijo. »V hiralnico misliš?« »Ne v dom starostnikov tam negujejo in skrbijo za človeka.«
»Poglej kako hitro si obrnil besedo še prej si rekel, da ne veš  kaj storiti pa si že vse izračunal.   Zakaj pa ne skušaš pregovoriti dekleta pripelji jo domov. Pa bi se ona primožila na kmete.«
»Ne, ne  Slavica že ne. Ne mara kmetov!  Njen oče je rekel da mi preskrbi dobro delo samo hitro se moram odločiti.«
»Kako ne mara kmetov, pa saj ti si kmet.«
»Ja z mano je drugače mene ljubi in pravi, ko bom jaz prišel v mesto bo iz mene naredila uglajenega gospoda.«
»Kaj pa, če bo in ko bo ljubezen minila, kaj boš potem.  Prvo bivši kmet potem pa kmetavzar. Zapomni si za njo si in vedno boš kmet.«
»Oh mati saj vi me razumite nikogar nimam , ki bi mu potožil.«
»Poslušaj svoje srce. Razumem te pa še kako te razumem, a vseeno tu se z očetom strinjam. Ti si najino edino upanje, Pa še to premisli, tu že samo od očeta tako težko sprejmeš kritiko in ukaz. Kako boš v tovarni med štirimi stenami v slabem zraku in vročini osem ur vsak dan."
"Če pa me vprašaš za nasvet ti povem tole. Vem, da jo ljubiš in da ona morda tudi ona ljubi tebe. A zapolni si to, če že sedaj govori tako o tvojem stanu in te ne spoštuje , kako bo šele čez čas ko se bo ljubezen ohladila. Zapomni si to. Kako se boš počutil, ko boste dobili obisk, pa bo koga zanimalo od kod prihajaš , kaj si. Pa kako se bo ona tebe sramovala.. Veš da, te imam rada, kot lastnega sina in ti želim samo dobro.«
»Vem mati , vem saj zato sem pa prišel k vam po nasvet. Z očetom se ne da nič zmeniti tako trmast je in ne popusti.«  »Tako trmast kot si ti sin moj.«
»Povem ti poslušaj svoje srce. In se odloči pa misli tudi na grunt in na naju.«
»Bom mama, bom.«
»Kakor je izrekel te besede, sem vedela, da se je že odločil. Čez dober teden ga je vzela noč.
Nekega jutra je Franček prišel v kuhinjo vprašat, kje je Gabrijel.
»Ne vem,« odgovorim najbrž v hlevu !
»Ne, od tam prihajam jaz, živina ni opravljena njega pa nikjer.«
»Morda je zaspal , morda je bolan ? »
»Pojdi pogledat kje je ?«
Grem do njegove male čumnate , ko sem odprla vrata, sem spustila glasen krik.
Franček je bil takoj ob meni ko je videl nedotaknjeno posteljo in pol prazno na široko odprto omaro je z hripavim glasom rekel: "Odšel je vedel sem , da bo odšel."
»Kar naj gre«, je kričal, » ni ga treba več nazaj ne rabim ga naj gre ! »
Postajal je vedno bolj rdeč v obraz on pa je še kar kričal, kot bi hotel izkričati vse svojo razočaranje nemoč, in jezo.
"Pomiri se , prosim." A on je kar kričal, kričal. Potem je nenadoma utihnil, se obrnil šel v hlev opravit živino. Ko se je vrnil mi je dejal takoj se vrnem grem nekaj preveriti.
Vrnil se je pod večer ves skrušen , in otožnih oči.
Pričel je pripovedovati : "Šel sem v mesto k njemu. Vedel sem kje stanuje šel sem k Hrastarju pa mi je Marjan opisal pot. Čakal sem pred hišo. Ko sta prišla s punco iz hiše je Gabrijel obstal, kot zadet.
Z njim je bila punca, čedna a naduta in prezirljivih oči."
Stopil sem njima nasproti in mu dejal.. "Me ne boš nič predstavil svoji punci." Hotel je nekaj reči pa je samo zajecljal. Prekinila ga je ona in me zviška pogledala.
» Kaj bi radi ? Zapomnite si to ne bo se več vrnil k vam !"
"Moj je, jaz bom iz njega naredila človeka, postal bo nekdo ne pa da je neki neumen kmetavzar..Moj oči mu je že našel delo.«
Gabrijel je hotel nekaj reči pa je dvignila roko in rekla :
»Pusti, da jaz to uredim!«
»Pa da bi vam ne prišlo na misel , da bi delali težave. Oče je vpliven mož ima ima veze in marsikaj vas lahko doleti.«
"Ja pa kaj bo z našo kmetijo in kaj bo z nama? »
Skomignila sta z rameni in takrat je Gabrijel dejal:
» Dajta v najem , če ne moreta delati ali pa stopita v kmetijsko zadrugo.«
 Nato sta odšla.
"Jaz pa sem stal tam kot Lotova žena in meni se je rušil svet pod nogami."
"Ne vem kako sem prišel domov." Stopil je k meni me objel naslonil glavo na mojo ramo in zajokal kot otrok. Jokala sva oba.
Ostala sva sama. Nisva mogla doumeti, da se je nama to res dogajalo.
Kot v šoku sva preživela prve dneve in mesece. Potem pa sva sprevidela, da ga ne bo nazaj.
Bila sva v brezizhodnem položaju, nisva si upala nič. Vedela sva kaj se zgodi z ljudmi, ki kljubujejo oblasti. Izginili so čez noč-
Tako so minevali meseci leta. Zmanjšala sva število govedi nekaj zemlje sva dala v najem. Prodala sva tudi obe njivi, ki jih je kupila še Frančkova prva žena. Gabrijela ni bilo na spregled. A Hrastarjev Marjan, ki je delal v železarni je povedal, da je naredil neko šolo. Da ne dela v proizvodnji, da se je civilno poročil, da pričakujeta otroka, pa da ga žena drži zelo na kratko.
Večkrat se ustavi pri njem in ga povpraša po vaju, kako sta, sta zdrava, kako kmetija vse ga zanima. Zgleda, da nima veliko prijateljev, ki bi jim lahko zaupal.
Z Frančkom sva se zelo dobro razumela brez besed samo spogledala sva se in sva vedela, da je vse lepo in v redu.
Takrat sem spoznavala, da ima v življenju vsak zakaj tudi odgovor.
Res , da je Gabrijel odšel, a to je njegova pot. Vedela sva, da bo kmetija propadla, ko naju ne bo več.
Težko sva to sprejela in škoda se nama je zdelo vsega. Veliko sva vložila svojega truda in materialnih sredstev v kmetijo. Zato pa sva živela res vsak dan sproti, kot bi bil zadnji v življenji.
Nekega dne pa sem se nenadoma zavedala da sva ostarela. Bila sva brez moči pogled je pešal, Frančkov hrbet se je upognil od dela, njegovi nekoč tako črni in kodrasti lasje so osiveli in se pričeli redčiti.
Franček je pričel pokašljevati. Hotela sem naj gre k zdravniku , on pa ne in ne..Prehladil se je ko je spravljal drva pa ga je presenetil dež.
Ko pa le ni nehal kašljati sva odšla k zdravniku.
Pljučnica v zadnjem stadiju je ugotovil. Napotil ga je v bolnico, kjer je ostal deset dni.
Po vrnitvi domov je zahteval , da greva k notarju, da bo naredil testament.
"Pa kaj ti bo testament ,saj ne boš umrl, sedaj si se pozdravil in spet bo vse kot nekoč".
"Ne stvar je v tem naj se mi kaj zgodi, nočem da te preženejo z grunta, da ostaneš brez vsega na cesti."
»Pa kaj mi bo grunt saj ne morem več delati.«
»Ni važno, greva,« je bil nepopustljiv in sva šla.
Dober mesec potem dogodku sem ga našla mrtvega v postelji. Kot je bila navada, so sosedje priskočili na pomoč ga umili oblekli in položili na pare. Tudi Gabrijel je prišel sam. Mu je Hrastarjev povedal za smrt očeta.
Veliko let ga nisem videla. Zredil se je nosil je očala v očeh pa je nosil neko žalost in otožnost, kot bi prenašal vso gorje tega sveta.
»Kako ste mati me je pozdravil !"
»Vidiš kako. »
»Kako vam gre?«
»Te res zanima kje si bil vsa ta leta ali sploh veš kako si je oče želel , da bi te še enkrat videl pred svojo smrtjo. A ni mu bilo dano, da bi to dočakal.«  »Saj bi prišel..«  je pričel razlagati..
»Vem vem žena te drži na kratko , vem to.. no ni tako hudo...ali pa si vsaj srečen da je bilo vredno, da si zapustil vse to in naju.«
»Ja srečen sem .. na svoj način« je grenko odgovoril
»Koliko otrok pa imaš?«  
»Eno punčko .«
»Kako pa da je nisi pripeljal s seboj . Ja je nekaj bolehna in žena noče da se še kaj naleze zraven. Baje nekaj razsaja.«
Pokimala sem samo in si mislila svoje. Ko sem ga tako gledala, sem se zavedala, da je med nama vse končano. Preveč časa in prevelike spremembe so se zgodile, postala sva si tujca.
Po pogrebu je hitro odšel.
Kako naj povem kako so mi tekli meseci in leta po Frančkovi smrti. Prodala sem vso živino samo par kokoši in črna muca so mi delali družbo. Posestvo sem dala v najem Hrastarju on pa me je oskrboval z drvmi mlekom in vsem kar sem rabila.
Potem pa sem spoznala, da tako ne gre več naprej. Postala sem betežna brez palice sem že težko prišla kam pa tudi srce mi je pričelo nagajati. Odločila sem , da prodam.
Poklicati sem dala Gabrijela, da naj pove kaj bo z svojim deležem, da mislim prodati in iti v Dom onemoglih ali kakor se sedaj to imenuje dom starostnikov. Drugo ime a ista ustanova.
Skrbeli bodo zame denarja je bilo dovolj. Nekaj sva privarčevala nekaj sem odprodala. Prišel je Gabrijel in rekel, da ima kupca. En par z severa naše dežele išče manjšo kmetijo na jugu dežele. Pripeljal jih je in zmenili smo se da se čez mesec dni vselita.
Tako.. nocoj je zadnji  večer , ki ga bom preživela v tej hiši .. hodim od vsakega kosa pohištva in se poslavljam. Ja odšla bom tam bodo skrbeli zame a moje srce in duša bo ostala tu. Misli mi hite nazaj , ko sem prvič vstopila v to hišo, kot Frančkova žena vseh dobrih, veselih žalostnih trenutkov. A žalostni so začuda izpuhteli ostali so samo lepi spomini. Nocoj pišem zadnjič v ta dnevnik. Pustila ga bom tu dodala k drugim zvezkom v Frančkov vojaški kovček. Jaz sem svojo življenjsko zgodbo dokončala , napisala.
Sedaj grem v Dom tam bodo drugi sotrpini s svojimi zgodbami, ki mi jih bodo pripovedovali..Meni se je vse dobro kar je bilo na tem svetu in kar se mi je zdelo vredno zapisati zgodilo tu. Vse bo utonilo v pozabo samo Frančkovi objemi , poljubi in pogledi njegovih oči me bodo spremljali do zadnjega diha. Bil je moja edina velika ljubezen, brez njega pa nima smisla življenje tu. Saj se mu bom pridružila kmalu. Tudi leta so tu drugo leto bom dopolnila triinosemdeset let........

KONEC ZGODBE.....

EPILOG: Tako to bi bila ta zgodba. Je strnjena veliko izpuščeno nekaj zaradi boljšega povezovanja tudi dodano. Vem, se je razvlekla in je veliko delov. Sem krajšala, krajšala a nekaj je moralo ostati.
Tako je to človeško življenje. .. pravijo da se spreminjajo ljudje in ja v to jaz močno dvomim.
Kot v prejšnjem stoletju, ali če hočete tisočletju, je sedaj prisotno prešuštvo , ljubezen sovraštvo, pohlep , prezir, strast . Vse prav vse je isto so le nianse, mala odstopanja. To pa zato, ker se sedaj več govori o tem ker je demokracija, ki kdaj pa kdaj prestopi že v anarhijo. Zato pa postane vse izkrivljeno, zato pravimo, da včasih ni bilo tako. Včasih se je delalo naskrivaj , vse je bilo greh . Življenje in čas pa  gre mimo nas trudimo se da  ujamemo nekaj zase, za druge, a najvažnejše je da brez obžalovanja zremo nazaj, kajti življenje je samo eno in tako prekleto kratko, večnost pa vse predolga,  škoda  je zapravljati čas  za brez vezne stvari….

Kakor koli upam, da je bil vpogled v zaprašen dnevnik gospe Katarine vseeno malo zanimiv kateri del malo manj drugi bolj a tudi življenje ni vsak dan nedelja.
Hvala vsem vam, ki ste si vzeli čas in spremljali dogajanja v življenju gospe. Pa če je komu narisalo to branje droben nasmeh na obraz, ali malo resnosti ali obudilo, kak davno pozabljen spomin je bil namen dosežen. Več pa si jaz kot popolni amater na tem področju niti  ne pričakujem. Pa lep pozdrav in lep dneve vam želim
 ---p.p.--

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...