Počasi stopam po stezi, v dolini tema,
vsepovsod je tišina,le pogled na sosednji vrh ,
ki se riše na obzorju, na vrhu oblit s soncem
izgleda, kot, da je Bog posul ta lepi kos zemlje z zlatim prahom.
Pridem, do stene in s spoštovanjem obstanem-
Nate stopam počasi, ti ki že tisočletja kljubuješ vsem viharjem , tujcem...
ostajaš trdna.. si pač neizprosna skala.
Ti edina, ki se te bojim,pred tabo drhtim.
Ko me sprejemaš v svoja nedra
se od hladnih sten zazro vame tvoje oči.
Ta pogled vabeč- pridi k meni, pripravljena,
ampak samo s čistim srcem !
In meni zastane korak.
Dahnem- danes ne, a sigurno pridem jutri
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar