SPOMINI STAREGA DNEVNIKA-11- SPOZNANJA- EPILOG

ŽENA ... MATI... SPOZNANJA

Nekaj tednov po tem hudem prepiru smo hodili eden mimo drugega, kot mačka okoli vrele kaše. Franček se je znašal nad mano , Gabrijel pa je modro molčal. Nekega jutra je prišel v kuhinjo, kjer sem pripravljala zajtrk, Frančka ni bilo doma je peljal les na žago.

Vprašal me je če se lahko z mano pogovori, da ima problem in meni kot materi najbolj zaupa.

"MatI", je začel, " kaj naj storim, da bo najbolj prav ? Rad bi ostal doma a tudi delat v tovarno me vleče. Sedaj v svobodi se vse obnavlja in železarna v bližnjem mestu na veliko ustvarja... rabijo delavce zaslužek je zelo dober..Iz naše vasi jih je šlo šest  dobro zaslužijo pa tudi doma pomagajo po službi."

Pogledala sem ga in mu rekla: "Pa veš kaj si oče misli o tem?"

" Ja vem a je tako trmast nič si ne da reči."

"Ja tako kot ti.  Pa veš pri drugih je drugače je v družini več otrok , ti pa si edinec."

"Kaj bo z kmetijo, kaj z nama, če bi odšel ? Veš kaj,bi bilo bolje, ko bi se ti oženil in pripeljal nevesto v hišo. Kako bi nam bilo lepo vsi bi poprijeli za delo", kaj praviš na to Gabrijel.

"Oh, mati to ne bi šlo, moje dekle noče na kmetijo, pravi, da na kmetiji ni prihodnosti ona dela v pisarni njen oče pa je eden vodilnih v železarni. Pravi, da bi mi našel delo, da na kmetiji ni prihodnosti. ljubim jo .! Kaj naj storim?"

"Ne bi je rad izgubil pa tudi vaju težko pustim. Z očetom se ne morem nič pogovoriti."

Pa si kdaj pomislil, kako bi bilo nama z očetom vsaki dan sva starejša kmetija bi propadla. Ne ne bo propadla sedaj ustanavljajo kmetijske zadruge pa , če ne bi mogli več delati, odkupijo vidva pa bi lahko šla v dom počitka ali starostnikov kakor sedaj pravijo. »V hiralnico misliš?« »Ne v dom starostnikov tam negujejo in skrbijo za človeka.«

»Poglej kako hitro si obrnil besedo še prej si rekel, da ne veš  kaj storiti pa si že vse izračunal.   Zakaj pa ne skušaš pregovoriti dekleta pripelji jo domov. Pa bi se ona primožila na kmete.«

»Ne, ne  Slavica že ne. Ne mara kmetov!  Njen oče je rekel da mi preskrbi dobro delo samo hitro se moram odločiti.«

»Kako ne mara kmetov, pa saj ti si kmet.«

»Ja z mano je drugače mene ljubi in pravi, ko bom jaz prišel v mesto bo iz mene naredila uglajenega gospoda.«

»Kaj pa, če bo in ko bo ljubezen minila, kaj boš potem.  Prvo bivši kmet potem pa kmetavzar. Zapomni si za njo si in vedno boš kmet.«

»Oh mati saj vi me razumite nikogar nimam , ki bi mu potožil.«

»Poslušaj svoje srce. Razumem te pa še kako te razumem, a vseeno tu se z očetom strinjam. Ti si najino edino upanje, Pa še to premisli, tu že samo od očeta tako težko sprejmeš kritiko in ukaz. Kako boš v tovarni med štirimi stenami v slabem zraku in vročini osem ur vsak dan."

"Če pa me vprašaš za nasvet ti povem tole. Vem, da jo ljubiš in da ona morda tudi ona ljubi tebe. A zapolni si to, če že sedaj govori tako o tvojem stanu in te ne spoštuje , kako bo šele čez čas ko se bo ljubezen ohladila. Zapomni si to. Kako se boš počutil, ko boste dobili obisk, pa bo koga zanimalo od kod prihajaš , kaj si. Pa kako se bo ona tebe sramovala.. Veš da, te imam rada, kot lastnega sina in ti želim samo dobro.«

»Vem mati , vem saj zato sem pa prišel k vam po nasvet. Z očetom se ne da nič zmeniti tako trmast je in ne popusti.«  »Tako trmast kot si ti sin moj.«

»Povem ti poslušaj svoje srce. In se odloči pa misli tudi na grunt in na naju.«

»Bom mama, bom.«

»Kakor je izrekel te besede, sem vedela, da se je že odločil. Čez dober teden ga je vzela noč.

Nekega jutra je Franček prišel v kuhinjo vprašat, kje je Gabrijel.

»Ne vem,« odgovorim najbrž v hlevu !

»Ne, od tam prihajam jaz, živina ni opravljena njega pa nikjer.«

»Morda je zaspal , morda je bolan ? »

»Pojdi pogledat kje je ?«

Grem do njegove male čumnate , ko sem odprla vrata, sem spustila glasen krik.

Franček je bil takoj ob meni ko je videl nedotaknjeno posteljo in pol prazno na široko odprto omaro je z hripavim glasom rekel: "Odšel je vedel sem , da bo odšel."

»Kar naj gre«, je kričal, » ni ga treba več nazaj ne rabim ga naj gre ! »

Postajal je vedno bolj rdeč v obraz on pa je še kar kričal, kot bi hotel izkričati vse svojo razočaranje nemoč, in jezo.

"Pomiri se , prosim." A on je kar kričal, kričal. Potem je nenadoma utihnil, se obrnil šel v hlev opravit živino. Ko se je vrnil mi je dejal takoj se vrnem grem nekaj preveriti.

Vrnil se je pod večer ves skrušen , in otožnih oči.

Pričel je pripovedovati : "Šel sem v mesto k njemu. Vedel sem kje stanuje šel sem k Hrastarju pa mi je Marjan opisal pot. Čakal sem pred hišo. Ko sta prišla s punco iz hiše je Gabrijel obstal, kot zadet.

Z njim je bila punca, čedna a naduta in prezirljivih oči."

Stopil sem njima nasproti in mu dejal.. "Me ne boš nič predstavil svoji punci." Hotel je nekaj reči pa je samo zajecljal. Prekinila ga je ona in me zviška pogledala.

» Kaj bi radi ? Zapomnite si to ne bo se več vrnil k vam !"

"Moj je, jaz bom iz njega naredila človeka, postal bo nekdo ne pa da je neki neumen kmetavzar..Moj oči mu je že našel delo.«

Gabrijel je hotel nekaj reči pa je dvignila roko in rekla :

»Pusti, da jaz to uredim!«

»Pa da bi vam ne prišlo na misel , da bi delali težave. Oče je vpliven mož ima ima veze in marsikaj vas lahko doleti.«

"Ja pa kaj bo z našo kmetijo in kaj bo z nama? »

Skomignila sta z rameni in takrat je Gabrijel dejal:
» Dajta v najem , če ne moreta delati ali pa stopita v kmetijsko zadrugo.«

 Nato sta odšla.

"Jaz pa sem stal tam kot Lotova žena in meni se je rušil svet pod nogami."

"Ne vem kako sem prišel domov." Stopil je k meni me objel naslonil glavo na mojo ramo in zajokal kot otrok. Jokala sva oba.

Ostala sva sama. Nisva mogla doumeti, da se je nama to res dogajalo.

Kot v šoku sva preživela prve dneve in mesece. Potem pa sva sprevidela, da ga ne bo nazaj.

Bila sva v brezizhodnem položaju, nisva si upala nič. Vedela sva kaj se zgodi z ljudmi, ki kljubujejo oblasti. Izginili so čez noč-

Tako so minevali meseci leta. Zmanjšala sva število govedi nekaj zemlje sva dala v najem. Prodala sva tudi obe njivi, ki jih je kupila še Frančkova prva žena. Gabrijela ni bilo na spregled. A Hrastarjev Marjan, ki je delal v železarni je povedal, da je naredil neko šolo. Da ne dela v proizvodnji, da se je civilno poročil, da pričakujeta otroka, pa da ga žena drži zelo na kratko.

Večkrat se ustavi pri njem in ga povpraša po vaju, kako sta, sta zdrava, kako kmetija vse ga zanima. Zgleda, da nima veliko prijateljev, ki bi jim lahko zaupal.

Z Frančkom sva se zelo dobro razumela brez besed samo spogledala sva se in sva vedela, da je vse lepo in v redu.

Takrat sem spoznavala, da ima v življenju vsak zakaj tudi odgovor.

Res , da je Gabrijel odšel, a to je njegova pot. Vedela sva, da bo kmetija propadla, ko naju ne bo več.

Težko sva to sprejela in škoda se nama je zdelo vsega. Veliko sva vložila svojega truda in materialnih sredstev v kmetijo. Zato pa sva živela res vsak dan sproti, kot bi bil zadnji v življenji.

Nekega dne pa sem se nenadoma zavedala da sva ostarela. Bila sva brez moči pogled je pešal, Frančkov hrbet se je upognil od dela, njegovi nekoč tako črni in kodrasti lasje so osiveli in se pričeli redčiti.

Franček je pričel pokašljevati. Hotela sem naj gre k zdravniku , on pa ne in ne..Prehladil se je ko je spravljal drva pa ga je presenetil dež.

Ko pa le ni nehal kašljati sva odšla k zdravniku.

Pljučnica v zadnjem stadiju je ugotovil. Napotil ga je v bolnico, kjer je ostal deset dni.

Po vrnitvi domov je zahteval , da greva k notarju, da bo naredil testament.

"Pa kaj ti bo testament ,saj ne boš umrl, sedaj si se pozdravil in spet bo vse kot nekoč".

"Ne stvar je v tem naj se mi kaj zgodi, nočem da te preženejo z grunta, da ostaneš brez vsega na cesti."

»Pa kaj mi bo grunt saj ne morem več delati.«

»Ni važno, greva,« je bil nepopustljiv in sva šla.

Dober mesec potem dogodku sem ga našla mrtvega v postelji. Kot je bila navada, so sosedje priskočili na pomoč ga umili oblekli in položili na pare. Tudi Gabrijel je prišel sam. Mu je Hrastarjev povedal za smrt očeta.

Veliko let ga nisem videla. Zredil se je nosil je očala v očeh pa je nosil neko žalost in otožnost, kot bi prenašal vso gorje tega sveta.

»Kako ste mati me je pozdravil !"

»Vidiš kako. »

»Kako vam gre?«

»Te res zanima kje si bil vsa ta leta ali sploh veš kako si je oče želel , da bi te še enkrat videl pred svojo smrtjo. A ni mu bilo dano, da bi to dočakal.«  »Saj bi prišel..«  je pričel razlagati..

»Vem vem žena te drži na kratko , vem to.. no ni tako hudo...ali pa si vsaj srečen da je bilo vredno, da si zapustil vse to in naju.«

»Ja srečen sem .. na svoj način« je grenko odgovoril

»Koliko otrok pa imaš?«  

»Eno punčko .«

»Kako pa da je nisi pripeljal s seboj . Ja je nekaj bolehna in žena noče da se še kaj naleze zraven. Baje nekaj razsaja.«

Pokimala sem samo in si mislila svoje. Ko sem ga tako gledala, sem se zavedala, da je med nama vse končano. Preveč časa in prevelike spremembe so se zgodile, postala sva si tujca.

Po pogrebu je hitro odšel.

Kako naj povem kako so mi tekli meseci in leta po Frančkovi smrti. Prodala sem vso živino samo par kokoši in črna muca so mi delali družbo. Posestvo sem dala v najem Hrastarju on pa me je oskrboval z drvmi mlekom in vsem kar sem rabila.

Potem pa sem spoznala, da tako ne gre več naprej. Postala sem betežna brez palice sem že težko prišla kam pa tudi srce mi je pričelo nagajati. Odločila sem , da prodam.

Poklicati sem dala Gabrijela, da naj pove kaj bo z svojim deležem, da mislim prodati in iti v Dom onemoglih ali kakor se sedaj to imenuje dom starostnikov. Drugo ime a ista ustanova.

Skrbeli bodo zame denarja je bilo dovolj. Nekaj sva privarčevala nekaj sem odprodala. Prišel je Gabrijel in rekel, da ima kupca. En par z severa naše dežele išče manjšo kmetijo na jugu dežele. Pripeljal jih je in zmenili smo se da se čez mesec dni vselita.

Tako.. nocoj je zadnji  večer , ki ga bom preživela v tej hiši .. hodim od vsakega kosa pohištva in se poslavljam. Ja odšla bom tam bodo skrbeli zame a moje srce in duša bo ostala tu. Misli mi hite nazaj , ko sem prvič vstopila v to hišo, kot Frančkova žena vseh dobrih, veselih žalostnih trenutkov. A žalostni so začuda izpuhteli ostali so samo lepi spomini. Nocoj pišem zadnjič v ta dnevnik. Pustila ga bom tu dodala k drugim zvezkom v Frančkov vojaški kovček. Jaz sem svojo življenjsko zgodbo dokončala , napisala.

Sedaj grem v Dom tam bodo drugi sotrpini s svojimi zgodbami, ki mi jih bodo pripovedovali..Meni se je vse dobro kar je bilo na tem svetu in kar se mi je zdelo vredno zapisati zgodilo tu. Vse bo utonilo v pozabo samo Frančkovi objemi , poljubi in pogledi njegovih oči me bodo spremljali do zadnjega diha. Bil je moja edina velika ljubezen, brez njega pa nima smisla življenje tu. Saj se mu bom pridružila kmalu. Tudi leta so tu drugo leto bom dopolnila triinosemdeset let........

KONEC ZGODBE.....

EPILOG: Tako to bi bila ta zgodba. Je strnjena veliko izpuščeno nekaj zaradi boljšega povezovanja tudi dodano. Vem, se je razvlekla in je veliko delov. Sem krajšala, krajšala a nekaj je moralo ostati.

Tako je to človeško življenje. .. pravijo da se spreminjajo ljudje in ja v to jaz močno dvomim.

Kot v prejšnjem stoletju, ali če hočete tisočletju, je sedaj prisotno prešuštvo , ljubezen sovraštvo, pohlep , prezir, strast . Vse prav vse je isto so le nianse, mala odstopanja. To pa zato, ker se sedaj več govori o tem ker je demokracija, ki kdaj pa kdaj prestopi že v anarhijo. Zato pa postane vse izkrivljeno, zato pravimo, da včasih ni bilo tako. Včasih se je delalo naskrivaj , vse je bilo greh . Življenje in čas pa  gre mimo nas trudimo se da  ujamemo nekaj zase, za druge, a najvažnejše je da brez obžalovanja zremo nazaj, kajti življenje je samo eno in tako prekleto kratko, večnost pa vse predolga,  škoda  je zapravljati čas  za brez vezne stvari….

Kakor koli upam, da je bil vpogled v zaprašen dnevnik gospe Katarine vseeno malo zanimiv kateri del malo manj drugi bolj a tudi življenje ni vsak dan nedelja.

Hvala vsem vam, ki ste si vzeli čas in spremljali dogajanja v življenju gospe. Pa če je komu narisalo to branje droben nasmeh na obraz, ali malo resnosti ali obudilo, kak davno pozabljen spomin je bil namen dosežen. Več pa si jaz kot popolni amater na tem področju niti  ne pričakujem. Pa lep pozdrav in lep dneve vam želim

 ---p.p.--