SPOMINI STAREGA DNEVNIKA- 9- ŽENA- ŽALOST-

 PREIZKUŠNJA...

Teh časov se spominjam, kot morastih sanj. Nismo mogli doumet, da se je to res zgodilo. Z  grozo in začudenjem smo zrli na prazen stol  pri mizi. Pogrešala sem ga, kajti bil je priden in dober otrok.

Vzljubila sem ga kot bi bil moj lasten.

Ja lasten, vsak mesec sem čakala, da bi lahko Frančku povedala veselo novico, da nosim pod srcem plod najine ljubezni. Da bi se v hiši zaslišal otroški jok in smeh, da bi nam vsaj malo zapolnil to hromečo praznino.

A niso se izpolnile ne moje srčne želje in sanje.

Te želje so postajale iz meseca v mesec bolj nerealne.

Franček se je  čez noč postaral za več let.

Čez nekaj časa sem zapazila, da je večkrat  izginil za dalj časa neznano kam. Vračal se je vedno rahlo vinjen včasih pa ga je kar zanašalo. Hotela sem ga vprašati, kje je bil, a je tako grdo pogledal, da mi je upadel pogum. Bila sem tiho in ga nemo opazovala. Smilil se mi je mislila sem saj bo minilo, da tako utaplja svojo žalost.

Potem je to postajalo vsakodnevna praksa. Ko se je zvečer vrnil je pričel svoj gnev in jezo stresati na naju  z Gabrijelom, kateremu je grozil in se ga hotel  fizično lotiti. Vzela sem ga v bran. ko je Gabrijel šel spat sem po prihodu v posteljo doživela šok, ko mi je dejal:

»Bolje, da se ne vtikaš v stvari, ki se te ne tičejo !

Kaj tičejo ? Kaj misliš s tem ?

To, da jaz vzgajam svojega sina, kot jaz  mislim , da je prav!"

"A ne z grobostjo in trdo roko, otrok je še. S tem  ga boš odvrnil od sebe."

A tako ti misliš, je zategnil. In  oči so se mu zlobno zableščale.

»Kaj pa ti veš o otrocih ?  Sama jih  nisi imela nikoli in kakor zgleda jih tudi ne bo.

» Pametna, ja to pa znaš biti, ja drugače si pa jalova. Bolje, da svoje pripombe obdržiš zase. Jaz hočem vzgojiti pravega moža ne pa revo.«

Dvignil se je na komolec in mi še enkrat dejal .:

»Si razumela, To ni tvoj otrok! Jalovka«

Zvrnil se je na hrbet in v hipu zaspal.

Odzvanjalo mi je v glavi, jalovka, jalovka.. pri nas smo  kravam tako pravili, če ni bilo naraščaja.

A, tako me ceniš ?

Poslušala sem njegovo hreščeče smrčanje in stokanje in se pričela spraševati, kas se dogaja

» Ali je res to samo žalost za sinom ali kaj več in kaj ?

Kam je odšla vsa ljubezen ? Jaz sem ga še vedno ljubila z vso strastjo in predanostjo, a za ljubezen sta potrebna dva.«

 Pričela sem premišljevati ...Koliko časa se že nisva ljubila.

 Ko je prišel domov se je navadno zrušil na posteljo pijan ... V jutru pa je izginil kot kafra in tako dan za dnem.

Kaj se dogaja? Zakaj me sovraži ?

Ali ima drugo ?

Ne, Franček nikoli! Preveč me ljubi!

A seme dvoma je bilo posejano ! Črv nezaupanja je pričel glodati.

A katera bi lahko bila?  V mislih sem preletela dekleta od blizu in daleč.

 Nekako nisem našla obraza ki  bi mu lahko dala krivdo za moje počutje. Ah, si pač domišljam.. Nič! Jutri se bo opravičil in dejal, da so se mu te besede izmuznile kot posledica pitja. Opravičil se bo in spet bo vse dobro.

 Proti jutru sem zaspala.

Zbudil me je sončni žarek, ki se je pomudil na mojih licih, v spanju , še zaprtih oči sem se nasmejala,

ko sem se spomnila, kako me je včasih Franček budil s poljubi in mi pravil.. "Vstani zaspanka"......

 Bilo je kot znamenje, da bo vse dobro....

Ob prihodu v kuhinjo, kjer je dekla Manica pripravljala zajtrk  sem vprašala. kje je gospodar.

Skomignila je z rameni in rekla :

» Ne vem točno, a če se ne motim je odšel proti vasi.«

»No, bo že prišel, včeraj ga je  imel pod kapo pa mi je pozabil povedati kam mora iti.«

Gabrijel je šel v šolo midve z Manico pa sva se lotili čiščenja travnika nad hišo.

Pozno popoldne se je vrnil, jezik se mu je zapletal.

Odslovila sem deklo in jo napotila na travnik rekoč, da pridem takoj za njo.

Po njenem odhodu sem se postavila pred njega in vprašala :

» Franček kje si bil ? Kaj se dogaja ?«

Pogledal me je , kot popolni tujec.

»A, kje sem bil. Tam kjer me razumejo,sočustvujejo z mano me imajo radi.«

»Ampak  Franček kako moraš to reči ?«

"Veš da te ljubim, doma je sedaj toliko dela ti pa hodiš okoli  v delavnik pa to ne gre !«

Kaj je zavpil in se zagugal proti meni.

»Ti boš meni to govorila' Jaz sem sam svoj gospodar

Če ti ne paše se pa  poberi!«

Gledala sem ga kot prikazen :

»Franček, kaj ti je ali imaš drugo ? Ali me nimaš več rad ? Pa midva  sva se vzela iz ljubezni.«

»Ha iz  ljubezni ?« Je zavpil.

»Ja saj zato pa je tako ! Vse nam gre narobe, ker si me zapeljala, ja za vse si ti kriva !«

Kot strup so padale njegove besede.

»Franček ne govori tako, da  ti še ne bo žal.«

»Ja mi je že žal, da sem se  ti pustil zapeljati.«

Nisem ga mogla več gledati.

 Odšla sem na travnik , kjer sva z Manico pospravljale zadnji konec travnika.

Tiho sva grabili, kar me Manica vpraša :

»Kaj se je zgodilo, da ste tako žalostni ?«

Pogledala sem jo in bruhnila v jok.  »Ne vem kaj se dogaja pri  naši hiši ?«

Manica je hotela nekaj reči, pa si  je premislila.

»Kaj je Manica, kaj si hotela povedati ?«

»Ja, ne vem ali naj vam povem ? Kaj sem zadnjič slišala pred cerkvijo ! Sta se pogovarjali Postružnikova Katica in Mežnarjeva Štefka, da zahaja gospodar pogosto v Plavževo gostilno. Je  na njega vrgla svoje oči gostilničarjeva sestra Ana, ki se je vrnila z bližnjega trga, ker  je ovdovela, je  prišla , da preboli moževo smrt- se je pošalila Mežnarjeva Štefka.«

Grablje so mi padle iz rok..

»Oh ne bi vam smela povedati, a vi ste tako dobri do mene in teta mi je naročila naj pazim na vas.«

Ne vem kako sem preživela ta in vse naslednje večere in dneve.

Frančku nisem rekla nič. Nisem hotela še več ponižanj. A bilo mi je tako hudo, da bi včasih tulila od razočaranja  besa in ponižanja.

Spet je minilo mesec dni. Midva sva hodila kot dve senci eden mimo drugega.

Vedno pogosteje je bila postelja poleg mene prazna, ali pa se je vrrnil pozno ponoči, ter se kar oblečen zvrnil v posteljo in zaspal kot ubit.

Potem je nekaj dni zaporedoma ostal doma. V meni se je prebudilo upanje. Kaj pa če ??

A spet je šel a vedno redkeje.

Manica mi je povedala, da je zvedela, da ima Plavževa sestra nekega oficirja, ki je bil nastanjen v bližnjem mestu. Tudi pri Plavževih je bil reden gost.

Bila sem zmedena ! Nisem vedela kaj naj naredim, hotela sem se pogovoriti, pa me je bilo strah, pa sem kar odlašala in odlašala...

Nisem videla izhoda v meni je bil velik strah upanje , hrepenenje in nevračanja  ljubezni..

Uteho sem našla v delu. Podnevi je padlo veliko Frančkovega dela na moje rame, moralo je biti narejeno. Bolele so me roke od težkega dela, da  včasih ponoči nisem vedlea kam z njimi od bolečine. Ko nisem mogla spati sem  ponoči  šivala.

Tako sem potlačila svoj nemir in  hrepenenje.

 Zadnji teden Franček ni odšel nikamor, spet je poprijel za delo in  včasih me je od strani molče opazoval.

Tako je mineval čas. Potem je kot strela z jasnega odjeknila novica !

Vojne je  konec!

Vsi smo bili presrečni, da se je končala vojna.

In spet so se valile cele kolone Nemcev  nekam na zahod.  Z njimi je čez noč izginila tudi Plavževa Ana s svojim oficirjem.

 Počasi proti poletju je zavel drugačen veter

Franček je  delal za dva z Gabrijelom je bil prijazen. šalil se je z njim tako, da je deček kar žarel.

Med nama se prav za prav  ni spremenilo prav  nič , opazoval me je od strani in včasih sem imela občutek, kot , da mi hoče kaj reči, a si je vedno premislil. ko so se najine oči srečale je bilo nerodno obema.

 Neke nedelje je  je poslal  Manico z Gabrijelom k moji teti v mesto. Bila mu je obljubila, da mu kupi nove čevlje  in obleko,. Bil je poln pričakovanja in veselja.

 Nazaj naj bi se vrnila naslednji dan..

Odšla sta.

Franček je prinesel steklenico z borovničevim likerjem. Nalil je  nama in mi rekel.

»Tako, sedaj se usedi in me poslušaj kar ti hočem povedati." Pogledal me je..

"Veš nimam besed s katerimi bi te prosil odpuščanja, zato kar sem ti rekel in naredil.

 Saj sam ne vem kateri vrag me je obsedel, to enostavno povedano , nisem bil jaz.

Ne morem verjeti, a sem bil tako zloben vse kar sem slišal  pri Plavžu, zletelo mi je z jezika, ko bi vedela kako me je sram. Odpusti mi, če mi moreš.? Obljubim ti da se to ne bo nikoli ampak res nikoli več zgodilo.. Vem, da si zelo trpela in mirno prenašala vse to zlobo. Hvala ti, da nisi nič rekla, saj takrat nisem jasno mislil in ne vem kako bi se vse končalo. Ni ti treba danes  odgovoriti, da mi odpuščaš. ko boš pripravljena pa povej. Sedaj pa spijva požirek na novo življenje"

Spila sva vsak en kozarček natočil je še drugega me rahlo pobožal po licu se mi zazrl globoko v oči. Imela sem mehka kolena od njegove želje v očeh.

Spila sva še en kozarček in počasi so se brisali vsi dogodki preteklosti vse , nevšečnosti vsa ponižanja vse sence vse.......

 Samo ogenj in poljubi so bili realnost.

Poželenje in strast v nama se je pričela buditi kot takrat prvič, a sedaj sva bila starejša zrela, potrebna združitve kot  vrtnica  vode v suhem kozarcu.. Ljubila sva se  ljubila kot bi bilo prvič, ali zadnjič v življenju.. Obstajala sva samo on in jaz. Še in še me je prosil odpuščanja, čeprav mi je bilo zelo težko, ko sem se spomnila njegovih žaljivih besed, ter vsega trpljenja, ki sem ga prestala v tem času.Sem se odločila da odpustim  skušam pozabiti, kar je bilo, kajti njega je pognalo v to dejanje ob sinovi smrti. Vedela pa sem da bo še nekaj časa skelelo in bolelo.A kljub temu sem upala, kajti vstajal

 je nov dan, novo upanje, nova zarja, nova ljubezen, nov ogenj.. in neko novo čustvo pripadnost, gotovost, da v odpuščanju je veličina   človeka pa čeprav je še tako hudo...

Sledi.
 Pogorišče