SPOMINI STAREGA DNEVNIKA- 8-- ŽENA -NOVI ZAČETKI

 PRIVOLITEV

Poletje se je prevesilo v jesen. Frančka že nekaj časa ni bilo blizu niti ga nisem videla. Pa sem se med tem časom skušala spraviti sama s seboj. Moram priznati, da mi je kar dobro uspevalo. Sredi septembra me je presenetila novica, da so Frančkovo ženo odpeljali v bolnico. Baje jo je presenetil porod na njivi, ko so pulili peso. ni hotela somov , češ , da nima časa, da še ni prišel njen čas.. Tako so ženske, ki so bile v dnini , priskočile na pomoč. A porod se je zavlekel treba je bilo v bolnico. Franček je  zapregel vole in jo na vozu odpeljal v  bolnico. A ni ji bilo več pomoči, nastopila je zastrupitev umrla je naslednji dan . Umrl je tudi otrok, bila je deklica.

Bila sem na pogrebu, bilo je res hudo in pretresljivo , kako sta otroka zgubljeno stala ob skrušenem očetu in tiho hlipala sama vase.. .

Minila je  jesen zima. Spet sem imela veliko šivanja in veliko sem hodila šivati po domovih. Bila sem vesela, da je bilo tako. Sem se zamotila ni mi bilo treba misliti na Frančka in se spraševati kako se ima, kako gospodari sam . Ali me pogreša,  ja vse misli so se mi podile po glavi.

Zvedela sem , da je dobil za gospodinjo staro teto, da mu je kuhala pazila na sinova in  gospodinjila.

Z hitrimi  koraki je v deželo prihajala pomlad.

Kot grom z jasnega neba nas je presenetila novica in dejstvo, da se je pričela vojna.Vse se je obrnilo na glavo.

 V šolo so prišli nemški učitelji. K nam so prišli nemški vojaki . Vedeli smo, da se nam obetajo hudi časi.

Moja teta v mestu, ki je imela  veliko  gostilno me je pozvala naj pridem k njej. Bila je že bolj v letih bi potrebovala pomoč in tudi zame bi bilo  dobro, da sem na varnem, kajti ni bilo dobro biti samski ženski v teh  težkih  časih. Obljubila sem ji, da pridem.

 Malo po tem dogovoru se je nekega večera prikazal na vratih  Franček. Zdel se mi je resen in nekako v zadregi. Pogovarjala sva se o vsem samo o naju ni padla nobena beseda.

Povedal je, da se življenje vrača v stari tir, da je posekal nekaj gozda, ki ga je žena dokupila, denar pa je porabil za poplačilo dolga, ki si ga je nakopal ob pogrebu žene in hčerke. Da sta sinova zdrava pridna, da se dobro razumejo, da teta odhaja nazaj domov, da je betežna in ni kos več vsemu delu, ki ga je pri njemu na pretek. da upa, da si bo počasi opomogel.

 »Kako si pa ti?

 Kako se počutiš. Sem slišal, da imaš veliko dela.«

 »Ja imam,« sem tiho odvrnila.

»A sedaj odhajam k teti v mesto ne more več sama, pa je dobro, da ima kakega svojega človeka pri sebi, kateremu lahko zaupa. Sedaj je obkrožena z samimi tujci odkar ji je pred letom umrl mož.

Pa, da ni dobro, da sem  v teh časih sama.

"Ja k teti grem,"  sem ponovila z nekakšnim zadoščenjem.

»A tako,« je zategnil, » kdaj se vrneš?«

»Ne vem vojna je vse je negotovo. pa tudi nočem biti več sama.«

In  je rekel. » Pa se poročiva »

»A midva?«

»Midva ja . Saj bi prej prišel a sem moral urediti toliko stvari vse se je obrnilo na glavo. Moral sem urediti sam z seboj.«

No, prišel je do zaključka, da ne more več brez žene, da potrebujeta otroka mamo in grunt gospodinjo.

Da me on pogreša in želi da ne more več brez mene da ni ure, da si me ne bi želel. Da me ljubi, in če jaz njega vsaj malo ljubim naj rečem DA.

Vprašujoče me je gledal .

»Reci kaj.« A jaz sem bila tiho kakor sem si ga želela in kakor sem cela drhtela od poželenja je bilo nekaj.

 Bil je neki črv v meni, sama nisem vedela kaj.

Povej kaj misliš ?

»Zakaj molčiš.«

»Kaj naj rečem, ja z veseljem bi te vzela, a je toliko zadržkov«

»Kakih zadržkov,« je vprašal.

»Prvič:

 Imam slabo vest!«

»Ni ti treba imeti s tem sva že zdavnaj razčistila. »

»Drugič:

 Ne moreva še se poročiti, ni še leto kar ti je umrla žena.

Nosili naju bodo po jezikih.«

»Pa kaj ! Naj. Potrebujem ženo to vedo vsi.«

»Tretjič:

Nisem več vajena trdega kmečkega dela moje roke so mehke in bele ne bom zmogla vsega trdega težkega  dela.«

»Boš, boš ko si malo opomoremo ti bom najel deklo. Pa saj si kmečka hči.«

"Četrtič."Pomolčala sem.

"Ne vem kako me bosta tvoja otroka sprejela ali bom dobra mati saj veš vsi imajo predsodke proti mačeham!!!"

»Petič:«

 Je rekel in me potegnil v svoj objem, "je to da se te želim  ne mine ura dneva, da ne bi mislil nate, nor sem nate želim se te in vedno bo tako", dvignil me je in poneslo naju je v vrtinec, kjer ni bilo nič več važno, kjer se je brisalo vse, vsa slaba vest vsi očitki, vsi ljudje in pri svojih osemintridesetih letih sem prvič začutila da sem varna,  da pripadam nekomu, da bo še vse dobro. Potem sva se ljubila, ljubila do onemoglosti. Nato sva tesno objeta zaspala.

Ob odhodu mi je dejal naj pridem čez dva dni k njemu domov.

Da teta jutri odhaja domov za vedno, pričakal me bo pri starem orehu. Nežno me je poljubil in odšel.

Jaz pa sem zaklenila vrata  za njim in se vrnila v posteljo , spala sem  ves  dan in  noč skupaj.

Ko sem se prebudila, sem bila kot na novo rojena. kar žarela sem, in glasno prepevala. Počutila sem se prerojena še vedno sem čutila objeme njegovih rok in ustnice so mi žarele , večkrat sem potegnila z prsti preko njih da me je obšlo tisto globoko hrepenenje po njemu najraje bi vriskala od sreče. Dan mi je minil kot  v sanjah...

Naslednji dan sva se dobila pri starem orehu, kjer sva kot otroka plezala po njem, nasmehnila sem se na spomine iz najinega otroštva in pohitela proti njegovi hiši,  kjer me je na vratih pričakal Franček..Objel me je in me vroče poljubil .

"Greva",  je dejal.

  Odprl mi je vrata v kuhinjo  .  »Vse bo še dobro, nič se ne boj"  me je tolažil.

  Otroka sta bila v kuhinji dečka stara deset in enajst let.

 Zvedavo sta me gledala.

»To sta Gabrijel in  Franček.«

» O tvoje ime ima?«  Sem vprašala.

»Saj veš taka navada  je,«  tudi moj oče je bil Franček.

 Pokazal je name in rekel otrokoma.

 »In to je vajina nova mama.«

»A, mama?«  sta enoglasno z zateglim glasom   vprašala.

 Ja, kmalu bo za vedno prišla k nam rada vaju bo imela in lepo nam bo.

Otroške oči so se vprašujoče zazrle  vame,  jaz  pa sem si samo želela bog daj, da bi se vse dobro izteklo, da nam bo  lepo.

Popeljal me je po hiši in res iz vseh kotov je gledala revščina, čeprav sem videla že dosti revščine  a to je bilo višek vsega. Ni bilo ne posteljnine,  posoda vsa opraskana in vsepovsod nered. Ja res je hiša potrebovala gospodinjo.    Frančku je bilo  nerodno. S strahom me je gledal in čakal na moj odziv. Nasmehnila sem se mu in dejala _ »Ja res manjka veliko stvari a to bova spravila v red. Ne boj se vse bova uredila..« Presenetil me je njegov odziv .Prijel me je okoli pasu me dvignil in me strastno poljubil ter dejal. »Ko bi ti vedela, kako te ljubim.«

Vrnila sva se v kuhinjo, kjer sem še malo posedela in se pogovorila z otrokoma. Res sta bila plašna in sramežljiva, a nekako sem slutila, da bom pridobila njuno naklonjenost.

 Z Frančkom sva delala načrte  kako bova ukrepala  naprej  Dogovorila sva se , da pridem večkrat, da spraviva hišo v red.. Naslednji dan sem šla v mesto k teti, da ji povem, da me ne bo. Zelo je bila razočarana. Potem sem ji povedala zakaj in  kako in kaj, bila je razumevajoča.

Obljubila mi je pomoč. Imela je vsega dosti, bila je bogata in ni razen  hčerke imela nikogar, a hčerka se je premožila v drugo mest, kjer je vzela za možabogatega  gostilničarja.Ker je imela vsega dovolj    pa je rada pomagala.

 Naslednji meseci so bili strašno naporni. Ponoči sem šivala, in z Frančkom uživala v ljubezni. Vsak večer je prihajal. Kot, da bi hotela nadoknaditi vse zamujeno. Najine noči so bile nekaj posebnega. Predajala sva se drug drugemu in najina strast   je vzplamtela, gorela . Uživala sem ob vsakem njegovem dotiku poljubu in ko je prodiral v mojo razbeljeno notranjost sem mislila da bom umrla od slasti in sreče.. Bil je zelo dober ljubimec. Vedno je poskrbel, da sem dosegla vrhunec. Čeprav so me te noči izčrpale  sem kljub temu  podnevi  pri Frančku urejala hišo ... Doma pa  šivala za njega  posteljnino obleke brisače . Počasi je hiša postajala dom. Prebelil je vse sobe bilo je kot bi se sonce naselilo v dom Otroka sta me dobro sprejela...Tudi otrokoma je bila všeč sprememba, počasi sta se otresla sramežljivosti in nekega dne sem bila  vsa presrečna,  ko  je Gabrijel ,  prišel k meni in mi  rekel  mama. Postali smo prava družina. Bila sta pridna dobro smo se razumeli. Ta mlajši Gabrijel je večkrat prišel k meni se postavil pred me in me vprašal.

"Mama ali me imate radi?"

Vedno so mi prišle solze v oči ob tem vprašanju.

"Seveda te imam ! Zakaj sprašuješ ?" 

Nasmehnil se je in dejal: "Samo vprašal sem."

 Stisnila sem ga v svoj objem in ves vesel je stekel za svojim bratom.

Poletje je bilo na višku in sredi avgusta sva se vzela. Poroka je bila skromna nekaj sosedov , teta iz mesta in domači ter še nekaj sorodnikov.Tega časa se spominjam bolj megleno, bilo je toliko dela . Spominjam se samo Frančkovih žarečih oči, ko je pred oltarjem na župnikovo vprašanje pritrdilno odgovoril:

" Da!"

Teta iz mesta se je res izkazala.

Podarila mi je popolnoma novo spalnico z vso posteljnino in  veliko posode, ter prekrasno omaro in velik kuhinjski pult. Z velikim parizarjem je vse to pripeljal voznik s parom močnih konj. Vse je dobilo nov videz ja  vse je kazalo, da se obrača na bolje. Poslala mi je tudi deklo, ki jo je ona plačala. Bila je zelo pridna in z veseljem se je oprijela vsakega dela.

 Za začetek je rekla, dokler jo boš potrebovala ti boš še sigurno šivala, in ne moreš biti na dveh straneh hkrati. Obljubila sem ji, da ji v zahvalo vsaj malo poplačamo z jabolčnikom, ki ga je bilo v izobilju. Z nasmeškom je prikimala...

In smo poprijeli za delo. Pomagala sem povsod , na travniku, v hlevu, na njivi,

 Ponoči sem šivala še za druge. Po ljubljenju sem navadno vstala  ter šivala pozno v noč, kajti vsako plačilo nam je prišlo prav pa naj je bilo v denarju ali pa plačano z delom. Bila sem mlada in vse delo, ki je bilo za opraviti sem opravljala  z veseljem. In kako sva se z Frančkom ljubila. Kadar je šel v mestu mi je vedno prinesel mali priboljšek ter mi ga v zadregi položil v naročje. Ja ljubila sva se povsod, bila sva včasih utrujena, a za ljubezen nikoli. Kot bi hotela nadoknaditi izgubljena leta.

Vsako leto smo bolj čutili vihro vojne. Ponoči so nas prebujal patrulje enkrat nemške enkrat partizanske. Naša domačija je stala na majhnem hribčku malo nad vasjo. Včasih je bilo grozno. Ena patrulja  je odhajala od hiše, ko se je druga vzpenjala po strmini. Trepetali smo v strahu, kaj bi bilo da pridejo oboji hkrati.. Živeli smo stalnem   strahu. No ni bilo važno kateri so bili vsi so hoteli hrano in pijačo. 

"Daj to daj ono", tako  da smo pričeli skrivati živež,  kajti pričelo je primanjkovati vsega ,drugače bi mi stradali.

Nekega jutra nas prebudi nemška patrulja  in prične zasliševati kdo je šel mimo vrta da je cela cesta narejena v sveže zapadlem snegu.. Mi seveda nismo vedeli nič. Pozneje smo izvedeli, da je partizanska  brigada  imela  premik . Vodja patrulje je zahteval naj se oblečeva, da greva z njimi.

Šla sva. Otroka sta ostala z deklo doma.. Pri šoli, kamor so naju  privedli  je bilo že pol vasi,  tam so nas postavili pred  zid in vodja je je zahteval, . da povemo kdo in kdaj je šel mimo vasi. Prestrašeno smo stali pomanjkljivo oblečeni in trepetali malo od mraza še bolj pa od strahu, kaj bo z nami. Seveda ni nobeden vedel,kdo je  šel mimo, pa četudi bi vedel nobeden ne bi izdal. Predobro nam je bilo še v zavesti dogodek v sosednji vasi, ko so zasliševali in ko je eden priznal so ga kratko in malo ustrelili.

Zagrozil je da bo nas dal vse pobiti. Nato je korakal gor in dol pred vrsto se ustavil pred mano in mi rekel :

»Ti si sumljiva imaš tak banditski obraz s to rdečo ruto si sigurno simpatizer partizanov.«

 Sklonila sem glavo , bilo me je strah. Nisem si upala dvigniti glave ne pogleda, čutila pa sem njegov ocenjujoči pogled, ki je žgal kot ogenj.   Takrat  pa sta se pripeljala, dva tovornjaka

Ukazal je, naj na enega gredo moški, katere naj odpelje v kasarno, da bodo mobilizirani v nemško vojsko. Ženske naj gredo na drugega naj jih peljejo v  mestni zapor, kaj bo z njimi se bodo odločili na poveljstvu v mestu.

Naložili so nas in nas odpeljali vsak na svojo stran.

Franček je bil naslednji dan izpuščen . na naborni komisiji so ga spraševali kaj je po poklicu je povedal, da je kmet, da ima živino, da ni koga, da bi jo krmil, da je naklonjen Nemcem, da stalno hodijo patrulje, da jim vse da kar ima. Potem se je komisija menila in eden je  odločno rekel naj gre domov in naj bo še vedno naklonjen Nemcem.

Frančkova prva pot je bila k moji teti. Ves obupan ji je povedal, da sem v zaporu, da me bodo deportirali da naj pomaga. Potolažila ga je , da pozna poveljnika, da je pri nji na hrani in stanuje pri njej , da obožuje njeno hrano,  bo uredila, naj se vrne domov in naj  bo brez skrbi.

In res je uredila, poveljniku  je pojasnjevala, da je prišlo, do nesporazuma, da  se mi ne ukvarjamo z politiko,  da nimamo pojma kdo je hodil mimo, da je cela vas naklonjena Nemcem in da nas zanima samo poljedelstvo in živinoreja, da dobiva tudi ona mošt in pridelke iz te vasi.  Poveljnik, ki je rad dobro jedel in pil ji je prisluhnil obljubil ji je da bo posredoval in še enkrat preučil ta primer  . Držal je besedo in  naslednji dan smo tako bili izpuščeni vsi. Ja imeli smo srečo veliko srečo. Vsi cela vas.....

Potem se je spet vse  ponavljalo, kot prej. Enkrat so prišli  eni, drugič drugi in vsi so zahtevali, samo daj, to daj ono , nikoli ni bilo dovolj  in  mi smo dajali.Toliko strahu smo preživeli, saj nismo vedeli, kdo stoji za vrati, ko je potrkalo... Pričeli smo skrivati hrano in jesti ob nemogočih urah, kajti, če bi prišla patrulja in nas zasačila,ko bi bili za obloženo mizo bi nam pobrali vse.

Ko je bila vojna v zadnjih vzdihljajih , proti pomladi je pričel Franček mlajši tožiti, da ga  boli glava in tilnik..

Ker je vedno bolj  tožil za bolečine smo ga odpeljali k zdravniku v mestu.

"Meningitis" je ugotovil zdravnik,  bilo je prepozno za vse.

 Bila sem ves čas ob njegovi postelji večkrat me je prijel za roko in vprašal:

»Mama ali bom umrl.?«

 Pogledal me je z vročičnimi  očmi  in s strahom pričakoval moj odgovor. Pogledala sem ga globoko v oči in mu dejala:

»Franček vse prav vse bomo storili, da te rešimo.« Videla sem kako se  je oddahnil. A niso pomagale ne molitev ne prošnja k bogu .Po kratkem in hudem trpljenju je umrl.

  Po pogrebu je bilo v naši hiši vse drugače...Dnevi, ki so sledili so bili kot najhujša mora. Hodili smo drug mimo drugega vsak soočen z veliko bolečino in izgubo . Vsi smo se zavili v molk

v molk .

Sledi:

ŽENA... PREIZKUŠNJA...UPANJE.....