ZIMA.
kakor že nekaj let doslej je tudi letos zapadlo
precej čez pol metra snega. Zime nisem
nikoli imela posebno rada. Nisem imela
ne smuči in ne sank. Brata sta se vozila z ukrivljenimi deskami, na katerih je
bil prebit jermen.. Starejši brat mi je zbil sanke iz desk, ki pa so bile tako
težke, da sem se peljala samo dvakrat in sem opešala, nisem imela moči, da bi
jih vlekla nazaj v breg. Snega je bilo ogromno in brata sta gazila pred mano, da sta
naredila vsaj malo prehodno pot za v šolo. Ja poti v šolo so bile prava
kalvarija. Dobrih pet km je bilo treba pešačiti. Imeli smo čevlje z lesenimi
podplati in nogavice iz grobe domače
ovčje volne. segale so nad koleno katere so držale gor podvezice , a so vseeno lezle
nogavice dol in pikale so vedno sem
imela nabrane okoli gležnjev, kot majhne klobasice..krilo sredi meč, a vedno
mokro pozimi ker se je vleklo po snegu
in brez spodnjih hlač, takrat jih še ni
bilo ali pa za odrasle ki so se križem prevezale in z odprtino na sredi. Zime
so bile naporne, ko je bilo konec pouka so prišli (gospod) župnik. Zelo strogi
so bili ,učili smo se božje zapovedi in molitev, če nisi znal ali poslušal si
jih dobil s palico po narobe obrnjenih dlaneh. moja brata, ki ju je že razganjala puberteta in sta bila poredna sta jih večkrat dobila po
dlaneh.
A tudi to je minilo in zima za zimo. Spominjam se prvega
zvezka, ki smo jih dobili v šoli a vaje smo še vedno delali na tablicah., ker
je bil papir zelo drag je bilo treba varčevati, ja in zadnji mesec v letu
Miklavž , ki se ga prav za prav ne spomnim , ampak pričakovanja in parkeljna, bila
sta dva teh me je bila groza. Potem obisk tete iz mesta, kjer je imela
gostilno, prinesla mi je porcelanasto punčko z modrimi očmi in kostanjevimi
lasmi in rdečo pentljo v laseh. Ter zvezke rekla je da postajam pravo mlado
dekle in naj zapišem vedno to kar se mi dotakne srca .Obljubila sem, da bom napisala, kar mi bo ležalo na srcu...
Kako sem strmela. Pa darila za božič lahnih
modrih čeveljčkov ki so bili svetleči in lahki. Tega nisem mogla doumeti , ko
pa so bili naši čevlji grobi in motni in skoraj vedno premočeni. Ja božični
večer je bil naravnost skrivnostno božanski, spominjam se vonja po medenjakih po
rumu po cimetu in potici je dišala cela hiša. Zvečer smo kropili, ta vonj po pušpanu,
vejicami smrečja to je tako omamno
dišalo, in pričaralo pravo praznično vzdušje..
Dišalo je po borovih osmoljenkah, ki jih je dedek pripravljal že
mesece prej. pa svetlečega in zmrzlega
snega ki se je iskril in škripal pod nogami. Pa petja. Pa tepežkanja na
dan nedolžnih otročičev , dan za tepežkanje.. takrat sva šla s
sosedovim Frančkom otepat. Vstala sva zelo zgodaj okoli pol pete ure in sva šla
od hiše do hiše. Potrkala sva in pozdravila. Potem pa: »Rešite se rešite, k
Novemu letu zdravi veseli, da bi dolgo živeli in veliko kaj meli.« In če je
gospodinja bila dobre volje in dobrega srca nama je nadevala polno vrečo potic,
jabolka orehe suhih krhljev kjer so bili pa botri tam je bilo še pa več. Pa
tudi drobiža sva nabrala nekaj, tega je navadno dal gospodar. In midva sva jih tepla, lepo je bilo. Naporno
a lepo. Ta denar je bil navadno za poleti za proščenje pri fari kjer sva kupila
lecta. Ja in kar nekako sem slutila, da naslednjo leto ne bom več otepala .
Rasla sem kot jelka in ne bi bilo primerno, da bi bila med tepežkarji ..Ja na zime ni ne vem kakšnih velikih spominov, oziroma veliko se ni
dogajalo, bili smo v hiši, opravljali živino kurili brata sta pletla košare
mama je pletla oče je krtačil volno, mama je predla in kuhala
ja in nedeljo maša, čez teden šola enolično, a po nedeljah takrat je bilo pa
lepo. Takrat je oče ali mati v roke
vzel v usnje vezano knjigo Grimmovih
pravljic in sta prevajala in pripovedovala zgodbo za zgodbo..Jaz sem z odprtimi usti in ušesi vpijala zgodbe in se poistovetila z njimi......
(Grimmovih pravljic takrat pri nas še nismo imeli v slovenščini.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar